Revija SODOBNOST  Leto XXIII - Številka 7, 1975, str. 591

Mila Vlašić - Gvozdićmila3.jpg (5835 bytes)  Vrata bivanja

ZAPIRAM SVOJE    da bi se napolnila s ptičjimi glasovi.
      SKRIVNOSTI      V vrt zakopavam svoje sanje,
          V KLETKO       da bi zraslo češnjevo drevo.

      MOJA PESEM    Oddaljuješ se od mene, lepi dan.
                                     Zakaj nisem sončna ura, da te zapišem vase?
                                     Življenje je zavzelo vse mesto.
                                     Niti malo prostora zame.

                                                                                    V Pompejih

           GOVORILE     da je hrepenenje polno
                    SO MI    kakor ljubezen.
               SMILJKE    Znašla sem se v skrivnosti
                                   razigrane pomladi.
                                   V mojih mislih
                                   kletka ljubezni.
                                   Sami gruleči golobi.

 

      POLETI PTICA    Poleti, preden dan sname tančico.
          MOJIH ŽELJ
                                    Osamljena iskra na tvoji poti.
                                    Tedaj dan rojeva večer.
                                    Poleti in ne oziraj se.
                                    Predaj se vetru.
                                    Tam je moj grad.
                                    Edino bogastvo, ki sem ga pridobila,
                                    ustvarjeno iz sončnih žarkov
                                    z rosnimi okni.
                                    Naseli se v njem.

                                    Pokrajina jutra.


   POMLAD IN JAZ    In glej.
                                      Pomlad je razširila
                                      pisana krila,
                                      prhutajoča in nežna.
                                      Komaj se me dotikajo
                                      in se naznanjajo.
                                      Čutim samo dih.
                                      Samo dih,
                                      ki me ljubkuje
                                      in vklepa v svoj čar.

                    BILI SO     ko sem vse ljubila,
              TRENUTKI    objemala predivo oblakov
                                       in vonjave raztresene po travi,
                                       spremljala pomlad z mesecem
                                       in se veselila novega dne.
                                       Dolgo sem zadrževala sonce na dlani.

               DOBRO JE   ker mi
                                    nič ne reče.
                                    Besede
                                    bi se zgubile.
                                    tako
                                    je ostal
                                    lep sen.

                JAZ SEM    potnik,
                                    voznik,
                                    gledalec,
                                    sanjač,
                                    pevec,
                                    borec,
                                    žena
                                    in človek -

                                    v teku.

                                    Vrata bivanja.

                                    Vsak dan
                                    mi je lepši
                                    moja misel
                                    postaja velika.

                                    Prinašam
                                    molitev
                                    vesti.

                                    Ne vznemirja me
                                    premik
                                    časa.

                                    Gradim sebe
                                    iz okroglih
                                    zrnc samote.