Paralele

Organizacija srečanja je bila izvrstna. Začutila sem izjemno prijateljsko naklonjenost in spoštovanje vseh domačinov do nas. To je nekaj enkratnega. Rada se bom spominjala vseh oseb, ki so nam pomagale, da je bilo naše druženje prijetno.

Globoko je ostalo v meni doživetje, način, kako so nas predstavili dijaki slovenjegraške gimnazije. Najlepše presenečenje pa smo doživeli, ko smo dobili najnovejšo številko revije Odsevanja, v kateri so bili objavljeni nekateri naši prispevki.

Naša vsakoletna srečanja so zelo dragocena za nas iz več razlogov. Najpomembnejše je druženje, ob katerem izmenjujemo svoje izkušnje, se drug ob drugem bogatimo in rastemo.

                                                                                            2. Učini mi se
                                                                                                                    kao da je još ljepši
                                                                                                          još i bjeliji
3. Kličem ljepoti
            stjenovite obale
    kanjon klesani

                                                                                            4. Tražeć djetinjstvo
                                                                                                                    u ozračju radosti
                                                                                                            nađoh rijeku

5. U gledah Brda
             s velebnih kamenova
    ja, maleckana

                                                                                             6. Svemir reče: Mir
                                                                                                                     golubi preletavahu
                                                                                                            ja dodah: Ljubav

»VSAK JE PESEM ZASE.«

Mila Vlašic Gvozdic je za mnoge najprej tenkočutna pesnica, avtorica osmih pesniških zbirk. »Sosed tvojega brega« je, naj spomnimo, citat iz njene pesmi. Nekateri vedo celo, da se ljubiteljsko ukvarja s slikanjem, vendar bomo tukaj največ zvedeli o njenem pesniškem življenju. Večji del poklicnega življenja je prebila kot predavateljica na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Je namreč priznana strokovnjakinja za metodiko pouka srbskega in hrvaškegajezika, za hrvaško in srbsko mladinsko književnost ter avtorica strokovnih knjig, člankov in priročnikov. Mnogi šolarji se spominjajo zlasti njenega osemnajstkrat ponatisnjenega učbenika za hrvaški in srbski jezik.

Na njenem domu je nešteto knjig, vsepovsod, že od vhodnih vrat naprej so težko obložene police, zaradi njih skoraj ni videti sten, ne vem, če je kje sploh še kaj prostora, verjamem pa, da se bo še kakšna nova knjiga gotovo kako stisnila med svoje predhodnice. Nekje vidiš literaturo, zlasti poezijo, ta je še najbolj pri roki, nekje se gnetejo enciklopedije, slovarji, vsakovrstne strokovne knjige in priročniki, spet drugje pa kaj, kar pač nujno sodi v njeno stanovanje ali k njenim ljubeznim, kot je recimo knjiga o slovenskih gorah. Očitno je, kako njihova lastnica nenehno brska po vsem tem bogastvu, saj je na vsaki knjigi videti, da je bila neštetokrat prelistana. Ne vem, če to počne sistematično: danes išče recimo poezijo, jutri metodiko slovnice ali literarne zgodovine, pojutrišnjem enciklopedije ... raje bi rekel, da se ravna po pesniškem navdihu, ter šele nato sledi svoji intelektualni radovednosti.

Prav tako kot knjižne zvrsti in stroke so pomešani jeziki, v katerih so vse te knjige napisane. Ne vem, v katerem jeziku jih je več, občutek imam, da vendarle prevladujejo tiste v slovenščini. Vsa ta plemenita mešanica na knjižnih policah je izraz vsega tega, kar je Mila Vlašic Gvozdic sama. Skoraj vse njene zbirke so dvojezične. »Veliko mislim po slovensko,« pravi, ko odpira neko zbirko, da bi mi na glas brala. Njena zvočna govorica je - tudi v slovenščini - obarvana z lepo melodiko, prineseno iz mostarskega otroštva in mladih let. V jeziku, v katerem misli tisti hip, tudi piše, ko se ji utrne pesem, navrže mimogrede, ko lista po neki svoji knjigi. In res je med njenimi pesmimi marsikatera nastala najprej v slovenščini in jo je šele nato sama prevedla ali pa sploh ne.

»Na rokah so me v mesto prinesli« je slovenski naslov ene njenih dvojezičnih zbirk. Rojena je namreč blizu Mostarja, poudari - na zemlji svojih dedov. V Mostarju je spregovorila prve besede in naredila prve korake, tam je mesto njenega otroštva in mladosti. Tam so vsi njeni dragi ljudje. Njena Neretva, kamen in žgoče sonce. Po mostarski maturi na učiteljišču in pedagoški akademiji v Sarajevu jo je študij pripeljal v Ljubljano, na slavistiko in romanistiko. Tukaj se je po nekaj vmesnih postajah ustalila. Hercegovina pa je ostala njeno hrepenenje. Poglejmo v zbirko » Cijeli vijek tihe čežnje« (Smart/Mariborska literarna družba, Maribor, 1997).

O svojem življenju ni veliko govorila, sploh pa ne o težavah, ki jih je lahko v vsakem bivanju polno, še posebej, če pomislimo na gorje, ki ga prinese vojna, ne pozabimo, tudi ta, zadnja. Ta je poleg starega mostarskega mostu uničila toliko življenj!, ki pa jih ni mogoče - tako kot most - zgraditi znova. Tudi mostovi med ljudmi so bili vsaj hudo načeti, če že ne porušeni, toda Mile Vlašic Gvozdic ta izkušnja ni omajala v njeni odprti drži. Niti v malo prej omenjeni pesniški zbirki »Na rukama me u grad donijeli« (Biblioteka Egzil-ABC, urednik Josip Osti, Vodnikova domačija, Ljubljana 1994), ki je izšla sredi nepojmljivo grozljivih let, ni sledu najmanjšega očitka, recimo - komu, ki bi ga lahko štela za sovražnika, ker je porušil njene vrednote, njen svet medčloveških odnosov. V vsej zbirki le ena sama lirična pesem govori o vojni:

zbogom jasne večeri moga djetinjstva,
zbogom mjeseče, moj dobri starče,
neću zaboraviti tvoje čudesne bajke,
to nježno doba.

Pravzaprav sem bil že ujet v verze, povabljen na sprehod skozi izbor lirike Mile Vlašić Gvozdić. Vmes je pesnica seveda navrgla kakšen kratek preblisk, kot je tale: »Ustvarjam, pišem ne glede na vse, in vem, da bo nekega dne vse to, kar sem napisala, prišlo na dan. Danes pa so težki časi.« Takoj se najde tudi upesnjeni »komentar« v pesmi Vesela sem bila:

V lanskoletnem zborniku Besede v vetru, od koder je ta pesem, je objavljenih več njenih pesmi, slovenskih in hrvaških. Zbornik izdaja domžalska Lipa, Društvo za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju, kjer se Mila Vlašić Gvozdić izpopolnjuje v likovni dejavnosti. Ko jo vprašam, zakaj se ne pridruži še literarni skupini, saj z njimi objavlja pesmi, vzklikne: »Saj obojega ne bi mogla obiskovati! Toliko vsega bi rada še naredila! Ampak v zborniku gostujem vsako leto, to pa.« - Že mislim, da bo pogovor zdaj zdaj stekel o kakšnih bolj posvetnih, nepoetičnih stvareh, a povezanih s poezijo, recimo o mestu ljubezni v njenem pesništvu.

»Vse moje pesmi so ljubezenske, tudi v domoljubnih pesmih je to čustvo izrazito,« pravi, medtem pa brska po svojih knjigah in rokopisih, da bi našla ustrezen odgovor v pesmi. »Vem samo za čisto liriko, čudim se, kako teoretiki opisujejo ljubezensko poezijo in se ne morem vživeti v njihove besede ... « In že je tu pesem »S mukom prikrivam treptavu sebe«. Pesem ponazarja pesniško pozicijo Mile Vlašic Gvozdic. Prebrala jo je iz zbornika dvanajstega srečanja pesnikov in pisateljev drugih narodov in narodnosti. In mimogrede navrgla: »Že od enajstega srečanja sem zraven.«

V njenem branju je vedno več zanosa, zaznam tudi neko posebno zagretost, s katero išče po njenem mnenju ustrezne besede in verze. Vmes zvem za naslednjo, za avtorico izjemno pomembno podrobnost. »To je velikanski projekt,« in nekoliko potrto doda, »ne vem, če se bom kdaj videla v tej antologiji ... « Gre namreč za velikansko serijo stotih knjig hrvaške književnosti v BiH, kajti načrt obsega tudi njeno poezijo.

Med svoja pomembna dela šteje pesniško zbirko »Ko je zemlja darove delila«. Knjigaje izšla pri Mariborski literarni družbi leta 1996. Posvečena je - Prešernu, kar je poudarjeno že na naslovnici. Je tudi svojevrsten, čustveno močno zanesen pesniški pokIon Sloveniji.

Zbirka pa nakazuje tudi na avtoričino dihotomijo, svojevrstno dvojno ljubezen, ki jo usodno označujeta dve reki, Soča in Neretva.

Končno beseda nanese na Antuna Branka Šimića (1898-1925), pesnika, ki Milo Vlašić Gvozdić nemara navdihuje kot eden njenih možnih daljnih literarnih vzornikov prav zaradi svojih pogledov na poezijo. Objavil je eno samo zbirko (Preobraženja, 1920), ki pa je pomenila prelom v hrvaški poeziji. A. B. Šimić se je prvi odvrnil od stroge forme in vezanega verza ter ustvarjal v prostem verzu. Njegovo merilo dobre poezije je zgoščen, skop verz, ki naj intenzivira doživljanje sveta. Slednje pa je pogosto tudi odlika, ki jo ima in čisla Mila Vlašić Gvozdić. A. B. Šimiću so prirejali znamenita pesniška srečanja in simpozije, na katerih je sodelovala tudi Mila Vlašić Gvozdić. In tako je davnega leta 1980 v zborniku 14. Šimićevih srečanj bila objavljena pesem, kjer najdemo verz SOSED TVOJEGA BREGA. Čuva ga pesem »Zgasnuli su lampu naši zemljaci«, nanj pa naletimo tudi v kasnejši objavi, v zbirki »Usredjarka sunca« - »Sredi jarkega sonca« (Mariborska literarna družba, Maribor in Matica hrvatska, Mostar 1999).

Veliko sledov pušča za seboj pesnica Mila Vlašić Gvozdić. Izdala je osem samostojnih pesniških zbirk, še vedno veliko nastopa v javnosti, njeni verzi so objavljeni v številnih antologijah in zbornikih, v literarnih nokturnih na Radiu Slovenija, reden gost je med drugim v naših Paralelah in drugih revijah. Opazili so jo kritiki, ceniIjo je recimo Janko Moder, pa tudi tako uveljavljeni pesniki, kot je Janez Menart. V Književnih listih, prilogi Dela, je leta 1985 kot urednik rubrike Izbrana pesem, torej v času hudo absurdnih ter negativnih nacionalnih in kulturnih evforij po vsej nekdanji državi, objavil njeno pesem Ničesar ne morem Triglavu zatajiti; na kratko rečeno gre za prisrčen hvalospev Triglavu, torej Sloveniji, njeni novi domovini (. .. ni mi dalj nobenih/ pravili za življenje/ sama sem/ rodila/ otroke/ v njegovi/ dolini ... ).
Mili Vlašić Gvozdić bi morali biti hvaležni, v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH, veliko bolj, kot smo - za številne prevode slovenske poezije v hrvaščino in obrnjeno. Še posebej velja poudariti, da je pripravila izbor in prevod pesmi Mile Kačič (1919-2000), in sicer zbirko »V šelestenju trav me išči« / »Traži me u šuštanju travki«. Pesmi so izšle leta 2004 pri zagrebški založbi Jurčic. Obe pesnici sta si blizu, tako človeško kot pesniško, in prevodi so temu primerno zelo dobri. Kdor želi, lahko zbirko poišče, najde jo tudi na spletni strani, slovenski izvirnik in hrvaški prevod.

V slovenskih knjižnicah je po viru cobiss.si že 94 zaznamkov, kar gotovo ni zelo popolna bibliografija, ki jo premore Mila Vlašic Gvozdic. Kajti v njenih mapah se zbirajo vedno novi in novi lirični zapisi. Saj pravi v eni od pesmi: »Zaupala sem se domišljiji, naj me vodi po neizmerni poti ... «

UČINILO MI SE, DA SU ZVIJEZDE - Zazdelo se mi je, da so zvezde (Klub pisaca »Abraševic«, Mostar, 1969)

UN SOFFIO DELLA TERRA DI ERZEGOVINA - Dah zemlje Hercegovine (Coop-ed »Le Sfinge«, Neapelj, 1983)

PESMI ZA PRIJATELJE - TEČEM S SRCEM NERETVE IN SOČE (Samozaložba, Jesenice, 1986)

NA RUKAMA ME U GRAD DONIJELI - Na rokah so me v mesto prinesli (Zbirka »Egzil ABC«, Ljubljana, 1994)

KO JE ZEMLJA DAROVE DELILA - Dr. Francetu Prešernu z ljubeznijo - Kada je zemlja darove dijelila - Dr. Francetu Prešernu s ljubavju (ZKO Maribor, Mariborska literarna družba, Maribor, 1996)

CIJELI VIJEK TIHE ČEŽNJE - Za življenje tihega hrepenenja (Smart/Mariborska literarna družba, Maribor, 1997)

US RED JARKA SUNCA - Sredi jarkega sonca (Mariborska literarna družba, Maribor, 1999)

MOJ MOSTAR, LJUBAVI MOJA - Moj Mostar, ljubezen moja (Mariborska literarna družba, Maribor, 1999)

poročilo

Jure Drljepan

OB TRI DESETI OBLETNICI SREČANJ

Minilo je trideset let od daljnega leta 1979, ko je bilo v Velenju prvo srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov, pripadnikov drugih narodov, ki živijo in delajo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih. To srečanje in kar nekaj naslednjih sta pripravila Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije ob pomoči gostiteljev iz Velenja. Strniti tridesetletno zgodovino srečanj v nekaj stavkov, trideset let pričakovanj in tisoče veselih in nekoliko manj veselih srečanj, pogovorov in na desetine literarnih večerov, ni prav lahka naloga.

Do organizacije prvega srečanja je prišlo po razpravah o možnostih organiziranega kulturnega udejstvovanja delavcev iz drugih republik nekdanje skupne države. Literarna dejavnost je bila najbolj v ospredju, zato je bil kmalu objavljen poseben natečaj. Tako se je literarna dejavnost avtorjev drugih narodov in narodnosti, ki pišejo v svojih jezikih, priključila k že ob stoječemu (takrat šest let staremu) literarnemu gibanju literatov začetnikov, ki pišejo v slovenskem jeziku.

Gostitelji srečanj so bila številna mesta v Sloveniji, tako da so avtorji spoznali pestrost kulturnega in siceršnjega utripa teh krajev, seznanjali pa so se tudi s krajevnimi znamenitostmi in seveda z uveljavljenimi pesniki in pisatelji, ki so živeli ali še živijo v teh krajih.

GOSTITELJI SREČANJ

1. srečanje - Velenje 1979

2. srečanje - Ravne na Koroškem 1980

3. srečanje - Novo mesto 1981

4. srečanje - Cerkno 1982

5. srečanje - Kočevje 1983

6. srečanje - Piran 1984
7. srečanje - Koper 1986
9. srečanje - Mežica 1987

10. srečanje - Jesenice 1988

11. srečanje - Laško 1989

12. srečanje - Piran 1990

13.srečanje - Ljubljana 1991

14. srečanje - Novo mesto 1992

15· srečanje - Murska Sobota 1993

16. srečanje - Škofja Loka 1994

17. srečanje - Maribor 1995

18. srečanje - Maribor 1996

19. srečanje - Maribor 1997

20. srečanje - Ptuj 1998

21. srečanje - Maribor 1999

22. srečanje - Slovenj Gradec 2000

23. srečanje - Kočevje 2001

24. srečanje - Dravograd 2002

25. srečanje - Celje 2003

26. srečanje - Piran 2004

27. srečanje - Veržej, Ljutomer 2005

28. srečanje - Celje 2006

29. srečanje - Novo mesto 2007

30. srečanje - Velenje 2008

Na prvih srečanjih smo največ govorili o tem, kam umestiti naša srečanja, kako spodbujati kontinuiteto pri delu in strokovno pomagati avtorjem, ki šele začenjajo literarno pot. Zaradi velikih razlik pri organizaciji kulturnih dejavnosti po republikah nekdanje Jugoslavije ni bilo možno povzeti nobenega od takrat obstoječih modelov, zato so bile sprejete rešitve, ki naj bi omogočile vključevanje tega literarnega segmenta v takratno organiziranost kulture v Sloveniji. Predlogi za organizacijo kluba ali društva na republiški ravni niso bili sprejeti, ker so se klubi oz. društva ustanavljali v občinah in krajevnih skupnostih, na republiški ravni pa so delovala združenja teh klubov in društev.

Ustanovitev komisije literatov drugih narodov in narodnosti v sklopu odbora za literarno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije je bila skorajda edina možna rešitev. Ta komisija je imela nalogo pomagati pri organizaciji letnih srečanj, skrbeti za dejavnosti med letom in obveščati udeležence srečanj o delu in aktualnih dogodkih. Za dosego tega cilja je začel najprej izhajati Informator, kasneje pa revija Paralele.
    Akcija ustanavljanja regijskih aktivov, ki bi povezovali avtorje v določenih regijah in na ta način olajšali komunikacijo med njimi, ni obrodila želenih sadov. Regijski centri niso obstali dalj časa, ker so bili odvisni od dejavnosti manjšega števila posameznikov, ki so v glavnem po nekaj poskusih povezovanja avtorjev za nastope na literarnih večerih obupali ali se preselili v drugi kraj. Bolj je zaživelo vključevanje avtorjev v že obstoječe klube oz. kulturna društva v krajih, v katerih so živeli, saj so se na ta način vključili v kulturne tokove svojega okolja.
Navezava stikov z literarnimi revijami in društvi v drugih republikah nekdanje skupne države ni pripeljala do daljšega sodelovanja, ker je temeljila na delu posameznikov, ki so le občasno sodelovali na literarnih srečanjih in natečaj ih v drugih republikah. Res je tudi, da v uradnih kulturniških krogih v drugih republikah ni bilo posebne volje za konkretno pomoč ljudem, ki živijo v Sloveniji, medtem ko je bil čisto drugačen odnos do ljudi, ki so živeli v drugih državah.
    Mnogo let so potekale razprave o tem, kakšna naj bi bila letna srečanja, ker so glede na različno strukturo udeležencev in njihovo raven izobrazbe obstajale tudi različne želje in potrebe glede vsebine teh srečanj. Nekateri so poudarjali predvsem izobraževalno, drugi manifestativno funkcijo, nekateri so bili za kombinacijo obeh. Čemu torej dati prednost: množičnosti ali kakovosti? Marsikateri avtor je na srečanjih želel dobiti potrditev svoje vrednosti pa tudi pomoč pri objavi knjig in podobno. Največja želja mnogih avtorjev pa je bila, da se vsaj enkrat letno srečajo s prijatelji in znanci, ki jih združuje ljubezen do jezika in pisane besede; da se pogovorijo, vidijo in slišijo, kaj so naredili v preteklem letu, potem pa se zopet vrnejo v svoj svet in ustvarjajo naprej. Iz srečanj so odnesli, kar je bilo dobrega (in tega ni bilo ravno malo), ter nadaljevali svojo bolj ali manj uspešno literarno pot.
    Omeniti je potrebno številne pomembne literate, kritike in druge kulturne ustvarjalce, ki so bili gostje srečanj ali pa so sodelovali v žirijah letnih srečanj, prebirali prispela dela in z nasveti pomagali pri literarnem razvoju udeležencev. O vseh gostih in članih žirij nimam natančnih podatkov, omenil pa bom le tiste, ki sem jih našel v razpoložljivih materialih in lastnem spominu. To so: Peter Božič, Aleksander Marodic, Aleš Gulič, dr. Radomir Ivanovic, Desanka Maksimovic, Dragica Breskvar, Goran Gluvič, Feri Lainšček, Rade Krstič, Marko Kravos, Peter Kuhar, Vlado Žabot, Novica Novakovic, dr. Dragi Stefanija, Sreten Vujkovic, Radojica Tautovic, Mirza Idrizovic, Slavko Mihalic, Ivan Cesar, Ivan Tolj, Vlado Gotovac, Josip Osti, Marjan Pungartnik, Mmjanca Mihelič, Sunčana Škrinjaric, Ljiljana Cikota, Velerija Škrinjar - Tvrz, Ismet Bekric, Ljubica Duic Jovanovic, Muhidin Šaric, Jadranka Matic Zupančič, Burda Strsoglavec, Nenad Veličkovic, Goran Tribuson, Matej Krajnc, Renato Barišic, Milan Markelj ...
    Glede vsebine je praksa pokazala, da je za letno srečanje najboljša kombinacija vsega navedenega. Ozko izobraževalne, debatne in druge oblike je možno organizirati med letom za tiste, ki si tega želijo, in na ta način se lahko dopolni tisto, kar srečanja ne morejo v celoti izpolniti.

Glede na to, da se je na natečaje prijavljalo okrog 40 avtorfe~ zadnja leta tudi 50 in več, na srečanjih pa je sodelovalo povprečno 25 avtorjev, je jasno, da so združevala veliko avtorjev. Nekateri so se oglasili le nekajkrat, ostajalo pa je jedro avtorjev, ki so sodelovali redno ali pogosto, in prav ti so zložili večino barvitih kamenčkov v mozaiku srečanj . Več avtorjev iz tega gibanja je objavilo svoje zbirke, nekaj se jih ukvarja z založništvom, nekateri pa so se lotili tudi prevajanja. Večji uspeh so dosegli tisti avtorji, ki so želeli narediti in tudi naredili nekaj več na literarnem področju.

Dogodki v nekdanji Jugoslaviji v prvi polovici devetdesetih letih prejšnjega stoletja so pustili sledi in tudi brazgotine. Vsemu navkljub so v vseh teh letih srečanja skoraj normalno potekala. Ljubezen do jezika in pisane besede je združevala veliko bolj, kot pa so razdvajale različne politike in politikantske zdrahe.

Zadnja zelo pomembna sprememba pri organizaciji srečanj je bilo podaljšanje srečanj na tri dni. Začetek je zdaj prestavljen na petek popoldan in pridobljeni čas je namenjen izobraževanju udeležencev. Predvsem gre za literarne delavnice, tudi prevajalske. Nekaj let so na delavnice prihajali vsi, ki so to želeli, in teh ni bilo malo, zato jih je bilo precej težko voditi in hkrati doseči želene rezultate. Zaradi velikega števila udeležencev se tudi ni moglo bolj posvetiti posameznim udeležencem. Zadnja srečanja so zato organizirana tako, da se delavnic lahko udeležijo le avtorji, ki jih izbere žirija. Marsikateremu udeležencu to ni bilo po volji, vendar je ostalo tako, tudi zaradi čedalje večjega problema z zagotavljanjem sredstev za pokrivanje stroškov naših srečanj. To je realnost. In kot je zapisal Željko Perovic:

stvarnost, s riječju ili bez
ta mamljiva mogucnost
ta prostorja

u sebe otključana
ponuđena

a za sebe stvorena

gdje sam tek gost
i mogu reći samo
hvala

(gost)

Zahvala za vsa doživetja, prijateljstva in literarni napredek številnih avtorjev, ki so objavili po eno ali več zbirk, romanov ali pripovedi, gre vsekakor Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (sedaj Javni sklad za kulturne dejavnosti) in še posebno vsem gostiteljem in Dragici Breskvar, ki je dolga leta bila in je glavna opora teh srečanj. Zahvala tudi vsem tistim, ki niso bili nikoli posebej omenjeni, pa so veliko prispevali k temu, da smo se na vseh teh srečanjih dobro počutili ter odnašali domov koristne izkušnje in lepe spomine.

Mila Vlašić Gvozdić

VRIJEME JE
DAISPUNIM
SVOJU SUDBINU

da zadržim
zanavijek
dašak

svjetlosti

S ONU STRANU
OGOLJENIH BRDA

Sidoše
Sedam vila
Na krševe

I Kamenjare

Obadoše

Sve krajolike

Jedna vila reče:
- Sutra ce biti
Podneblje

Pod vrelim
Suncem.

Napuniše

Ruke mjesečinom
I odoše

Istim putom
Odakle su

I došle.

LIJEPO MI JE

U DJEČJEM SNU

Volim ga

što se mogu

osloniti na nj.

Volim ga

što me ne može

napustiti nikada.

U društvu s njim
koračam, koračam
što dalje mogu
mojim dugim stazama

sve do osunčanog

dana.

BADEMOV LIST

Jesen me
dodiruje

posebnim
odsjajem
lista badema

da bi
bila
što

prirodnija.