Mušji ples

Iz recenzije

»Bila sva nekako neizrečena.« Knjiga Mušji ples je napisana v dvojini – kot skupno delo slikarja in njegovega dvojnika pisatelja. S pisanjem ne skušata izstopiti iz te neizrečenosti, ampak jo skušata od besede do besede vzdržati kot mejno stanje med obstajanjem in neobstajanjem, med življenjem in smrtjo.

Tudi ene prvih besed, ki se jih spominjam iz ust Zdenka Huzjana, izrečene v pogovoru v njegovem ateljeju pred skoraj tridesetimi leti, so se dotikale prav teh stanj, ki umetnika v vsem njegovem ustvarjanju že od začetka najbolj obsedajo; govoril mi je o drstenju rib – in o tem, kako so takrat ribe med življenjem in smrtjo … Roman Mušji ples berem, kot da mi umetnik skozenj govori naprej pripoved iz istega pogovora.

S to knjigo nas Zdenko Huzjan vpeljuje v esenco svojega doživljanja sveta, pa tudi v esenco svojega slikarstva. Ni boljšega besednega vstopa v Huzjanove slike, kot je Mušji ples. Obenem pa je knjiga pisana tudi kot avtorefleksija samega pisanja. V bistvu je to ves čas tudi knjiga o procesu ustvarjanja. Ki ga slikar in pesnik ne moreta razumeti drugače kot ustvarjanje sveta.