Posebna izdaja Glasila literatov drugih narodov in narodnosti
Izdala: Zveza kulturnih organizacij Slovenije
Uredila: Dragica Breskvar
Tekste izbrala: dr. Ivan Cesar, Sreten Vujković
Opremil: Jovo Ojdanić
Tisk: Orbital Ljubljana
Izvodov: 200

Ljubljana, oktober 1990

str. 79:

 

S mukom prikrivam
treptavu sebe

ničeg neću
da se dotaknem
da ne bi
iščezao iz mene
ovaj proljetni dah
što ga čuvam

ne bih željela
da se izgubi
a da ga netko ne nađe

Na jednu sunčevu
zraku

naslonila sam se
i sada plovim
u svojoj lađi

beskonačnosti

Odnesite grlice
sve zore

iz mojega
vrela

za me se već
nove plaveti

rađaju

U predvečerje

puštam
iz ognjevite duše

sve svoje grlice
u tokove

Vremena

Kad raspletoh
pletenicu

pletijah mladost
s najtananijim nitima
samoće

Sve odlazi vrvIjenjem
oko mene

samo ja ostajem
mezimica stiha

 

Odjevena u dah

mjesec mi ljubav
pali

moje stihove
pjeva tišina

 

--------------------------------------------------------------------------------

 

Sosed tvojega brega





 

str. 10

Mila Vlašić

Antunu Branku Šimiću
za moj prvi dolazak

ZGASNULI SU LAMPU
NAŠI - ZEMLJACI

I polegli već poodavno
Samo kose moje budne
Vihore u mrklu noć

Tvoj brijeg plav i visok
Susjed neba

Moj brijeg bijel i visok
Susjed tvoga brijega

I susjed neba

II

Ti navrh brda uza strme stijene
Ti čudo

Ja u dnu bezdana strmoglavo
Ja sićušna

Sama samcita

S hladnom prazninom oko sebe
I s krajičkom vidika plavetnila
Iznad sebe

Moram ti ruku samotnu pružati
I svoj treptaj rasplamsani

U nedogled

Antunu Branku Šimiću
za moj prvi prihod 

ROJAKI NAŠI ­
LUČ
SO UTRNILI

in polegli so že zdavnaj
samo prameni budni mojih las
se vijejo v mračno noč

tvoj breg je plav in visok
sosed neba

moj breg je bel in visok
sosed tvojega brega

in sosed neba

II.

ti vrh gore ob strmih stenah
ti čudo

jaz na dnu brezna strmoglavo
jaz drobcena

sama samcata

s hladno praznino okoli sebe
in s koščkom obzorja modrine
nad seboj

moram ti roko samotno podati
in svoj utrip razplamteli

v neskončnost

 

III

Sanjare naši vinogradi
Sanjare naša duhaništa
Sanjari vjetrić Sunčanik
Kada nas obađe

Sanjarim ja

Ispružena ruka osame
Za nepoznato

Sanjariš ti
Navrh brda

Stanovita vječnost

Veliko ćutanje u nama

JA STABALCE VIŠNJINO

stresoh rosu jutarnju

čudesan san je noćas
zasanjala Neretva

sakrih za se u svojoj bašči
djetelinu sa četiri lista

ČEKAM TIHO NOVO PROLJEĆE

I evo

Uskoro će odletjeti
Bijeli trešnjevi
Nježni cvjetovi

Odletjet će

Kao što odlijetaju Lijepi dani

Ostajem ja tiho
Čekajući novo proljeće

Čekat ću ga
Dok sve zore
Ne siđu

Iz bašče moje

 

 

III.

sanjarijo naši vinogradi
sanjarijo tobačna naša polja
sanjari vetrič sončni

ko nas obišče

sanjarim jaz
iztegnjena roka osame
za neznanim

sanjariš ti
vrh gore

neka večnost

Veliko molčanje v nama

JAZ DREVESCE VIŠNJINO

otresam roso jutranjo

čudežne sanje je nocoj
sanjala Neretva

skrijem zase na svojem vrtu
štiriperesno deteljico

ČAKAM TIHO NOVO POMLAD

In glej

kmalu se bodo oble teli
beli čenjevi

nežni cvetovi

odpadli bodo
kakor odpadajo lepi dnevi

ostajam tiha
čakam novo pomlad

čakala jo bom
dokler vse zarje
ne zaidejo

iz vrta mojega

MOJA PRIRODA IZVORNO ČUDO

i maleckana
manja od
najmanjeg

mrava

i kao
hercegovska
gora

velika
najveća

što se

s ljutim
vjetrima

bori

i porasla
do Sunca
da prilegne
u gnijezdu

njegovu

mene sIušaju
i ptice

i rijeke

i livade

i svi kralji

I ja sam
grlica lagana
i bogovi su

nemoćni
radi guguta

daška moga

i ja sam ja
ona ista
što nikada
nisam ugledala
svoje želje
tako malene

 
ispunjene

 

MOJA NARAVA IZVIRNI ČUDEŽ

in majcena
manjša od
najmanjše

mravlje

in kakor
hercegovska
gora

velika
največja
ki se
z jeznimi
vetmvi

bori

in je zrasla
do sonca

da se spočije
v gnezdu

njegovem

mene poslušajo
tudi ptice

in reke

in loke

in vsi kralji

in jaz sem
grlica lahna
in bogovi so

nemočni

ob gruljenju

mojega darežljivca

in jaz sem jaz
prav tista

ki nikoli
nisem ugledala
svoje želje
še najmanjše ne

izpolnjene

Prevedel Peter Kuhar

 

 

Mila Vlašic se je rodila leta 1928 v Sovićih pri Mostarju. V Mostarju je končala osnovno šolo, nižjo gimnazijo in učiteljišče, v Sarajevu višjo pedagoško šolo, v Ljubljani pa filozofsko fakulteto, smer slavistika in romanistika. Do upokojitve je delala na Pedagoški akademiji v Ljubljani kot višja predavateljica. Piše dvojezično, in sicer v hrvaškem jeziku s hercegovskimi značilnostmi in v slovenskem jeziku.

Doslej je objavila šest pesniških zbirk: Učinilo mi se da su zvijezde (Klub piscev Abrašević, Mostar 1996), Un soffio della terra di Erzegovina - Dah zemlje Hercegovine (Coop-ed "Le Sfinge", Neapelj 1983), Pesmi za prijatelje - tečem s srcem Neretve in Soče (samozaložba, Jesenice 1986), Na rukama me u grad donijeli (zbirka "Egzil ABC", Ljubljana, 1994), Ko je zemlja darove delila - dr. Francetu Prešernu Z ljubeznijo (ZKO Maribor, "Mariborska literarna družba", 1996), Cijeli vijek tihe čežnje (Smart, Maribor, 1997).

Objavila je tudi več strokovnih knjig.