št. 3 št. 4 št. 5 št. 6 št. 7 št. 8 št. 9 št. 10 št. 11št. 12 št. 13št. 14

PARALELE, št. 2, leto II, Ljubljana, julij 1995, str. 24

REVIJA ZA KULTURO

Mila Kačič

NAROČJE

Posodi
Zemljo
svoje mi naročje
za ljubega
ki je nemiren
mir
iskal
Objemi ga
mehkó
mehkeje
pa ga zazibaj
da mu bo lepo
kot bi pri meni
spal

NARUČJE

Posudi
mi Zemljo
svoje naručje
za dragoga
koji je nemiran
mir
tražio
Zagrli ga
nježno
najnježnije
i zazibaj ga
da mu je lijepo
kao da spava
uz mene

 

KO BOM UMRLA

Ko bom umrla,
mi ne zatisni oči.
Videti hočem,

kako bo moje ime
viselo kot težka kaplja grenkobe
na tvojih ustnicah.

Zmeraj boš razpet
med mano
in neobdelanimi kamni.

Videti hočem
svojo mrtvo podobo
pokopano v tvojih očeh,
roko,
ki bi rada zadržala
zamujene ure.

Nikar mi ne zatisni oči,
ko bom umrla,
da bom vsaj enkrat videla
tvojo žalost
za mano.

KAD UMRLA BUDEM

Kad umrla budem
nemoj mi oči zaklopiti.
Vidjeti želim
kako će se moje ime naći
kao teška kaplja gorčine

na tvojim usnama.

Uvijek ćeš biti raspet
između mene
i kamenja neisklesanog.

Vidjeti želim
svoj mrtvi lik
pokopan u očima tvojim,
i ruku
koja je željela zadržati
zakašnjele sate.

Kad umrla budem
nipošto mi nemoj oči zaklopiti
da makar jednom vidim
da tuguješ
za mnom

 

ČRNA RUTA

S črno ruto sem prckrila
svoje prsi -
ob slovesu si položil
glavo nanje.

S črno ruto si zastrla
bom oči -

gorele so od upanja,
da te bom še uzrla.

Vanjo bom zavila prve
sive lase -
saj jih nikdar, nikdar
ne boš pogladil.

Z njo pokrijejo naj moje
mrtve roke -
niso mogle se navaditi
čakati zaman.

CRNA MARAMA

Crnom maramom prekrih
svoje grudi -
na rastanku si naslonio
glavu na njih.

Crnom ću maramom
oči pokriti -
sjale su nadom
da ću te još vidjeti.

U nju ću zaviti prve
vlasi sijede -
jer ti ih nikad, nikad
pomilovat nećeš:

Njome nek pokriju moje
ruke mrtve -
naviknut se nisu mogle
da bi zalud čekale.

 

HUDOURNIK

Izpod ledenika odrekanja
je hudournik
planil kot žrebec
Preklal je mojo, zavest,
odrinil skale pomislekov
in si izkrčil pot.

Razrij me, razpenjeni samozvanec!
Trgaj zemljo mojih bregov,
odnesi vse, kar ni korenin
priklenilo,
grebi, grebi vame,
izdolbi, poglobi si strugo
in postani reka!

Postani reka
globoka, temna, deroča
in pusti mi sled
ko boš usahnila.

Pusti mi sled
globoko, krvavo, bolečo
Samo pusti mi sled!
O, pusti mi sled!

DIVLJITOK

Kao ždrijebac planu
divljitok
ispod ledenjaka odricanja.
Rascijepi moju svijest,
odgurnu stijenje pomisli
i prokrči sebi put.

Razrij me raspjenjeni samozvanče!
Zemlju mojih obala trgaj,
odnesi sve što nije korijenje pripelo,
grebi, grebi u me,
izdubi, produbi svoje korito
i rijeka postani.

Postani rijeka,
duboka, tamna i divlja
i pusti mi slijed
kad presahneš.

Pusti mi slijed
dubok, krvav i bolan.
Samo mi slijed pusti!
Samo slijed!

 

TO SI BIL TI

Radovedna školjka roke,
ki spevu v krvi prisluhne.
                      To si bil ti.

Uročena nasilnost ust
v zagonu iz brezdna do zvezd
                      To si bil ti.

Težka zamolkla radost
v ljubezenskem gibu izpeta.
                      To si bil ti.

Divje snujoči molk
v slutnjo smrti odet.
                      To si bil ti.

To si bil ti

TO SI BIO TI

Radoznala školjka ruke
koja spjevu u krvi prisluhne.
                              To si bio ti.

Ureknuto nasilje usta
u zaletu iz bezdana do zvijezda.
                              To si bio ti.

Teška, zamukla radost
u ljubavnom gibu ispjevana.
                             To si bio ti.

Divlje snovani muk
u sljutnju smrti odjenut.
                             To si bio ti.

To ti bješe.

PARALELE 3, III. letnik, Ljubljana, oktober 1999, str. 28

Revija za vprašanja kulture
pripadnikov drugih narodov,
ki živijo v Sloveniji

Mila Kačič

SPOMIN

V zobeh si obdržal kos spomina
name,
čeprav morda ne veš, kaj bi z njim,
kam bi ga položil.

Ga boš dal med dragocene
stare stvari
v svojem domu
ali ga boš pustil na mrzlem kamnu tal,
tam,
kjer ti ne bo treba
stopati čezenj.

Bodi tako ali tako.

Dal si mi usta,
z njih krik slasti,
skoraj jok,
porojen v zenitu spozabe.

Preparal me je po dolgem
in počez
in obtičal v mozgu.

Nikoli več ga ne boš mogel
zvabiti nazaj.

USPOMENA

U zubima si zadržao mali sjet
na mene,
iako, možda, ne znaš što bi s njime,
kamo bi ga postavio.

Hoćeš li ga staviti među dragocjene
stare stvari
u svome domu
ili ćeš ga pustiti na mrzlo kameno tlo,
tamo,
gdje nećeš morati
stupati preko njega.

Bilo kako bilo.

Dao si mi usne,
i s njih krik naslade,
zamalo plač,
porođen u zenitu zanosa.

Presjekao me uzduž
i poprijeko
i zastao u mozgu.

Nikada više ga nećeš moći
dozvati nazad.

 

BREME

Moje otroštvo
je usnulo brez uspavank.

Ta, ki jih je pozabila peti,
je zdaj stara žena.

Iz svoje samotnosti
plete črno čipko kesanja
in nerazdanost
ji sproti plete brezkončno nit.

Med nama
je izgubljen otroški jok
in zbeganost prvih spoznanj,
so zatajene skrivnosti deklištva
in trpka zrelost,
nasičena
z neizgovorjenimi očitki.

Vem, da jo kot kamen teže
neizpete uspavanke.

A jaz nimam pravice
ne moči,
da bi ji odvzela
to breme.

BREME

Moje djetinjstvo
usnu bez uspavanki.

Ona koja ih zaboravila pjevati,
sada je već starica.

Iz svoje samoće
plete crni veo kajanja
a nerazdanost
joj usput prede nit beskonačnu.

Među nama
izgubi se plač dječji
i zbunjenost prvih spoznanja,
prikrivene tajne djevojaštva
i trpka zrelost,
nasićena
neizrečenim prijekorima.

Znam, kao kamen su joj teške
neispjevane uspavanke.

A ja nemam prava
ni snage
da bih joj oduzela
to breme.

PARALELE 4, IV. letnik, Ljubljana, oktober 2000, str. 87

Revija za vprašanja kulture
pripadnikov drugih narodov,
ki živijo v Sloveniji

        Neža Maurer

Pisma

Pozdravlja te tvoj stol iz kavarne,
kanton na oglu,
pozdravljajo te vrata naše hiše.
Eden izmed mnogih stolov,
kamen izmed toliko
obcestnih kamnov.
Edina vrata naše hiše.
Tvoja

***

Je daljava vse večja?
Čas počasnejši?

Bojim se,
da moja luč ugasne,
preden se zdani.

***

Še vedno trdim,
da zahtevam vse.
A že davno ni res...
Samo besede ukazujejo
misel prosi.
Hotela bi napisati: "Srečno!"
Pa vedno spet dodam:
"Na svidenje!"

Namesto tvojih
mi svetijo neke tuje oči.
Čutim: topla sem,
zaželena in voljna.
V mojem življenju
še ni teme.
Pismo sveti.

***

Poletni večer,
nobena ptica se ne oglasi.
Še muren ne.
List na drevesu je negiben.
Zarje ni več,
lune še ni.
Svet temni.
Le tu in tam
na pokošenem bregu
se kdaj pa kdaj
zelenkastomodro
v noč zasvetli.
Kot lepa misel.

Kresnica.

***

Noč in dan
ženeta plevel in grmovje,
zarašča se bližnjica
od tvojih misli do mojih,
od tvoje do moje strasti,
od tebe do mene.

Pisma

Pozdravlja te tvoj stolac iz kavane,
kanton na uglu,
pozdravljaju te vrata naše kuće.
jedna između mnogih stolica,
kamen izmedu toliko
krajputnih kamenova.
Jedina vrata naše kuće.
Tvoja.

***

Je li daljina sve veća?
Vrijeme sporije?

Bojim se,
da mi svijeća dogori
prije nego svane.

***

Još uvijek tvrdim,
da sve zahtijevam.
Ali već odavno to nije istina...
Zapovijedaju samo riječi
misao moli.
Htjela sam napisati "Sretno!"
Ali opet uvijek dodam:
"Do viđenja!"

Namjesto tvojih
svijetle mi neke druge oči.
Osjećam: topla sam,
zaželjena i voljna.
U mome životu
još nema tame.
Pismo svijetli.

***

Ljetno veče.
Ne javlja se ni jedna ptica.
Čak ni cvrčak.
Miruje list na drvetu.
Večernje rumenilo nestaje,
mjesec još stigao nije.
Svemir tamni.
Samo tu i tamo
na pokošenom brijegu
pokatkad
zelenkastomodro
zasvijetli u noć.
Kao lijepa misao.

Krijesnica.

***

Dan i noć
niče korov i grmlje,
zarašćiva prijeki put
od tvojih do mojih misli,
od tvoje do moje strasti,
od tebe do mene.

PARALELE 5, V. letnik, Ljubljana, oktober 2001, str. 88

Revija za vprašanja kulture
pripadnikov drugih narodov,
ki živijo v Sloveniji

        Ela Peroci

Jočem, pa nimam solz.
Roža na oknu je ovenela.

1.
Komur je ljubezen umrla, je sam umrl.
Komur je ljubezen umrla, mu je umrl domači kraj, umrla sta mu zemlja in nebo.
Komur je ljubezen umrla, hodi mrtev po mrtvi zemlji,
mrtev govori in mrtev se smeji,
mrtev seda za mizo,
mrtev ti seže v roko.
Naj posije sonce, ki še edino živi,
in naj da živemu mrliču nekaj toplote,
če že ljubezni ni več.

2.
Novi dan ima rumene liste v brezi
in v živi meji vrtnice,
v odprtih dlaneh ponuja pobeljeno hišo,
v hiši topel kot
s staro sliko na steni,
upanje v oknih.
Vse je še nedoživeto
in veter z jesenskega gozda
mi prinaša govorico prihajajočih.

3.
Iščem izgubljeno jutro,
zgubljen večer in poldne,
iščem cvetne liste z jablane,
jablanino milo senco,
sedem v travo v vrtu
in še čakam
kakor včasih na pomenek,
iščem izgubljeno slutnjo in radost,
zgubljen smehljaj
in tisto melodijo.
Nem bel oblak na praznem nebu,
v mrtvi vodi svoj obraz.

4.
Jablka otroških glasov
padajo z visokega in se razkaljajo
ob oknu
za tem oknom ždim v zelenem hišnem hladu.
Poslušam.
Oko se ne premakne.
Nad mizo so se sklenile utrujene roke
in z zlatim robom se je prelomilo popoldne
v mrak.
V mraku izgubljam oči in čelo.
Zelena jabolka z visokega
me ne dosežejo.
Objemajo me pretrgane bilke minulega
življenja.

5.
Poslušam melodijo dneva, noči,
trenutkov,
spremljam ritem srečanj,
poslušam v osamljenosti
svoje zlitje s svetlobo in s temo,
z vodo in z zemljo.

PESEM
Ko prestavljam zaprašene stole,
si želim,
vrnite se, prosim, in sedite.
Prisluhnite z menoj tišini pred nočjo.
Včeraj se je spustila k meni dobra ptica,
pozobala je drobna zrna iz davnih pričakovanj.
Eno zrno je zlato;
Pustila ga je zakopanega, kakor je,
globoko.
To bo poslednja pesem.

Plačem, a suza nemam.
Cvijet uvenu na prozoru.

1.
Komu je ljubav umrla, sam je umro.
Komu je ljubav umrla, umro mu je i zavičaj,
mrtvi su mu i zemlja i nebo.
Komu je ljubav umrla, mrtav hoda po mrtvoj zemlji,
mrtav govori i mrtav se smije,
mrtav sjeda za stol,
mrtav ti ruku pruža.
Neka osvane sunce koje još jedino živi
i neka dâ živome mrtvacu nešto topline
kad već ljubavi više nema.

2.
Novi dan ima pozlaćeno lišće na brezi
i ruže u ogradi,
u dlanovima otvorenim pruža dom pobijeljen,
i toplo ognjište u njemu
sa starom slikom na zidu,
nada u oknima.
Sve je još nedoživljeno,
i vjetar s jesenje šume
donosi mi glasove dolazećih.

3.
Tražim zalutalo jutro,
veče rasijano i podne tražim,
tražim cvjetne latice jabuke,
i njezina stabla milu sjenu tražim,
sjednem na travu u bašči
i još čekam
kao nekad na razgovor,
tražim izgubljenu slutnju i radost,
nestali osmijeh
i onu melodiju tražim.
Na praznu nebu oblak bijeli nađoh
a u vodi mrtvoj lice svoje.

4.
Jabuke dječjih glasova
padaju s visoka i rascijepaju se
uz prozor,
čamim iza tog prozora u zelenoj hladovini.
Slušam.
Oko ne trepne.
Sklopiše se nad stolom zamorene ruke
a zlaćanim se rubom prelomi poslijepodne
u mrak.
U tami gubim oči i čelo.
Zelene jabuke s visoka
ne mogu me doseći.
Grle me samo pretrgnute biljke
minula života.

5.
Slušam melodiju dana, noći,
trenutaka,
pratim ritam susreta,
u osamljenosti prisluškujem
svoje spajanje sa svjetlošću i tminom
vodom i zemljom.

PJESMA
Kad premještam zaprašene stolice,
zaželim,
vratite se, molim vas, i sjedite.
Prisluhnite sa mnom tišini pred noć.
Jučer se do mene spusti dobra ptica
i pozoba sićušna zrna davnih očekivanja.
Jedno je zrno zlatno,
ostavila ga zakopana, kako i bješe
duboko.
Bit će to posljednja pjesma.

 

23. srečanje
Izbrani avtorji

Mila Vlašić Gvozdić

U PROLJETNE NOVE
ORANICE
ZEMLJE SVOJE

Sijem želje
Zatitrane na strunama
Duše moje

Da iznikne
Umrlo zrnje
Pšenično

NAJČAROBNIJE MJESTO
NA SVIJETU

moj je san

kroz njega hodam
smjelim dahom

Sakri me Mjesec

u čar ne svoje dvore.
Bih Mjesečina.

Sakri me Sunce

u žarki svoj zagrljaj.
Bih Sunčevina.

 

PUTUJU PROZIRNI
VALI MOJE RIJEKE

U more svoje

U društvu galeba

Putuju

Grleni glasovi
Daha moga

U širine nebeske
Kao sunčeve zrake
Rasprostriše se

Svemirom

 

ŠESTA VIHORNA PJESMA

Najveći vodoskok

Rijeke moje

Bila bih dragom svom

Najsočnija kupina
Usna je moja
Grma nezapaženog

 

 

MILA VLAŠIĆ GVOZDIĆ

Organizacija srečanja je bila izvrstna. Začutila sem izjemno prijateljsko naklonjenost in spoštovanje vseh domačinov do nas. To je nekaj enkratnega. Rada se bom spominjala vseh oseb, ki so nam pomagale, da je bilo naše druženje prijetno.

Globoko je ostalo v meni doživetje, način, kako so nas predstavili dijaki slovenjegraške gimnazije. Najlepše presenečenje pa smo doživeli, ko smo dobili najnovejšo številko revije Odsevanja, v kateri so bili objavljeni nekateri naši prispevki.

Naša vsakoletna srečanja so zelo dragocena za nas iz več razlogov. Najpomembnejše je druženje, ob katerem izmenjujemo svoje izkušnje, se drug ob drugem bogatimo in rastemo.  

 

PARALELE 6, VI. letnik, 2002

Revija za vprašanja kulture
pripadnikov drugih narodov,
ki živijo v Sloveniji

RUKU PRUŽIH
MISLIMA

da mi se ne izgube
kao ona ptica
što zaluta
u oblacima

tračak sunca
me dodirne

ne zaboravi
cvijeće na poljima

STIGOH U KRAJ
SVOGA DJETINJSTVA

Isto je nebesko plavetnilo
Ista je rijeka
Isti je kamen  
       
Ne nađoh svoje snove
Ni roditelje

 

PARALELE 7 , VII. letnik, 2003

literatura I izbrana besedila

Mila Vlašić Gvozdić

U MOME DAHU
SUNČANA JE ŠUTNJA

trgam se od života
koje me želi prizemljiti

vrijeme je da krenem

VINOGRAD MOJIH PRADJEDOVA

Njegovo vječno
Vino opojno
Ja sam

U meni se
Pretače krv
Predaka

U davno već
Brazdi
lzoranoj

Mala ševa
Nezapaženo

Šeta  

 

PARALELE 8, VIII. letnik, 2004

 literatura I bosanski, hrvaški in srbski jezik

Mila Vlašić Gvozdić

GORE

S rodenim gorama
imam svoje djetinjstvo

Sa slovenskim gorama
imam svojo potomstvo

MAMI ME TIŠINA

Sva prostranstva
zauzeo lahor

meni put spriječio
samo da ne odem

iz proljeća

 

PARALELE 9, IX. letnik, 2005

literatura

Mila Vlašić Gvozdić

STARI MOST SE PODIŽE

   1. Iz dna Neretve

Stari most se podiže
    krepak istasit

                                                                                            2. Učini mi se
                                                                                                                    kao da je još ljepši
                                                                                                          još i bjeliji
3. Kličem ljepoti
            stjenovite obale
    kanjon klesani

                                                                                            4. Tražeć djetinjstvo
                                                                                                                    u ozračju radosti
                                                                                                            nađoh rijeku

5. U gledah Brda
             s velebnih kamenova
    ja, maleckana

                                                                                             6. Svemir reče: Mir
                                                                                                                     golubi preletavahu
                                                                                                            ja dodah: Ljubav


7. Plamena radost
              Mir i Ljubav dođoše
    valom Neretve

 

Pesmi Mile Kačič zdaj tudi v hrvaškem jeziku

Traži me u šuštanju travki / V šelestenju trav me išči

Pred kratkim je pri založbi Jurčic v Zagrebu izšla zbirka pesmi Mile Kačič z naslovom Traži me u šuštanju travki / V šelestenju trav me išči, ki so objavljene v slovenskem in hrvaškem jeziku. Pesmi je izbrala in v hrvaščino prevedla Mila Vlašić Gvozdić.

Janko Moder, starosta slovenskih prevajalcev, v spremni besedi neposredno nagovarja umrlo pesnico, dotakne pa se tudi prevodov Mile Vlašić Gvozdić: »Najprej naj ti čestitam, ker si v hrvaško-slovenski pesnici Mili Vlašić Gvozdić našla tenkočutno posestrimo, ki je znala tvoje misli, podobe in čustva tako pojoče preuglasiti v svojo materinščino, da boš osvojila tudi njene rojake in rojakinje, kakor si nas. V pričujoči dvojezični zbirki V šelestenju trav me išči namreč umetniško ubrano dvoglasno pojeta obe materinščini, tvoja in njena.«

 


 MRAK

Najljepše vrijeme dana
sve oko tebe

tone u tamu

iz zujave tišine
opet te naziva
voljeni glas

Iz slovenščine prevedla
Mila Vlašić Gvozdić

 

 

PARALELE 10, X. letnik, 2006

Mila Vlašić Gvozdić

SVE JE UZBUDLJIVO
U MOM GRADU
ISTOKA I ZAPADA

U mom gradu
snovi su moji
uvijek boje plave.

Misli moje ohrabljujuće
dozivaju sunčev dan.

Nad gradom
raskošna duga
prelijepih boja

 

povezuje stoljeća
u budućnost.

Dražest nepoznatog
donosi objeručke

dosjetljiva rijeka.

MOJA MISAO

Misao moja

leti ubezgranične
prostore sna.

Izleprša iz gnijezda
da novi san

zasniva.

KAO DA SAM
PLAMIČAK

u zalazu sunca
koji stalno svijetli

ne gaseći se.

KAO DA SAM
ROSA U SVITANJU

polegla na cvijetu
strpljivo čekajući

na Sunce.

 

NE MOGU RAZUMJETI
SVOJE VRIJEME

idem sve za njim

ne mogu uhvatiti njegov

korak.

PONOVO ME TRAŽE
MOJI PJESMOTVORI

Prosipam melem
iz svoga pera žudeći
sve više za sobom.

Livade u sebi obrađujem.

Svoj sutrašnji dan

uoblićih.

PARALELE 11, XI. letnik, 2007

»VSAK JE PESEM ZASE.« 

Mila Vlašic Gvozdic je za mnoge najprej tenkočutna pesnica, avtori­ca osmih pesniških zbirk. »Sosed tvojega brega« je, naj spomnimo, citat iz njene pesmi. Nekateri vedo celo, da se ljubiteljsko ukvarja s slikanjem, vendar bomo tukaj največ zvedeli o njenem pesniškem življenju. Večji del poklicnega življenja je prebila kot predavateljica na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Je namreč priznana strokovnjakinja za metodiko pouka srbskega in hrvaškegajezika, za hrvaško in srbsko mladinsko književnost ter avtorica strokovnih knjig, člankov in priročnikov. Mnogi šolarji se spominjajo zlasti njenega osemnajstkrat ponatisnjenega učbenika za hrvaški in srbski jezik.

Na njenem domu je nešteto knjig, vsepovsod, že od vhodnih vrat naprej so težko obložene police, zaradi njih skoraj ni videti sten, ne vem, če je kje sploh še kaj prostora, verjamem pa, da se bo še kakšna nova knjiga gotovo kako stisnila med svoje predhodnice. Nekje vidiš literaturo, zlasti poezijo, ta je še najbolj pri roki, nekje se gnetejo enciklopedije, slovarji, vsakovrstne strokovne knjige in priročniki, spet drugje pa kaj, kar pač nujno sodi v njeno stanovanje ali k njenim ljubeznim, kot je recimo knjiga o slovenskih gorah. Očitno je, kako njihova lastnica nenehno brska po vsem tem bogastvu, saj je na vsaki knjigi videti, da je bila neštetokrat prelistana. Ne vem, če to počne sistematično: danes išče recimo poezijo, jutri metodiko slovnice ali literarne zgodovine, pojutrišnjem enciklopedije ... raje bi rekel, da se ravna po pesniškem navdihu, ter šele nato sledi svoji intelektualni radovednosti.

Prav tako kot knjižne zvrsti in stroke so pomešani jeziki, v katerih so vse te knjige napisane. Ne vem, v katerem jeziku jih je več, občutek imam, da vendarle prevladujejo tiste v slovenščini. Vsa ta plemenita mešanica na knjižnih policah je izraz vsega tega, kar je Mila Vlašic Gvozdic sama. Skoraj vse njene zbirke so dvojezične. »Veliko mislim po slovensko,« pravi, ko odpira neko zbirko, da bi mi na glas brala. Njena zvočna govorica je - tudi v slovenščini - obarvana z lepo melodiko, prineseno iz mostarskega otroštva in mladih let. V jeziku, v katerem misli tisti hip, tudi piše, ko se ji utrne pesem, navrže mimogrede, ko lista po neki svoji knjigi. In res je med njenimi pesmimi marsikatera nastala najprej v slovenščini in jo je šele nato sama prevedla ali pa sploh ne.

Moj obisk se je kaj hitro spremenil v spontan literarni večer za dva.

»Na rokah so me v mesto prinesli« je slovenski naslov ene njenih dvojezičnih zbirk. Rojena je namreč blizu Mostarja, poudari - na zemlji svojih dedov. V Mostarju je spregovorila prve besede in naredila prve korake, tam je mesto njenega otroštva in mladosti. Tam so vsi njeni dragi ljudje. Njena Neretva, kamen in žgoče sonce. Po mostarski maturi na učiteljišču in pedagoški akademiji v Sarajevu jo je študij pripeljal v Ljubljano, na slavistiko in romanistiko. Tukaj se je po nekaj vmesnih postajah ustalila. Hercegovina pa je ostala njeno hrepenenje. Poglejmo v zbirko » Cijeli vijek tihe čežnje« (Smart/Mariborska literarna družba, Maribor, 1997).

 

DAH ŽIVOTA ZEMLJE
HERCEGOVINE

JA SAM

i ritam kamenjara od iskona
ja sam

ja, bijelo djetinjstvo
bijelo djetinjstvo, ljubav
svijetla misao

ja, pčelinja košnica
plodno zrnje iz ambara
kadulja neiskorijenjena

ja, potomak gange i prela
pripjev, miris duhana
čuvarka ognjišta pradjedova

ja, trpko vino neispijeno
ja, nikada neizrečena
ja, Neretva neistočena

živodarna ustajem
s izlaskom Sunca
kao i preci moji

iz prastarih vremena
nosim u sebi sunčevinu
i osmijeh za sutrašnji dan

O svojem življenju ni veliko govorila, sploh pa ne o težavah, ki jih je lahko v vsakem bivanju polno, še posebej, če pomislimo na gorje, ki ga prinese vojna, ne pozabimo, tudi ta, zadnja. Ta je poleg starega mostarskega mostu uničila toliko življenj!, ki pa jih ni mogoče - tako kot most - zgraditi znova. Tudi mostovi med ljudmi so bili vsaj hudo načeti, če že ne porušeni, toda Mile Vlašic Gvozdic ta izkušnja ni omajala v njeni odprti drži. Niti v malo prej omenjeni pesniški zbirki »Na rukama me u grad donijeli« (Biblioteka Egzil-ABC, urednik Josip Osti, Vodnikova domačija, Ljubljana 1994), ki je izšla sredi nepojmljivo grozljivih let, ni sledu najmanjšega očitka, recimo - komu, ki bi ga lahko štela za sovražnika, ker je porušil njene vrednote, njen svet medčloveških odnosov. V vsej zbirki le ena sama lirična pesem govori o vojni:

SJEĆANJE NA RAT

Zbogom ljepoto jutra,

zbogom jasne večeri moga djetinjstva,
zbogom mjeseče, moj dobri starče,
neću zaboraviti tvoje čudesne bajke,
to nježno doba.

Pogledaj, sivo prostranstvo je zavladalo,
nad našim glavama olovna kiša pada,

i mi trči mo u rovove.

Vidim da si i ti zamišljen.

Reci tvojim zvijezdama, da žmirkaju.
Ne treba sve da vide na Zemlji,

a ti se skrij u onaj oblak

što plovi prema kutku neba.

Pravzaprav sem bil že ujet v verze, povabljen na sprehod skozi izbor lirike Mile Vlašić Gvozdić. Vmes je pesnica seveda navrgla kakšen kratek preblisk, kot je tale: »Ustvarjam, pišem ne glede na vse, in vem, da bo nekega dne vse to, kar sem napisala, prišlo na dan. Danes pa so težki časi.« Takoj se najde tudi upesnjeni »komentar« v pesmi Vesela sem bila:
 

VESELA SEM BILA

Svojega časa.

Čas me je vzljubil.
Sedaj pa hiti mimo mene.

Nočem teči za njim.
Hodim naprej

po svoji poti

s tihim korakom.

V lanskoletnem zborniku Besede v vetru, od koder je ta pesem, je objavljenih več njenih pesmi, slovenskih in hrvaških. Zbornik izdaja domžalska Lipa, Društvo za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju, kjer se Mila Vlašić Gvozdić izpopolnjuje v likovni dejavnosti. Ko jo vprašam, zakaj se ne pridruži še literarni skupini, saj z njimi objavlja pesmi, vzklikne: »Saj obojega ne bi mogla obiskovati! Toliko vsega bi rada še naredila! Ampak v zborniku gostujem vsako leto, to pa.« - Že mislim, da bo pogovor zdaj zdaj stekel o kakšnih bolj posvetnih, nepoetičnih stvareh, a povezanih s poezijo, recimo o mestu ljubezni v njenem pesništvu.

»Vse moje pesmi so ljubezenske, tudi v domoljubnih pesmih je to čustvo izrazito,« pravi, medtem pa brska po svojih knjigah in rokopisih, da bi našla ustrezen odgovor v pesmi. »Vem samo za čisto liriko, čudim se, kako teoretiki opisujejo ljubezensko poezijo in se ne morem vživeti v njihove besede ... « In že je tu pesem »S mukom prikrivam treptavu sebe«. Pesem ponazarja pesniško pozicijo Mile Vlašic Gvozdic. Prebrala jo je iz zbornika dvanajstega srečanja pesnikov in pisateljev drugih narodov in narodnosti. In mimogrede navrgla: »Že od enajstega srečanja sem zraven.«

S mukom prikrivam
treptavu sebe

ničeg neću

da se dotaknem
da ne bi

iščezao iz mene
ovaj proljetni dah
što ga čuvam

ne bih željela
da se izgubi

a da ga netko ne nađe

V njenem branju je vedno več zanosa, zaznam tudi neko posebno zagretost, s katero išče po njenem mnenju ustrezne besede in verze. Vmes zvem za naslednjo, za avtorico izjemno pomembno podrobnost. »To je velikanski projekt,« in nekoliko potrto doda, »ne vem, če se bom kdaj videla v tej antologiji ... « Gre namreč za velikansko serijo stotih knjig hrvaške književnosti v BiH, kajti načrt obsega tudi njeno poezijo.

Med svoja pomembna dela šteje pesniško zbirko »Ko je zemlja darove delila«. Knjigaje izšla pri Mariborski literarni družbi leta 1996. Posvečena je - Prešernu, kar je poudarjeno že na naslovnici. Je tudi svojevrsten, čustveno močno zanesen pesniški pokIon Sloveniji.

 

   PRELEPA SLOVENIJA

majhna, drugačna
veliko srce

topla roka
lipov cvet

vrata pomladi
odpiraš

s Prešernom
korakaš

Zbirka pa nakazuje tudi na avtoričino dihotomijo, svojevrstno dvojno ljubezen, ki jo usodno označujeta dve reki, Soča in Neretva.
 

SOČA IN NERETVA

žlahtno živita
dve reki

s hrepenenjem
sebi zvesti

Končno beseda nanese na Antuna Branka Šimića (1898-1925), pesnika, ki Milo Vlašić Gvozdić nemara navdihuje kot eden njenih možnih daljnih literarnih vzornikov prav zaradi svojih pogledov na poezijo. Objavil je eno samo zbirko (Preobraženja, 1920), ki pa je pomenila prelom v hrvaški poeziji. A. B. Šimić se je prvi odvrnil od stroge forme in vezanega verza ter ustvarjal v prostem verzu. Njegovo merilo dobre poezije je zgoščen, skop verz, ki naj intenzivira doživljanje sveta. Slednje pa je pogosto tudi odlika, ki jo ima in čisla Mila Vlašić Gvozdić. A. B. Šimiću so prirejali znamenita pesniška srečanja in simpozije, na katerih je sodelovala tudi Mila Vlašić Gvozdić. In tako je davnega leta 1980 v zborniku 14. Šimićevih srečanj bila objavljena pesem, kjer najdemo verz SOSED TVOJEGA BREGA. Čuva ga pesem »Zgasnuli su lampu naši zemljaci«, nanj pa naletimo tudi v kasnejši objavi, v zbirki »Usredjarka sunca« - »Sredi jarkega sonca« (Mariborska literarna družba, Maribor in Matica hrvatska, Mostar 1999).
 

 ZGASNULI SU LAMPU NAŠI ZEMLJACI

Antunu Branku Šimicu za moj prvi dolazak

I polegli već poodavno
Samo kose moje budne
Vijore u mrklu noć

Tvoj brijeg plav i visok
Susjed neba

Moj brijeg plav i visok
Susjed tvoga brijega
I susjed neba

Veliko sledov pušča za seboj pesnica Mila Vlašić Gvozdić. Izdala je osem samostojnih pesniških zbirk, še vedno veliko nastopa v javnosti, njeni verzi so objavljeni v številnih antologijah in zbornikih, v literarnih nokturnih na Radiu Slovenija, reden gost je med drugim v naših Paralelah in drugih revijah. Opazili so jo kritiki, ceniIjo je recimo Janko Moder, pa tudi tako uveljavljeni pesniki, kot je Janez Menart. V Književnih listih, prilogi Dela, je leta 1985 kot urednik rubrike Izbrana pesem, torej v času hudo absurdnih ter negativnih nacionalnih in kulturnih evforij po vsej nekdanji državi, objavil njeno pesem Ničesar ne morem Triglavu zatajiti; na kratko rečeno gre za prisrčen hvalospev Triglavu, torej Sloveniji, njeni novi domovini (. .. ni mi dalj nobenih/ pravili za življenje/ sama sem/ rodila/ otroke/ v njegovi/ dolini ... ).
    Mili Vlašić Gvozdić bi morali biti hvaležni, v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH, veliko bolj, kot smo - za številne prevode slovenske poezije v hrvaščino in obrnjeno. Še posebej velja poudariti, da je pripravila izbor in prevod pesmi Mile Kačič (1919-2000), in sicer zbirko »V šelestenju trav me išči« / »Traži me u šuštanju travki«. Pesmi so izšle leta 2004 pri zagrebški založbi Jurčic. Obe pesnici sta si blizu, tako človeško kot pesniško, in prevodi so temu primerno zelo dobri. Kdor želi, lahko zbirko poišče, najde jo tudi na spletni strani, slovenski izvirnik in hrvaški prevod.

V slovenskih knjižnicah je po viru cobiss.si že 94 zaznamkov, kar gotovo ni zelo popolna bibliografija, ki jo premore Mila Vlašic Gvozdic. Kajti v njenih mapah se zbirajo vedno novi in novi lirični zapisi. Saj pravi v eni od pesmi: »Zaupala sem se domišljiji, naj me vodi po neizmerni poti ... «

Peter Kuhar

 

ZBIRKE MILE VLAŠIC GVOZDIC:

UČINILO MI SE, DA SU ZVIJEZDE - Zazdelo se mi je, da so zvezde (Klub pisaca »Abraševic«, Mostar, 1969)

UN SOFFIO DELLA TERRA DI ERZEGOVINA - Dah zemlje Hercegovine (Coop-ed »Le Sfinge«, Neapelj, 1983)

PESMI ZA PRIJATELJE - TEČEM S SRCEM NERETVE IN SOČE (Samozaložba, Jesenice, 1986)

NA RUKAMA ME U GRAD DONIJELI - Na rokah so me v mesto prinesli (Zbirka »Egzil ABC«, Ljubljana, 1994)

KO JE ZEMLJA DAROVE DELILA - Dr. Francetu Prešernu z ljubeznijo - Kada je zemlja darove dijelila - Dr. Francetu Prešernu s ljubavju (ZKO Maribor, Mariborska literarna družba, Maribor, 1996)

CIJELI VIJEK TIHE ČEŽNJE - Za življenje tihega hrepenenja (Smart/Mariborska literarna družba, Maribor, 1997)

US RED JARKA SUNCA - Sredi jarkega sonca (Mariborska literarna družba, Maribor, 1999)

MOJ MOSTAR, LJUBAVI MOJA - Moj Mostar, ljubezen moja (Mariborska literarna družba, Maribor, 1999)

PARALELE 12, XII. letnik, 2008

str. 117

   Mila Vlašić Gvozdić

U ZASEOKU

Kada je
posljedna
vinova loza
umrla

javiše se ptice
žalopojkom
Kamenjaru
svom

napuštenom

Zanijemi
cio
krajolik
zavičaja
mog


NEKIH DAVNO
PROŠLIH VREMENA

Teče voda
bezimena
grgoljiva

Teče kroz
vrijeme

i klisure
sure
teče
lomeci
stijene

Napravi
sebi
korito
i
postade
rijeka

Dadoše
 joj ime
Narona

poročilo

Jure Drljepan

OB TRI DESETI OBLETNICI SREČANJ

Minilo je trideset let od daljnega leta 1979, ko je bilo v Velenju prvo sreča­nje pesnikov in pisateljev začetnikov, pripadnikov drugih narodov, ki živijo in delajo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih. To srečanje in kar nekaj naslednjih sta pripravila Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Re­publiški svet Zveze sindikatov Slovenije ob pomoči gostiteljev iz Velenja. Strniti tridesetletno zgodovino srečanj v nekaj stavkov, trideset let priča­kovanj in tisoče veselih in nekoliko manj veselih srečanj, pogovorov in na desetine literarnih večerov, ni prav lahka naloga.

    Do organizacije prvega srečanja je prišlo po razpravah o možnostih orga­niziranega kulturnega udejstvovanja delavcev iz drugih republik nekdanje skupne države. Literarna dejavnost je bila najbolj v ospredju, zato je bil kmalu objavljen poseben natečaj. Tako se je literarna dejavnost avtorjev drugih narodov in narodnosti, ki pišejo v svojih jezikih, priključila k že ob stoječemu (takrat šest let staremu) literarnemu gibanju literatov začetni­kov, ki pišejo v slovenskem jeziku.

Gostitelji srečanj so bila številna mesta v Sloveniji, tako da so avtorji spoznali pestrost kulturnega in siceršnjega utripa teh krajev, seznanjali pa so se tudi s krajevnimi znamenitostmi in seveda z uveljavljenimi pesniki in pisatelji, ki so živeli ali še živijo v teh krajih.

GOSTITELJI SREČANJ

1. srečanje - Velenje 1979

2.  srečanje - Ravne na Koroškem 1980

3.  srečanje - Novo mesto 1981

4.  srečanje - Cerkno 1982

5.  srečanje - Kočevje 1983

6. srečanje - Piran 1984
7. srečanje - Koper 1986
9. srečanje - Mežica 1987

10.  srečanje - Jesenice 1988

11.   srečanje - Laško 1989

12.   srečanje - Piran 1990

13.srečanje - Ljubljana 1991

14. srečanje - Novo mesto 1992

15· srečanje - Murska Sobota 1993

16.   srečanje - Škofja Loka 1994

17.   srečanje - Maribor 1995

18.   srečanje - Maribor 1996

19.   srečanje - Maribor 1997

20.   srečanje - Ptuj 1998

21.   srečanje - Maribor 1999

22.   srečanje - Slovenj Gradec 2000 

23.   srečanje - Kočevje 2001

24.   srečanje - Dravograd 2002

25.   srečanje - Celje 2003

26.   srečanje - Piran 2004

27.   srečanje - Veržej, Ljutomer 2005

28.   srečanje - Celje 2006

29.   srečanje - Novo mesto 2007

30.   srečanje - Velenje 2008

 Na prvih srečanjih smo največ govorili o tem, kam umestiti naša srečanja, kako spodbujati kontinuiteto pri delu in strokovno pomagati avtorjem, ki šele začenjajo literarno pot. Zaradi velikih razlik pri organizaciji kulturnih dejavnosti po republikah nekdanje Jugoslavije ni bilo možno povzeti no­benega od takrat obstoječih modelov, zato so bile sprejete rešitve, ki naj bi omogočile vključevanje tega literarnega segmenta v takratno organi­ziranost kulture v Sloveniji. Predlogi za organizacijo kluba ali društva na republiški ravni niso bili sprejeti, ker so se klubi oz. društva ustanavljali v občinah in krajevnih skupnostih, na republiški ravni pa so delovala zdru­ženja teh klubov in društev.

Ustanovitev komisije literatov drugih narodov in narodnosti v sklopu od­bora za literarno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije je bila skorajda edina možna rešitev. Ta komisija je imela nalogo pomagati pri organizaciji letnih srečanj, skrbeti za dejavnosti med letom in obveščati udeležence srečanj o delu in aktualnih dogodkih. Za dosego tega cilja je začel najprej izhajati Informator, kasneje pa revija Paralele.
    Akcija ustanavljanja regijskih aktivov, ki bi povezovali avtorje v določenih regijah in na ta način olajšali komunikacijo med njimi, ni obrodila želenih sadov. Regijski centri niso obstali dalj časa, ker so bili odvisni od dejavnosti manjšega števila posameznikov, ki so v glavnem po nekaj poskusih pove­zovanja avtorjev za nastope na literarnih večerih obupali ali se preselili v drugi kraj. Bolj je zaživelo vključevanje avtorjev v že obstoječe klube oz. kulturna društva v krajih, v katerih so živeli, saj so se na ta način vključili v kulturne tokove svojega okolja.
Navezava stikov z literarnimi revijami in društvi v drugih republikah nek­danje skupne države ni pripeljala do daljšega sodelovanja, ker je temeljila na delu posameznikov, ki so le občasno sodelovali na literarnih srečanjih in natečaj ih v drugih republikah. Res je tudi, da v uradnih kulturniških kro­gih v drugih republikah ni bilo posebne volje za konkretno pomoč ljudem, ki živijo v Sloveniji, medtem ko je bil čisto drugačen odnos do ljudi, ki so živeli v drugih državah.
    Mnogo let so potekale razprave o tem, kakšna naj bi bila letna srečanja, ker so glede na različno strukturo udeležencev in njihovo raven izobrazbe obstajale tudi različne želje in potrebe glede vsebine teh srečanj. Nekateri so poudarjali predvsem izobraževalno, drugi manifestativno funkcijo, ne­kateri so bili za kombinacijo obeh. Čemu torej dati prednost: množičnosti ali kakovosti? Marsikateri avtor je na srečanjih želel dobiti potrditev svoje vrednosti pa tudi pomoč pri objavi knjig in podobno. Največja želja mnogih avtorjev pa je bila, da se vsaj enkrat letno srečajo s prijatelji in znanci, ki jih združuje ljubezen do jezika in pisane besede; da se pogovorijo, vidijo in sli­šijo, kaj so naredili v preteklem letu, potem pa se zopet vrnejo v svoj svet in ustvarjajo naprej. Iz srečanj so odnesli, kar je bilo dobrega (in tega ni bilo ravno malo), ter nadaljevali svojo bolj ali manj uspešno literarno pot.
    Omeniti je potrebno številne pomembne literate, kritike in druge kultur­ne ustvarjalce, ki so bili gostje srečanj ali pa so sodelovali v žirijah letnih srečanj, prebirali prispela dela in z nasveti pomagali pri literarnem razvoju udeležencev. O vseh gostih in članih žirij nimam natančnih podatkov, omenil pa bom le tiste, ki sem jih našel v razpoložljivih materialih in lastnem spominu. To so: Peter Božič, Aleksander Marodic, Aleš Gulič, dr. Rado­mir Ivanovic, Desanka Maksimovic, Dragica Breskvar, Goran Gluvič, Feri Lainšček, Rade Krstič, Marko Kravos, Peter Kuhar, Vlado Žabot, Novica Novakovic, dr. Dragi Stefanija, Sreten Vujkovic, Radojica Tautovic, Mirza Idrizovic, Slavko Mihalic, Ivan Cesar, Ivan Tolj, Vlado Gotovac, Josip Osti, Marjan Pungartnik, Mmjanca Mihelič, Sunčana Škrinjaric, Ljiljana Ciko­ta, Velerija Škrinjar - Tvrz, Ismet Bekric, Ljubica Duic Jovanovic, Muhidin Šaric, Jadranka Matic Zupančič, Burda Strsoglavec, Nenad Veličkovic, Go­ran Tribuson, Matej Krajnc, Renato Barišic, Milan Markelj ...
    Glede vsebine je praksa pokazala, da je za letno srečanje najboljša kom­binacija vsega navedenega. Ozko izobraževalne, debatne in druge oblike je možno organizirati med letom za tiste, ki si tega želijo, in na ta način se lahko dopolni tisto, kar srečanja ne morejo v celoti izpolniti.

Glede na to, da se je na natečaje prijavljalo okrog 40 avtorfe~ zadnja leta tudi 50 in več, na srečanjih pa je sodelovalo povprečno 25 avtorjev, je jasno, da so združevala veliko avtorjev. Nekateri so se oglasili le nekajkrat, ostajalo pa je jedro avtorjev, ki so sodelovali redno ali pogosto, in prav ti so zložili večino barvitih kamenčkov v mozaiku srečanj . Več avtorjev iz tega gibanja je objavilo svoje zbirke, nekaj se jih ukvarja z založništvom, neka­teri pa so se lotili tudi prevajanja. Večji uspeh so dosegli tisti avtorji, ki so želeli narediti in tudi naredili nekaj več na literarnem področju.

Dogodki v nekdanji Jugoslaviji v prvi polovici devetdesetih letih prej­šnjega stoletja so pustili sledi in tudi brazgotine. Vsemu navkljub so v vseh teh letih srečanja skoraj normalno potekala. Ljubezen do jezika in pisane besede je združevala veliko bolj, kot pa so razdvajale različne politike in politikantske zdrahe.

    Zadnja zelo pomembna sprememba pri organizaciji srečanj je bilo po­daljšanje srečanj na tri dni. Začetek je zdaj prestavljen na petek popoldan in pridobljeni čas je namenjen izobraževanju udeležencev. Predvsem gre za literarne delavnice, tudi prevajalske. Nekaj let so na delavnice prihajali vsi, ki so to želeli, in teh ni bilo malo, zato jih je bilo precej težko voditi in hkrati doseči želene rezultate. Zaradi velikega števila udeležencev se tudi ni moglo bolj posvetiti posameznim udeležencem. Zadnja srečanja so zato organizirana tako, da se delavnic lahko udeležijo le avtorji, ki jih izbere žiri­ja. Marsikateremu udeležencu to ni bilo po volji, vendar je ostalo tako, tudi zaradi čedalje večjega problema z zagotavljanjem sredstev za pokrivanje stroškov naših srečanj. To je realnost. In kot je zapisal Željko Perovic:

stvarnost, s riječju ili bez
ta mamljiva mogucnost
ta prostorja

u sebe otključana
ponuđena

a za sebe stvorena

gdje sam tek gost
i mogu reći samo
hvala

                                    (gost)

    Zahvala za vsa doživetja, prijateljstva in literarni napredek številnih av­torjev, ki so objavili po eno ali več zbirk, romanov ali pripovedi, gre vse­kakor Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (sedaj Javni sklad za kulturne dejavnosti) in še posebno vsem gostiteljem in Dragici Breskvar, ki je dolga leta bila in je glavna opora teh srečanj. Zahvala tudi vsem tistim, ki niso bili nikoli posebej omenjeni, pa so veliko prispevali k temu, da smo se na vseh teh srečanjih dobro počutili ter odnašali domov koristne izkušnje in lepe spomine. 

PARALELE 13, XIII. letnik, 2009

str. 71

Mila Vlašić Gvozdić

VRIJEME JE
DAISPUNIM
SVOJU SUDBINU

da zadržim
zanavijek
dašak

svjetlosti

S ONU STRANU
OGOLJENIH BRDA

Sidoše
Sedam vila
Na krševe

I Kamenjare

Obadoše

Sve krajolike

Jedna vila reče:
- Sutra ce biti
Podneblje

Pod vrelim
Suncem.

Napuniše

Ruke mjesečinom
I odoše

Istim putom
Odakle su

I došle.

LIJEPO MI JE

U DJEČJEM SNU

Volim ga

što se mogu

osloniti na nj.

Volim ga

što me ne može

napustiti nikada.

U društvu s njim
koračam, koračam
što dalje mogu
mojim dugim stazama

sve do osunčanog

dana.


BADEMOV LIST

Jesen me
dodiruje

posebnim
odsjajem
lista badema

da bi
bila
što

prirodnija.


100

literatura

Mila Vlašić Gvozdić

AKVARELNE ČAROLIJE

Svijetli san

i novorodena bjelina zaploviše nebom

te se

razliše.

Nježne boje ivodene kapljice združiše se na paleti

i stvoriše sliku

akvarel nebeskoga krajolika.

IZ ODBJEGLIH NEKIH MOJIH SNOVA

Neopazice klija loza vinova

Iz odbjeglih nekih mojih snova

Modro zelene vode prozračne neopazice

tiho k meni plove.

IZMEDUGORA

Tišinu iz sebe u veo čežnje utkivam

Svijet moj naj toplij i sago

ZAUVIK OTIŠLO Djedovska pjesma ONOVRIME

ONO PRlJE

/

Kuca stara

U srid Kamena

Njezini zidi Danas Osamljeni

Nimi.