30. 1. 2024

Moja risba, moj jezik: ŽAN POPOVIĆ

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave

Moja risba, moj jezik:

ŽAN POPOVIĆ

v četrtek, 15. 2. 2024, ob 11.30.

Organizacija razstave: UL PEF, mentorica Zdenka Virant, prof. def. v CUDV Draga, CUDV Draga in mag. Iztok Amon, prof. lik. um.

Spremljevalni glasbeni program na otvoritvi:

Brina Jež Brezavšček: Bela koprena za flavto in kitaro

Bele snežinke (M. Pirnik, prir. B. J. Brezavšček),

Sonček čez hribček gre (ljudska, prir. B. J. Brezavšček)

Ana Lomovšek, flavta, Eva Troha, glas, Eva Hren, kitara

Razstava bo na ogled od 14. 2. do 1. 3. 2024,

od ponedeljka do petka med 8. in 18. uro in v soboto med 8. in 14. uro.

 

Moja risba, moj jezik: ŽAN POPOVIĆ

Zdenka Virant, prof. def.

Žan je učenec CUDV Draga in je vključen v posebni program vzgoje in izobraževanja. Prikazana likovna dela so nastajala v letih od 2017 do 2021. V tem obdobju je njegov šolski predmetnik obsegal sledeča področja vzgoje in izobraževanja: razvijanje samostojnosti, splošna poučenost, gibanje in športna vzgoja, glasbena vzgoja, likovna vzgoja, delovna vzgoja in izbirne vsebine. Področja VIZ so lahko tako ostro ločena le v teoriji, v praksi se vseskozi prepletajo. Na vsakem od teh področij je Žan lahko sprejel izziv, ki je povezan tudi z likovnim ustvarjanjem.

Kot Žanova učiteljica se vseskozi srečujem z dvema poloma učenja. Na eni strani je stalno prisotno učenje in razvijanje tistih osnovnih veščin, pri katerih se potrebuje veliko podpore in so pomembne tudi za vključevanje v širšo družbeno okolje ter omogočajo boljšo kvaliteto življenja, na drugi strani se razvija močno komunikacijsko sredstvo v obliki risbe, s katero Žan sporoča svoja opažanja o svetu in razkriva tudi svoj notranji svet.

Žanova strast so virtualni junaki risank in stripov, s katerimi se srečuje na domačem računalniku in ga najbrž spremljajo večino časa. V šolskem okolju jih bolj ali manj odloži v nek skrit kotiček sebe, kjer čakajo na priložnost, da znova oživijo.

Ko skriti prijatelji čakajo na svojo priložnost, je Žan, ki ima pred seboj list papirja in v roki barvni svinčnik, v precepu, kaj sploh narisati, če skritih prijateljev ni.

Vsaka ponujena ideja motiva mu je dobrodošla, če jo le razume. Na tem nivoju je nastalo mnogo risb iz njegovega vsakdanjega življenja.

Posebno mesto v njegovem ustvarjanju je pripadlo domači psički Loli, saj je z njo vzpostavil močno čustveno vez. Bil je zelo skrben do nje in videti je bilo, kot da je bil pomen njegovih junakov iz risank in stripov v obdobju njenega življenja manjši, pozabil pa jih ni nikoli. Zdaj žal Lole ni več.

Na razstavi so pokazane tudi risbe, ki so kljub pravljični vsebini odraz resnične izkušnje. Ena je nastala po obisku predstave in delavnice Pekarna Mišmaš in predstavlja zanimivo Žanovo videnje dogodka. Več del je bilo ustvarjenih po srečanju z decembrskimi dobrimi možmi in njihovim spremstvom,  prikrito je osnovni motiv dopolnil s takratnimi skritimi prijatelji.

Vsako leto je obdobje pusta tisti čas, ko se Žan v skladu z dogovori prelevi v katerega od svojih takratnih junakov. Samostojno nabere potrebne materiale, iz katerih izdela masko, ki si jo bo tisto leto nadel za pustni ples.

Z Žanom se srečujeva že mnogo let in s hvaležnostjo sprejemam priložnost in možnost spoznavanja njegovega notranjega sveta. Velikokrat se vlogi zamenjata. Žan postane učitelj in jaz učenka, ki se trudi razumeti različne globine avtizma.

Žanova razstava je bila do sedaj prikazana na treh lokacijah v podobnih postavitvah. Zainteresirani so si jo lahko ogledali v razstavnem prostoru v CUDV Draga, v Pionirskem domu v Ljubljani in Dnevnem centru Šiška.

Razstavi v Galeriji UL PEF bo dodana nova vsebina z idejo, da Žan riše svoje skrite prijatelje, da bi postali vidni tudi drugim in ostali na risbi le v tistem prostoru in le na tistem listu papirja. Skozi ta proces ga bo vodil g. Amon. Osnovo za tak način ustvarjanja sta pripravila že v CUDV Draga, ko se je g. Amon pridružil Žanu v njegovem znanem okolju.

 

Moja risba, moj jezik: ŽAN POPOVIĆ

mag. Iztok Amon, prof. lik. um.

Individualno ustvarjanje in nato socialna izkušnja razstavljanja je za Žana lahko dobrodošla. To mu bo najbrž pomenilo začetno breme in odgovornost, pa vseeno je lahko izkušnja dragocena z vidika beleženja njegovih dnevniških vizualnih zapisov in ločevanja od virtualnega sveta, za katerega ne vemo točno, ali ga lahko loči od realnega oz. kdaj se ta prehod zgodi. Razstavo zato predlagam kot samostojno in zaključeno izkušnjo “in situ”, kjer Žan ustvari dela v sodelovanju z mentorjem, ki pa ga ne spremljam že vrsto let kot se z neizmerno prizadevnostjo angažira ga. Virant.

Morebitna razstava je priložnost za vpogled obiskovalcev v proces virtualne izkušnje in kako lahko omejen prostor in čas ustvarjanja morebiti pripomore k vzpostavitvi jasnejše ločnice med realnimi in navideznimi, domišljijskimi vizualnimi vtisi. Vizualni medij tokrat ni namenjen likovno-umetniškim perspektivam, ampak je pot spoznavanja osebnosti in nujnih razmejitev – je način, kako na sprejemljiv način doživeti idealne vizualne podobe. Tako kot pedagoška praksa ima tudi ta risarski trenutek cilj, da se v nekem trenutku zaključi. Skupaj z ga. Virant sva ocenila, da je razstava zanj lahko izziv, tudi veselje in občutek sprejetosti, če je pripravljena v spoštljivem in spodbudnem procesu. Za študente na UL PEF in drugih fakultet je to lahko zanimiva razstava z vidika spodbujanja individualne kreativnosti ter kreativnosti kot sredstva za integracijo personalnih značilnosti v osebnost ustvarjalca – vizualno sporočanje kot način javnega govora. Morebiti se procesu ustvarjanja lahko pridruži proces dokumentiranja s pametnim telefonom in ustvarjanji vsebin, kjer se ustvarjalec sam znajde v središču zgodbe in postane vsaj začasno in mestoma ustvarjalec, namesto poskusov sledenja in konzumiranja digitalnih medijev, in tudi sicer Žana navdušujejo kreacije z YouTuba. Prav vizualna kreativnost je na tem mestu diametralno nasprotna potencialno samodestruktivnim impulzom –  tudi te simptomatičnosti avtizma se moram(o) zavedati s ciljem: intenzivno doživljanje vsega, kar vidi in si vizualno zamišlja ali podoživlja ima svoje mesto in čas. Iz tega vidika je lahko Galerija UL PEF zanimiv osrediščen prostor kontinuirane ilustracije Žanovih vsakdanjih doživetij na mestu. Kontekst (avtizem) in proces sta tokrat pred motivom, tehniko ali likovnim problemom in morebiti dodatno utemeljujeta razstavljanje sicer naivnega, simetričnega, a zato stabilnega in uravnovešenega sveta podob. Večinoma sicer uporablja črtno risbo, riše na majhno, barve so zamejene znotraj risbe, riše samo iz zapestja. Kot mentor tokrat Žana spodbujam h konkretni risbi s celim zamahom roke, ki ni fiksirana in naslonjena na podlago, opazovanju od daleč in odzivanju na lastne in moje poteze – nadejam se, da izkušnja ostane predvsem za Žana vezana na ”areno” avle UL PEF.

Pedagogi/-nje lahko pridobimo tudi druga anekdotska spoznanja ob poučevanju in ustvarjanju s posamezniki z avtizmom: gre za starostno ne-determiniran ali stopnjevan ustvarjalni proces in razvoj mišljenja ter finomotorike, kadar ustvarjamo za javni in nekoliko širši družbeni kontekst (galerija) skrbimo, da se individualne potrebe tudi prilagajajo temu socialnemu kontekstu in je to morebiti pomemben razvojni moment – individuacije zares.

Moja risba, moj jezik: ŽAN POPOVIĆ

Brina Jež Brezavšček, skladateljica in red. prof.

Na skupino otrok z avtističnimi motnjami, v kateri je bil tudi Žan, me vežejo lepi spomini sodelovanja iz preteklih let, ko smo s študentkami sodelovali v CUDV Draga in pripravljali za učence glasbene delavnice. Kasneje so radi poslušali zgoščenko Pesmi in skladbe za otroke, od koder sta tudi obe pesmi, vključeni v spremljevalni glasbeni program k razstavi. Zapela ju bo pevsko nadarjena Eva Troha, tudi iz pričujoče skupine. V preteklem študijskem letu pa smo s študentkami pri izbirnem predmetu Glasbena ustvarjalnost z improvizacijo pripravili zanje, danes že mladostnike, glasbeni nastop, ki je odprl prostor močnega povezovanja in odpiranja v umetnosti, radovednosti in ustvarjalnosti. Tudi pričujočo razstavo je sprožil ta dogodek.

Nekaj utrinkov z otvoritve razstave.

Za pogostitev je poskrbela DRUGA VIOLINA. 

Mentorica za prvi javni nastop izven zavoda na otvoritvi razstave Moja risba, moj jezik, ki je bila 15. 2. 2024 na UL PEF,

učencem Žanu Popoviću, Žigi Zupancu in Maksimu Rakovicu: Zdenka Virant, prof. def., CUDV Draga

Sorodne novice

27. 5. 2024

Razstava študentov likovne pedagogike na Kitajskem

27. 5. 2024

Testni dostop do zbirke APA PsycTherapy

24. 5. 2024

Objavljen Interni poziv za financiranje velikih interdisciplinarnih projektov Univerze v Ljubljani: rok za oddajo: 1.9.2024

PF-86

Izobražujemo najboljši pedagoški kader

Pridružite se študijskim programov, ki jih kot edina fakulteta v Sloveniji izvajamo za vse ravni šolskega sistema.

Bodi na tekočem