4. 12. 2024
Zaslužna profesorica in kiparka Dragica Čadež –
prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo za leto 2025
Dragica Čadež (1940, Ljubljana) je vsestranska vizualna umetnica, ki je največje umetniške premike in uspehe dosegla na področju kiparstva ter pozneje tudi keramike. Leta 1963 je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri profesorju Borisu Kalinu, pri katerem je dve leti po diplomi končala še specializacijo. Gre za prvo kiparko v slovenskem prostoru, ki je leta 1982 uspešno opravila habilitacijo za mesto univerzitetne profesorice na področju kiparstva.
Na likovnem oddelku na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je vse do upokojitve poučevala kiparstvo, 1988 kot honorarna sodelavka, 1989–2004 kot redno zaposlena (1982 je bila izvoljena za docentko, 1993 za izredno profesorico, 1998 za redno profesorico). Leta 2004 je prejela naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.
Za tem je pet let vodila program umetniške keramike na oddelku za vizualne komunikacije ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.
Nagrajenka je svoje umetniško potovanje začela s poudarkom na lesu, ki je postal njeno osrednje izrazno sredstvo po letu 1966, ko se je udeležila Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki. Takrat je ustvarila monumentalno skulpturo Simbol T, ki še danes stoji v tamkajšnjem parku skulptur.
Nagrajenka se je v svojem kiparskem opusu “navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč povezovala tudi s tradicijo afriškega in latinskoameriškega prostora, navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija, predvsem z raziskovanjem lesa, kasneje tudi gline in keramike. Od samega začetka se je posvečala prostorski skulpturi in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta,” med drugim piše v utemeljitvi. Njeno delo zaznamuje osredotočenost na prostorsko skulpturo, ki presega klasične tradicije zahodne umetnosti. V duhu modernizma in postmodernizma uvaja celostne kiparske ambiente, v katere je mogoče dobesedno vstopiti. Groba in robustna obdelava materialov, predvsem lesa in gline, daje njenim skulpturam izrazito taktilnost in ekspresivnost.
Med letoma 1968 in 1972 je bila članica neformalne skupine Neokonstruktivisti, ki se je posvečala raziskovanju minimalizma in geometrijskih oblik. Njena dela iz tega obdobja kažejo industrijski pristop k obdelavi lesa, ki se zgleduje po množični proizvodnji, kar odraža duha časa. Med letoma 1973 in 1975 je bila tudi likovna vodja v Lutkovnem gledališču v Ljubljani.
“Takrat je Dragica Čadež izdelovala lesene objekte, ki delujejo tako, kot da bi se množično proizvajali s pomočjo matrice. V tem obdobju je les obdelovala v ravnih linijah, ga barvala in brusila, da bi dobila gladke in monokromne površine, ki po svoji obliki ustrezajo objektom skrbnega in načrtnega oblikovanja. Kasneje je les obdelovala precej bolj grobo in robustno, v njene skulpture večjih formatov je bilo mogoče celo vstopiti, tiste, postavljene na javnih površinah, pa so postale del celostne izkušnje prostora,” je še mogoče prebrati v utemeljitvi nagrade. Za slovensko umetnostno sceno je pomembna tudi kot ustanoviteljica trienala keramike Unicum, ki je v petih izvedbah “postal ena bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki v širšem mednarodnem prostoru. Svoja dela je predstavila na mnogo samostojnih in skupinskih razstavah. Velik pečat pa je pustila tudi pri svojem pedagoškem delu, ko je bila mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov.“
Izobražujemo najboljši pedagoški kader
Pridružite se študijskim programov, ki jih kot edina fakulteta v Sloveniji izvajamo za vse ravni šolskega sistema.
