9. 1. 2024

Vita Čepič, Vitjan Črešnar Štaus in Eva Žnidaršič

Vita ČEPIČ, Vitjan ČREŠNAR ŠTAUS in Eva ŽNIDARŠIČ

 

VITA ČEPIČ
Mentorica: doc. mag. Mojca Zlokarnik

VITJAN ČREŠNAR ŠTAUS
Mentor: doc. mag. Andrej Brumen Čop

EVA ŽNIDARŠIČ
Mentorica: izr. prof. mag. Anja Jerčič Jakob

 

Vljudno vabljeni na otvoritev
razstave, ki bo v četrtek,
11. 1. 2024, ob 11.30.

Razstava bo na ogled od
11. 1. 2024 – 9. 2. 2024

VITA ČEPIČ

Mentorica: doc. mag. Mojca Zlokarnik

Vita Čepič je absolventka magistrskega študija likovne pedagogike in njen ustvarjalni razvoj spremljam skozi zadnja tri leta, od časa, ko sem bila v četrtem letniku njena mentorica pri predmetih Risba 7 in Risba 8, prek sodelovanja v diplomski komisiji, ob odlično opravljeni diplomi, in v zadnjem obdobju, ko je demonstratorka pri predmetu Grafika.

Če se je do nedavnega zdelo, da slikarstvo Vite Čepič domuje v velikih formatih, se na tokratni razstavi predstavlja tudi z najnovejšimi manjšimi slikami.

Njena dela, velikih galerijskih dimenzij, določa dinamična kompozicija po celoti slikovnega polja in barvna dominanta. Posamezne slike bi tako lahko označili za modre, druge za rožnate, na primer. Dinamične poteze čopiča tvorijo manjše barvne ploskve in ustvarjajo razgibano kompozicijo na meji med abstraktnim in figurativnim. V barvni skali sorodnih odtenkov, ki se v eni od slik gibajo od bele preko svetlo rožnate in okra do nasičeno rdečih in magente, prepoznavamo fragmente figur ujetih v dinamičnih gestah. Prav ta meja med figurativnim in abstraktnim je še posebno zanimiva saj ob opazovanju iz navidezno abstraktnih barvnih ploskev začnejo vznikati moške in ženske figure ujete v dinamičnih držah. Slike so nedvomno avtobiografsko pogojene in odražajo izkušnjo avtorice, ki ob primernem vremenu deska na razpenjenih valovih in išče ravnovesje v dialogu s silo narave, ki je skoncentrirana v vodi. To doživetje in iskanje ravnovesja med figurativnim in abstraktnim, nedvoumno prepoznamo v slikah, ki nastajajo tudi s pomočjo fotografskega dokumentiranja realnih dogodkov. Gre torej za serijo slik, ki je nastajala v obdobju zadnjih let, in je zaradi velikosti formatov temeljila v načrtovanju, skiciranju in fotografiranju, ki jih zahteva izvedba velikih formatov.

 

Najnovejša dela manjših dimenzij pa so tista, ki nakazujejo novo smer ustvarjalnega raziskovanja Vite Čepič. Ta platna ji omogočajo bolj sproščeno raziskovanje barvne snovi, več preslikavanja in iskanje neke nove slikarske svobode in identite, onkraj racionalno načrtovanih velikih formatov. Ta pot je nova, navdušujoča in avanturistična, zato kot gledalci in interpreti stopimo korak nazaj, počakajmo kaj bo nastalo in se prepustimo novim doživetjem, ki nam jih tokrat premierno ponuja na ogled v Galeriji UL PEF, Viti Čepič pa čestitajmo za pogum na poti k iskanju novega!

doc. mag. Mojca Zlokarnik

 

 

VITJAN ČREŠNAR ŠTAUS

Mentor: doc. mag. Andrej Brumen Čop

 

Vitjan Črešnar Štaus je absolvent na magistrskem študiju Poučevanje – Smer Likovna pedagogika. Imel sem priložnost, da sem opazoval vse razvojne faze njegovega ustvarjalnega dela na Pedagoški fakulteti UL. Zapomnil si ga bom kot enega redkih, ki so v hipu dojeli modernistični slikovni model kubizma, kot sta ga v zgodovini prvič svetu predstavila Picasso in Braque. Ponavadi pri tej temi naletim na množičen odpor, kljub temu, da se malone vsi lahko strinjamo, da gre za pomembno iznajdbo in širitev svobode slikarskega ustvarjanja. Pri Vitjanu ni šlo za ‘vajo v slogu’, temveč za koristno iznajdbo podajanja vsebin v slikarstvu, ki na svoj lomljen in fragmentiran način lahko dosežejo nenavadne povezave med neobičajnimi in nepričakovanimi likovnimi elementi. Od takrat naprej je kubistični model komponiranja ves čas prisoten v njegovem slikarskem ustvarjanju. Pablu Picassu se je kot eden za Vitjana bistvenih umetnikov s svojim vplivom pridružil še Jean-Michel Basquiat, ki je možnosti postmodernističnega slikarstva obogatil z novo sintakso, predvsem z elementi uličnih simbolov, grafitov, napisov, kod itn.

Vitjan je v preteklem študijskem letu med prvim semestrom sodeloval pri predmetu Sodobno slikarsko snovanje pod mentorstvom izr. prof. Anje Jerčič Jakob. Dela tega časa so nastajala v dialogu z opusom slikarja Franceta Miheliča. Junija 2023 so bila predstavljena na skupinski razstavi pod skupnim imenom projekta Anje Jerčič Jakob in njenih študentov Karbonizacija v škofjeloški Stari kašči v sklopu BIEN 2023. Dela študentk in študentov so bila soočena s stalno postavitvijo Miheličevih del v tej galeriji. Vitjan Črešnar Štaus je svojo stensko kompozicijo, sestavljeno iz večih slik poimenoval Stičišče.

V drugem semestru preteklega leta se je prav tako udeležil možnosti slikanja pri predmetu Sodobne slikarske strategije pod mojim mentorstvom. Presenetil je z izjemno energijo, s katero je eno za drugo slikal slike z jasnimi in močnimi intimističnimi sporočili. Dve njegovi sliki iz cikla, ki ga je naslovil Ranljivost sta bili poleti 2023 uvrščeni na tradicionalno in selekcionirano razstavo Vabljeni mladi, ki jo soorganizirata Galeriji DLUM in Media Nox v Mariboru.

Slike so večinoma konvencionalnih formatov, dvodimenzionalne, na platnu, geotekstilu, papirju ali na lesenih ploščah. Praviloma so izvedene v kombinirani tehniki. Klasični rob slike ostro zameji kompozicijo, na kateri se znajde množica raznorodnih elementov: fragmenti besedil, obris moške figure, geste, drippingi itn. Kompozicija je členjena z ostrimi rezi, ki omogočajo slogovne spremembe izraza. Pravi postmoderni poligon, kjer se eklektično povezujejo najrazličnejše sledi slogov od skoraj hiperrealistilnih fragmentov do kubističnih iznajdb in povsem svobodnih elemetov, s katerimi suvereno in udarno podaja homoerotične vsebine. Iz besednih zapisov v sliki je moč razbrati nekakšne citate, ki jih sicer poznamo iz družabnih omrežij, kjer je komunikacija polna erotičnih asociacij. Takšne slike bi v prejšnjih časih takoj diskriminirali kot pornografske, a današnja kritika jih vendarle razume v skladu z gejevsko emancipacijo in jih definira kot intimizem, torej pogled v zasebno atmosfero erotičnih fantazij in doživetij, predvsem mladih ljudi iz LGBTQ+ skupnosti. Protagonist na sliki je moški; med gesto slačenja spodnjic, z razgaljenim spolovilom in zvedavim pogledom je glede na besedne atribute v sliki lahko predan ali osvajalski, predvsem pa ranljiv, kot nakazuje že poimenovanje celotnega cikla.

V sodobnem slikarstvu je moč najti več Vitjanu Črešnarju Štausu sorodnih slikarskih duš: Sarah Faux, Salman Toor, Doron Langberg, Jack Ballas in drugi so danes ustvarjalci, ki suvereno prestopajo meje izraza, ki so bile dolgo inkvizicijsko natančno določene, a jih je vendarle uspelo porušiti. Razviti svet pozna precej več takšnega poguma in optimistično opažam, da je zadnje čase tudi pri nas zaznati vse več vsebin, ki jih nekdanji slovenski prostor ni dovoljeval. Naslovi slik (Tud čarovn’ce smo včasih zažigal’, Ne maram se fotografirati, Ne izgubljaj časa, Ljubezensko pismo, …) se poetično poigravajo s pomeni, posamezni komentarji na slikah spominjajo tudi na kulturo hiphopa, ki jo Vitjan dobro pozna in je nekako tudi njen del. Tak je recimo napis KAKI SI TAKI SI VREI SI, ki pomirjujoče zaključuje obdobje daljših dvomov in težkih samoizpraševanj o lastni identiteti, tako na osebnem kot tudi kolektivnem nivoju, s srečnim izidom. Vitjanu in njegovi ustvarjalnosti lahko želim le veliko korajže, za konec pa dodajam še njegove misli, s katerimi je pospremil svoj cikel slik Ranljivost:

doc. mag. Andrej Brumen Čop

 

»Biti nag je biti brez obleke. Vsi smo kdaj nagi. A biti gol je nekaj popolnoma drugega. Kadar smo goli se ne moremo za ničemer skriti. Kadar smo goli, smo izpostavljeni na milost in nemilost pogleda. Tujega ali lastnega. Takrat smo najbolj ranljivi.

Skozi zgodovino smo vajeni podob golih ženskih figur. Vener. Muz. Sprašujem se, ali so morda bile zgolj nage? To pogojuje pogled, ki je zmeraj bil predpostavljen kot moški, kjer se nekaterih niso zavedale, nekaterih so se.

Kljub temu, da v svojih delih predpostavljam pogled drugega, pogled, ki se ga zavedamo, pa je pozornost usmerjena navznoter.

V ciklu raziskujem en sam trenutek. Trenutek med zakritim in razkritim. Nagim in golim. Kako lastno goloto dojemamo v sopostavitvi gledalca. Naše misli. Naše misli o njihovih mislih.

Razkrito kožo, ki je postavljena na ogled, postavljam pod vprašaj. Je res zgolj koža, surova telesnost tista, ki je videna?

Smo videni nagi ali goli?«

Vitjan Črešnar Štaus

 

 

EVA ŽNIDARŠIČ

Mentorica: izr. prof. Anja Jerčič Jakob

 

Šalo na stran, avtorski kamišibaji in strip Eve Žnidaršič

Predmet Sodobno slikarsko snovanje, ki ga izvajamo na drugostopenjskem študiju Poučevanje, smer Likovna pedagogika, temelji na individualnem raziskovanju in eksperimentalnem delu. Gre za osebno izrazni slikarski praktikum, kjer je ena od bistvenih kompetenc, ki jih pričakujemo od študentov, samostojno načrtovanje in realizacija lastnih oblikovalnih strategij.

Z uspešno  izvedenimi slikarskimi realizacijami študenti pogosto izkazujejo razumevanje sodobnih slikarskih tvornosti ali sodobnih konceptov, prav tako pa tudi razumevanje slikarske likovnosti znotraj drugih, sorodnih področij. Ustvariti vzpodbudno okolje za študentovo poseganje izven klasične slikarske prakse pa je izziv, katerega se kot mentorica še posebej zavedam ob poučevanju sleherne generacije podiplomskih študentov.

Da je lahko tudi izvedba likovnega dela kamišibaja ustrezen izziv za doseganje ciljev in kompetenc, ki jih predmet Sodobno slikarsko snovanje predvideva v svojem učnem načrtu, dokazuje delo Eve Žnidaršič,  ki je razstavljeno na tokratni razstavi.

Kamišibaj je japonsko papirnato gledališče, multimodalna forma umetniškega dela, ki vsebino izraža z vizualno govorico slik in verbalno ter neverbalno govorico pripovedovalca. Je preplet gledališke in likovne umetnosti, hkrati pa zaradi pomembne vloge kadriranja in usmerjanja gledalčevega pogleda lahko izkazuje tudi sorodnost s filmom ali s stripom. Bistvo kamišibaja je v neposrednem stiku med gledalci in pripovedovalcem. Pripovedovalec z govorjeno besedo in ostalimi igralskimi kompetencami (igro, gestikulacijo) dopolnjuje prikaz izmenjujočih se kamišibajskih slik in oboje sočasno kulminira v neponovljivo estetsko izkušnjo.

Likovnost v gledališču kamišibaj

Odnos med likovnostjo in pripovedovalcem (njegovo govorjeno besedo in igro) v kamišibaju bi lahko primerjali z odnosom med scenografijo in igro v gledališču, a likovnost v kamišibaju zaseda pomembnejše mesto, saj slika v kamišibaju nagovarja gledalca enakovredno kot pripovedovalec. Prav zaradi močne vloge slike bi lahko kamišibaj povezovali tudi s slikanico, ali bolj podrobno, vloga slike v kamišibaju je sorodna vlogi knjižne ilustracije v slikanici, saj obe osvetljujeta oziroma dopolnjujeta napisano oziroma govorjeno besedo.  Izmenjujoče se slike in govorjena pripoved v kamišibaju, vizualno in verbalno, so prav tako kot v slikanici v interaktivnem odnosu in se med seboj dopolnjujejo. Za uspešno izvedbo kamišibaja je skoraj pogoj, da odnos med verbalnim in vizualnim ni v simetrični interakciji, kakor Nikolajeva označi odnos med vizualnim in verbalnim v slikanici, kadar besede in slike pripovedujejo isto zgodbo (Nikolajeva, 2003). Podvajanje verbalnega v sliki namreč v kamišibaju ne vodi do gledalčevega vživetja. Govorjena beseda in kamišibajska slika med seboj se v kamišibaju povezujeta, dopolnjujeta ali zapolnjujeta vrzeli, kar lahko označimo kot komplementarni odnos med vizualnim in verbalnim (Nikolajeva, 2003). A za razliko od ilustracije oblikovanje kamišibajske slike zaznamujejo njene posebne okoliščine oziroma omejitve, saj se kamišibajska slika pojavi pred gledalcem le za kratek čas. Kamišibaj je enkraten in kratek dogodek. Razlika v časovnosti, v kateri se zgodi kamišibaj ali odvije branje slikanic, je bistvena. Slikanica omogoča tudi nelinearno branje, čas branja si omejuje bralec sam, v posamezno ilustracijo se lahko poglobi neodvisno od zunanjih dejavnikov. Posamezno sliko v kamišibaju pa gledalec uzre le za hip, zato mora biti tudi zaradi malega formata še posebej jasna, enostavna in komunikativna (J. Sitar, 2018). V knjižni ilustraciji lahko avtor svobodno posega po likovnih izraznih sredstvih in likovnih principih. Kamišibajska slika pa zahteva enostavno kompozicijo, smiselno stilizacijo in kadriranje ter jasnost v risbi, ki nosi ključno izrazno in izpovedno vlogo, primerljivo z vlogo risbe v stripu.

Avtor kamišibajskih slik mora dobro ozavestiti tudi pomen sosledja slik, ki si v kamišibaju sledijo in se povezujejo, da zgodba teče enakomerno naprej. Pripovedovalec prav tako lahko manipulira s hitrostjo snemanja slik. Ena slika se umika, za njo se pojavlja nova. Vsi ti dejavniki oziroma okoliščine generirajo

oblikovne zakonitosti, ki jih avtor pri izvedbi likovnega dela kamišibaja smiselno upošteva, če želi uspešno realizirati kamišibajski dogodek.

Eva Žnidaršič  avtonomno vstopa v svet kamišibaja ne samo kot avtorica likovnega dela ter pripovedovalske izvedbe, temveč tudi kot avtorica literarne predloge, iz katere črpa snov za sliko. Izhaja iz lastne poezije. Izvedba avtorskega kamišibaja, od zasnove ideje do realizacije v sliki in besedi, predstavlja velik izziv, saj že v samem izhodišču od avtorja zahteva dobro poznavanje likovne veščine in veščine literarnega pisanja. Eva Žnidaršič je afiniteto do literature izkazovala že z diplomsko nalogo, ki je slonela na likovni izvedbi slovenskih pregovorov in rekov, ki ji je več kot uspešno »prevedla« v likovni jezik. Eva piše tudi poezijo in kratke zgodbe, a ustvarjanja literarnih predlog za kamišibaj, daljših rimanih pesmi, se loteva drugače, predvsem z veliko mero sproščenosti.

Pisanje pesmi za kamišibaj ji predstavlja medij, v katerem se giblje svobodno, brez ovir do forme in pravil, privošči si obrate, ki v poeziji, ki stoji sama zase, nikakor ne bi bili dobrodošli. Ob pisanju še nima vizualiziranih prizorov posameznih kamišibajskih slik, poskuša pa to daljšo pesem zastaviti n ubesediti čim bolj plastično, po načelu dramskega trikotnika, kjer razplet zgodbe brez moraliziranja izlušči bistvo problema, s katerim se ukvarja. Likovno upodobitev snuje kasneje, z zavestjo o optimalni dinamiki, ki se mora zgoditi v odnosu med pojavljanjem besede in slike v sami uprizoritvi kamišibaja. Ključno vlogo pri tem ima ritem. Kot pravi sama, ji je veliko lažje pripovedovati v verzih, ritem pripovedovanja v verzih vidi kot bolj naraven in je bližje notranjemu biološkemu ritmu človeka. Tudi sama je bila v otroštvu izdatno deležna ritmiziranega pripovedovanja s strani svojih starih staršev. Z vlogo kamišibajkarice pa je zagotovo ponovno ozavestila in utrdila vlogo in pomen ritma v kontekstu medosebnih interakcij, ki se dogajajo ob uspešni izvedbi kamišibaja. Vživetje gledalca v zgodbo in skupno doživljanje kamišibaja, povezanost udeleženih ob njem Japonci imenujejo kijokan, In kamišibajkarji so si enotni, da je kijokan glavni cilj in smisel kamišibaja (Sitar, J, 2018).

Eva Žnidaršič ustvarja kamišibaj zaradi notranje nuje po odzivu na realnost, v kateri živimo. Tangirajo jo bizarnosti, ki se vsakodnevno pojavljajo v družbi in njen kamišibaj je javni komentar na posamezne aktualne, večno pereče problematike družbe ali slehernika v njej. Ogled njenega kamišibaja skozi humor, ki je glavni atribut njenega dela, gledalca prepriča z brezkompromisno bistvenostjo.

Eva Žnidaršič za posamezen kamišibaj izdela od 16 do 26 slik. Kamišibajske slike so tokrat v kontekstu galerijske postavitve postavljene na steno v mrežni postavitvi, druga ob drugi. Gledalec lahko sočasno opazuje vsa dela, ki se sicer v kamišibaju pred gledalcem pojavljajo postopoma in le za hip. Slike so sicer postavljene kronološko z začetkom levo zgoraj, na nek način gre za linearni vzorec postavitve, a klasično linearno branje del ni prepričljivo oziroma ne dominira. Likovni nagovor ali vstop v branje celotne kompozicije je popolnoma drugačen kot pri kamišibaju: posamezna kamišibajska slika ima v tokratni postavitvi drugačno likovno funkcijo. Eva Žnidaršič se je odločila, da ob bok delom ne bo postavila literarne predloge, ki je sestavni del izvedbe posameznih kamišibajev. Gledalcu v branje ponuja zgolj poved, ki jo lahko razume kot vzpodbudo za razbiranje lastne interpretacije videnega. Razstavljena dela in prikazana poezija bi bila namreč daleč od sporočila in bistva kamišibajske predstave.

V sklop razstave smo umestili tudi izbrane stripe Eve Žnidaršič, ki za razliko od kamišibajskih slik gledalca preko humorja nagovarjajo v vsej svoji verbalno-vizualni moči. Eva Žnidaršič je v času korone, leta 2020, ustvarila okrog 115 enostranskih stripov, ki jih je takrat naslovila »Počil je lonec, iluzije je konec«. Okrnjenost v izrazu sovpada z omejitvami, ki smo jih bili deležni v takratnem obdobju. Eva povzema znane literarne like iz sveta pravljic ali druge literature, TV junake ali like iz živalskega sveta, in nas z dejanji ali izjavami ponovno opominjajo na smisle in nesmisle takratnega obdobja.

 

Sitar, J. (2018). Umetnost kamišibaja: priročnik za ustvarjanje. Maribor: Aristej, 2018.

Nikolajeva, M. (2003). Otrok in knjiga: revija za za vprašanja mladinske književnosti, književne vzgoje in s knjigo povezanih medijev. Verbalno in vizualno: slikanica kot medij. Št. 58  str. 5-26).

 

izr. prof. Anja Jerčič Jakob

 

Sorodne novice

27. 5. 2024

Razstava študentov likovne pedagogike na Kitajskem

27. 5. 2024

Testni dostop do zbirke APA PsycTherapy

24. 5. 2024

Objavljen Interni poziv za financiranje velikih interdisciplinarnih projektov Univerze v Ljubljani: rok za oddajo: 1.9.2024

PF-86

Izobražujemo najboljši pedagoški kader

Pridružite se študijskim programov, ki jih kot edina fakulteta v Sloveniji izvajamo za vse ravni šolskega sistema.

Bodi na tekočem