zbornik
peti šesti sedmi osmi deveti desetienajsti

Meljemo

Peti zbornik literarne delavnice

Društva za izobraževanje v tretjem

življenskem obdobju

LIPA Domžale

in

tretji zbornik članov univerz

za tretje življensko obdobje

Republike Slovenije

Meljem.
Iz ajde moko.
Iz oblakov sonce.
Iz tišine klepet.
Iz črk prijateje.
/Zlatka Levstek/

Domžale, oktober 2002

 

 str. 217

MILA VLAŠIĆ - GVOZDIĆ

Mostar je mesto mojega otroštva in zgodnje mladosti. V njem sem shodila, v njem sem spregovorila, samo rodila se nisem v njem. Luč sveta sem zagledala leta 1928 na zemlji svojih dedov v Sovic-Grude nedaleč od Mostarja. V Mostarju sem imela topel dom s skrbnimi starši. Rasla sem med štirimi brati in s precej starejšo sestro. Oče je bil velik ljubitelj knjig in po svojem gledanju na življenje pesniške narave. Pri moji vzgoji je pogosto uporabljal bogastvo naših pregovorov. Bil je moj prvi pravi učitelj. Ob njem sem vzljubila poezijo.

         Po končani Višji pedagoški šoli v Sarajevu, sem nadaljevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Do upokojitve sem predavala na Pedagoški akademiji v Ljubljani.

Danes sem samostojna in neodvisna umetnica. Izdala sem osem pesniških zbirk in tudi nekaj del s pedagoškega področja, prevajam iz slovenske književnosti, predvsem žensko liriko. Matica Hrvatska je moje pesniško delo uvrstila v program zbirke Hrvatska književnost Bosne in Hercegovine v sto knjigah. Uvrščena sem tudi v antologijo Hercegovina, ki je letos izšla. Od leta 1996 sem pobudnica srečanj Spomladanskega literarnega maratona slovenskih pesnic in pisateljic.

        Sem članica. LIPE Domžale, kjer sodelujem v literarnih in likovnih krožkih.

 

JAZ SEM POPOTNICA

Potujeva skozi čas
tišina in jaz
od Neretve do Soče.

V soglasju z naravo
sem predana življenju,
kakor da se vsak dan
na novo rodim.

V prosojni jutranji zarji
trepetajo češnjeve veje,
čakajo na božanje
sončnih žarkov.

Enako kot jaz.


NE MOREM

misli ustaviti.
moj duh je vedno
dejaven.

Sedaj išče
pobeglo srečo.
Hrepenenje.

Za mojo dušo.


SVETLOBA JE VEDNO Z MENOJ

Urejam misli,
ki jih oddajam času.
Vanj se vpleta Neptun
kakor v moje življenje.


OB SONČNEM ŽARKU

Odkrivam
kotičke
svoje duše.

Brste spomini
za žlahtno
srečo.

Žametna
pokrajina
se razgrinja
pred menoj.


Z VRELIŠČA HREPENENJA

vdihavam
čarobnost
narave.

Domišljija
se mi pusti
ujeti.


DOBROHOTNE ISKRE

mojih
preprostih
besed
odhajajo
od mene.

Gostujoča pesem

PUTUJU PROZIRNI VALI
MOJE RIJEKE

U more svoje.
U društvu galeba.

Putuju
grleni glasovi
daha moga
u širini nebeske.

Kao sunčeve zrake
rasprostrše se
svemirom.

--------------------------------------------------

AJDOVA POGAČA


Šesti zbornik literarnega krožka
Društva za izobraževanje v tretjem
življenskem obdobju
LIPA Domžale
in
četri zbornik članov univerz
za tretje življensko obdobje
Republike Slovenije

 
Zlatorumena,
pravkar spečena
se z mize smeji,
kot nekdaj diši
Zlatka Levstek
Domžale, oktober 2003

 

str. 23

 

Mila VLAŠIC GVOZDIČ

Rodila sem se leta 1928 v Sovićih-Grude, nedaleč od· Mostarja. Moj prvi pravi učitelj je bil oče, velik ljubitelj knjig. Ob njem sem vzljubila poezijo. Po končani Višji pedagoški šoli v Sarajevu sem nadaljevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Službovala sem na osnovnih in srednjih šolah in na Pedagoški akademiji 'v Ljubljani kot predavateljica srbohrvaškega jezika ter hrvaške in srbske mladinske književnosti .
    Pišem pesmi in prevajam slovensko književnost
v svoj materin jezik. Izdala sem osem pesniških zbirk in nekaj del s pedagoškega področja. Sem članica več društev, med njimi Vodnikove domačije v Ljubljani, Društva hrvatskih književnika Herceg Bosne, Mostar in LIPE Domžale; kjer sodelujem v literarnih zbornikih in v slikarski šoli.

Od leta 1996 sem pobudnica srečanj Spomladanskega literarnega maratona slovenskih pesnic in pisateljic.

 

Narava brsti.
Nikoli mi ni dolgčas.
Lastovke gnezdijo.

 

Napolnijo življenje
kot prgišče radosti.

 

***

 

Mesec osvetli
češnjeve plodne veje,
prve sadeže.

 

Pomladno veselje.
Jutri bo praznik češenj.

 

Z roso umira
z neslišnimi koraki
gams z vrha skale.

 

Še zadnjič svoj obraz zre
v vodah Triglavskih jezer.

 

***

 

Iz grmovja so prileteli
štirje liščki
v moj cvetlični vrt.

 

Gledam jih, kako se ljubkujejo
in hranijo s sončnicami.

 

V tem razžarjenem dnevu
mi prinašajo srečo.

 

***

 

prva zvezdica
v samoti lesketa
oživlja mi duh

 

*

 

za čar življenja živim
v skladu z naravo
pesem v njej bedi

 

*

 

tišina povsod
oglaša se ptičji spev
v moji prostosti
 

 

ZVESTA POSLANSTVU SVOJE DUŠE

 

Besede moje,
izpišite se
za eno srce,
ki mi je skrito,
ljubo.

 

V plamenu prvine
močna sila iz mene
se oglasi.
Nova iskra zažari.
Ne usiha.
Tudi jaz žarim.

 

Nek čaroben
drug čas
prihaja pome.
Pojdem z njim
povsod,
kamor peljejo
njegove poti.

 

Bom zmogla?

 

Prgišče lepih
spominov
kot bele čipke
je vedno z menoj.

 

Nosim še sebe odeto
v mir
in vse poljube
za tihote.

 

Poskakuje dež.
Z vročinsko nevihto
je nemiren vrabec.

 

***

 

Svatba v gorah.
Nevesto je pripeljal
lep beli orel.

 

 

 

Gostujoča pesem:

KADA SUNCE
POHODI MOJU RIJEKU

Svekoliki život
se razhudi.

Krš zaiskri.

Vodilja misao
razplamsa.

Blag moj osmijeh
osta.

 

U šipcima.

 

------------------------------------------------------------------------------------------------------

Č A S    T E Č E

Sedmi zbornik literarnega krožka
Društva za izobraževanje v tretjem
življenskem obdobju
LIPA Domžale
in
peti zbornik članov univerz
za tretje življensko obdobje
Republike Slovenije

V čas sem sejala
svoje seme, upala,
vzklilo je, raste.
Silva Mizerit
Domžale, oktober 2004

 

str. 207

Mila VLAŠIĆ GVOZDIĆ

se je rodila leta 1928 v kraju Sovići-Grude pri Mostarju. V Mostarju je končala osnovno šolo, gimnazijo in učiteljišče, v Sarajevu Višjo pedagoško in v Ljubljani Filozofsko fakulteto (slavistika in romanistika). Na pedagoški akademiji v Ljubljani je delala kot višja predavateljica, metodik. Danes je samostojna umetnica.

Pesmi piše v hrvaščini s hercegovskimi posebnostmi in v slovenščini. Objavila je že osem pesniških zbirk v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. Je tudi članica naše likovne delavnice in tudi njene slike bogatijo ta zbornik.

    Čeprav je velik del svojega življenja preživela v Sloveniji, Jqer si je tudi ustvarila družino, je Mostar ostal njena velika ljubezen. Zato lahko razumemo njeno žalost, ko je v Hercegovini divjala krvava vojna. Mostarski most je bil simbol hercegovske zgodovine. O njem je pisala, ko so ga razrušile bombe in mu prerokovala ponovno kraljevanje nad Neretvo dolgo preden so ga zares postavili.

DOK JE KAMEN KLASAO
U MOME KRAJU

zore su listale
Neretva beharala

ja sam stasala

V NERETVO SEM IZTOČILA
VSE SVOJE SOLZE

Da jih drugi ne bi umazali
na zemlji

samo eno gosto
svetlo kapljo
sem zadržala zase

da jo nekomu podarim

 

MOSTARSKA OPOROKA

Tvoje ognjišče v črno zavito
ogenj zamira

v mrak in žalost odet
oporoko ti zapuščam

na bregovih Neretve
vsi so tvoji
češnjevi cvetovi

vsi so tvoji
nad Neretvo galebi

 

tvoja je jutranja zarja
in sončni zahod

 

JA, MOSTARSKI MOST
Mostarcima

Ja, mostarski most
javljam vam svoj povratak
iz ludog rata

***

Na Dan Svjetlosti
eto me, stižem vedar
i zdrav ko nekad

***

Na dnu Neretve
sve rane mi vidala
rijeka voljena

***

I opet ću stat'

u luku visokome
stope ću brojat'

 

SOČA IN NERETVA

Žlahtno živita
dve reki

s hrepenenjem
sebi zvesti

 

NOSIM PRAVLJICE

Nosim
pravljice
svojega
otroštva,
veliko
sonce
in
iskrenje
skritih
zvezd.

 

PRELEPA SLOVENIJA

Majhna, drugačna.

Veliko srce:

Topla roka.
Lipov cvet.

Vrata Pomladi
odpiraš.

S Prešemom
korakaš.

---------------------------------------------------------------------------------------

 

SPOMINI OSTAJAJO

Osmi zbornik literarne ga krožka
Društva LIPA
Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale
in
šesti zbornik članov univerz
za tretje življenjsko obdobje
Republike Slovenije

Zapisani v večnost,
z nevidnim
peresom modrosti,
ohranjajo čas.
Milojka Lunar

Domžale, november 2005
 

str.

 

Mila VLAŠIĆ GVOZDIĆ

se je rodila leta 1928 v kraju Sovići-Grude pri Mostarju. V Mostarju je končala osnovno šolo, gimnazijo in učiteljišče, v Sarajevu Višjo pedagoško in v Ljubljani Filozofsko fakulteto (slavistika in romanistika) Na pedagoški akademiji v Ljubljani je delala kot višja predavateljica, metodik. Danes je samostojna umetnica.
    Pesmi piše v hrvaščini s hercegovskimi posebnostmi in v slovenščini. Objavila je že osem pesniških zbirk v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. Je tudi članica naše likovne delavnice in tudi njene slike bogatijo ta zbornik.
    Čeprav je velik del svojega življenja preživela v Sloveniji, kjer si je tudi ustvarila družino, je Mostar ostal njena velika ljubezen. Zato lahko razumemo njeno žalost, ko je v Hercegovini divjala krvava vojna. Mostarski most je bil simbol hercegovske zgodovine. O njem je pisala, ko so ga razrušile bombe in mu prerokovala ponovno kraljevanje nad Neretvo dolgo preden so ga zares postavili.
    Ob koncu leta 2004 je v Zagrebu izšel dvojezičen izbor pesmi Mile Kačičeve z naslovom Traži me u šuštanju travki / V šelestenju trav me išči, ki je prva knjiga pesmi Mile Kačičeva prevedena v kak tuj jezik. Pesmi je izbrala in odlično prevedla v hercegovsko hrvaščina naša Mila.

MOSTARSKA POMLAD

1. prišla je pomlad
    in z njo novo življenje
    pestri cvetovi.

2. v kotičku neba
    glej kuštravi oblaki
    čakajo name

3. kot v otroštvu
    me je objela radost
    belo veselje

4. svetli spomini
    iz mesta mladostnih dni
    v srcu zorijo

MOJ MOSTAR MI PRAVI

1. že spet granate
    mrtvih ne morem šteti
    nimam več moči

2. naša lepota
    vsa naša dediščina
    je uničena

3. lepote ni več
    nenadoma je ni več
    jaz pa ostajam

4. tebi zaupam
    varuj naše bogastvo
    bodi mi zvesta

5. ne boj se Mila
    poraja se nova doba
    bori se zmag aj

6. prej je dišalo
    po soncu in svetlobi
    škrlatne barve

7. zdaj je ostalo
    kamenje na Neretvi
    in Neretvin val

8. ostali so še
    vsi naši sončni vzhodi
    nebesni siji

9. beli oblaki
    lepo zvezdnato nebo
    mostarskih noči

Gostujoča pesem:

STARI MOST SE PODIŽE 

1. iz dna Neretve
stari most se podiže
krepak i stasit
2. učini mi se
kao da je još ljepši
još bjeliji
3. kličem ljepoti
stjenovite obale
kanjon klesani
4. tražeć djetinstvo
u ozračju radosti
nadoh rijeku
5. ugledah Brda
s velebnih kamenova
ja, maleckana
6. svemir reče Mir
golubi preletavahu
ja dodah Ljubav
7. plamena radost
Mir i Ljubav dođoše
valom Neretve

---------------------------------------------------------------------------------

BESEDE V VETRU

Deveti zbornik literarnega krožka
Društva LIPA

Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale

in

sedmi zbornik članov univerz
za tretje življenjsko obdobje
Republike Slovenije

Besedam sem nadela krila,
z vetrom naj hitijo

in prešerno govorijo.

Na jesenskem soncu

bom čakala njih odmev.

                                                                                        Iva Rejc

Domžale, november 2006
 
 
str.  187
 
       
   

Mila VLAŠIĆ GVOZDIĆ

se je rodila leta 1928 v kraju Soviši-Grude pri Mostarju. V Mostarju je končala osnovno šolo, gimnazijo in učiteljišče, v Sarajevu Višjo pedagoško in v ljubljani Filozofsko fakulteto (slavistika in romanistika). Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je delala kot višja predavateljica, metodik. Danes je samostojna umetnica.
    Pesmi piše v hrvaščini s hercegovskimi posebnostmi in v slovenščini. Objavila je že osem pesniških zbirk v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. Je članica naše likovne delavnice in tudi njene slike bogatijo ta zbornik.

Čeprav je velik del svojega življenja preživela v Sloveniji, kjer si je tudi ustvarila družino, je Mostar ostal njena velika ljubezen. Zato lahko razumemo njeno žalost, koje v Hercegovini divjala krvava vojna.

Ob koncu leta 2004 je v Zagrebu izšel dvojezičen izbor pesmi Mile Kačičeve z naslovom Traži me u šuštanju travki /V šelestenju trav me išči/, ki je prva knjiga pesmi Mile Kačičeve, prevedena v kak tuj jezik.Pesmije izbrala in odlično prevedla v hercegovsko hrvaščina naša Mila. Seveda je izdala tudi že veliko samostojnih pesniških zbirk, tako v slovenščini kot v hrvaščini.

Vsako leto tudi sodeluje na srečanju literatav drugih narodov, ki živijo v Sloveniji in pišejo v svojih jezikih, Sosed tvojega brega.

 

 LEPE MISLI MI VREJO
kot blagi veter,
milujoč ozračje,
kjer se nahajam.
Izbrisati se ne more
sled najinih pogovorov.     

OBUDILA SEM

neizkoriščeno zemljo

za svojim domom.

S svojimi rokami
sem jo zdravila,
z njo sem

se pogovarjala,
dajala sem ji
hrano in pijačo.
Ko si je opomogla,
sem ji darovala
gomolje narcis

in tulipanov,
zasadila

mlade sadike.

Zdaj je to

moj cvetlični raj.
K njemu prihajam
po svojo srečo.

NA TRAVNIKU SEM
najmanjša travica.
Rastem

med poljskimi cvetlicami.
Ljubeznive cvetke

se trudijo,

da čim prej dorastem
in se čim prej

postavim na svoje noge.

S SONČNIM NASMEHOM
hodim.
Zagledam sredi poljane
prijatelja
mojih dragih cvetlic.

Široko

stoji cvetoči mak.
Lepa rdeča barva
mu krasi videz.

S ponosno držo
se je postavil
med dišeče cvetlice.

Sem vaš lepotec.

VESELA SEM BILA

svojega časa.

Čas me je vzljubil.
Sedaj pa hiti, hiti
mimo mene.

Nočem teči za njim.
Hodim naprej

po svoji poti

s tihim korakom.

jutro se zbuja
rosa ga obiskuje
z nežnim darilom

kresnica sveti

slišno odmeva korak

nekega tujca

SVE JE UZBUDLJIVO
U MOM GRADU
ISTOKA I ZAPADA

 

 

Umom gradu
snovi su moji
uvijek boje plave.

Misli moje ohrabljujuče
dozivaju sunčev dan.

Nad gradom
raskošna duga
prelijepih boja
povezuje stolječa
u budučnost.


Dražest nepoznatog
donosi objeručke
dosetljiva rijeka.

Deseti zbornik literarnega krožka
Društva za izobraževanje v tretjem
življenskem obdobju
LIPA Domžale
in
osmi zbornik članov univerz
za tretje življensko obdobje
Republike Slovenije

 


ODMEVI MLADOSTI

Deseti zbornik literarnega krožka
Društva LIPA

Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale ln

osmi zbornik članov univerz za
tretje življenjsko obdobje
Republike Slovenije

Še vedno sije
odmev mladosti,
nasmeh jutru.

(Metka Zupanek)

Domžale, november 2007


Str. 233

MILA VLAŠIĆ GVOZDIĆ

se je rodila leta 1928 v kraju Sovići-Grude pri Mostarju. V Mostarju je končala osnovno šolo, gimnazijo in učiteljišče, v Sarajevu Višjo pedagoško in v Ljubljani Filozofsko fakulteto (slavistika in romanistika). Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je delala kot višja predavateljica, metodik. Danes je samostojna umetnica.

Pesmi piše v hrvaščini s hercegovskimi posebnostmi in v slovenščini. Objavila je ie osem pesniških zbirk v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. Je članica naše likovne delavnice in tudi njena slika bogati ta zbornik.

Čeprav je velik del svojega življenja preživela v Sloveniji, kjer sije tudi ustvarila družino, je Mostar ostal njena velika ljubezen.

Ob koncu leta 2004 je v Zagrebu izšel dvojezičen izbor pesmi Mile Kačičeve Z naslovom Traži me u šuštanju travki / V šelestenju trav me išči, kije prva knjiga pesmi Mile Kačičeva prevedena v kak tuj jezik. Pesmi je izbrala in odlično prevedla v hercegovsko hrvaščino naša Mila.

GLEDAM METULJE

Gledam igrive,
prelepe metulje.

Kako ljubko

se te nežne stvaritve
znajo podariti cvetju.

Kako znajo meni
ozaljšati dan.


DOTIKA SE ME VSA NARAVA

Dotika se me
dišeče cvetje,
ko krasi vrtove.

Dotika se me
zreli sad z dreves,
ko se opojno razdaja.

Dotika se me
jutranja zora,
ko dnevu podarja sij.

Dotika se me
večerna zarja,
ko noči podarja mir.

NEKAJ IŠČEM

Iščem
in iščem,
ne morem
se ustaviti.

Ko sem že
močno utrujena,
končno najdem
novo livado

v sebi.

Rečem si:
Moram jo
obdelati.


ŽE DOLGO

Že dolgo je od tega,
že dolgo,
ko sem prenehala
meriti Čas.

Že dolgo je
od tega.

Sedaj
se iztrgam.

Ujamem
svoj ritem
v tem bučnem
življenju.

Prisluškujem
svojemu snu
in ga objemam
z obema rokama.

Gostujoča pese
MOJA MISAO

Misao moja
leti ubezgranične
prostore sna.

Zaleprša iz gnijezda,
da novi san
za Slllva.


V ZAVETJU GORA


V zavetju gora
se sprehajam
z jutranjo roso

skozi prostor
in negotovi čas 

v objemu gora.

Sonce vzhaja

v barve svetleče.
Obeta vroč dan.

Vsa narava
zatrepeče,

Ustraši se
steblo,

Ustraši se cvet.

Ustraši se
človek 

in slavček

Mila VLAŠIĆ GVOZDIĆ

je priznana pesnica, ki sodeluje tudi v literarnem delu tega zbornika. Likovno ustvarjanje je njena druga velika ljubezen. Več o njej smo zapisali ob njenih pesmih.

LIKOVNI KROŽEK

Menim, da gre za neke vrste fenomen, da članice likovnega krožka pri Lipi po petih letih še vedno z izrednim zadovoljstvom, kvaliteto in originalnost jo stopajo po poti slikarskega izobraževanja, neutrudnega raziskovanja in učenja.

Samo prizadevno in redno obiskovanje likovnih delavnic skozi vse šolsko leto, spoznavanje in učenje likovne teorije, praktično občudovanje starih mojstrov in njihovih ideologij časa in prostora, analize lastnih likovnih izdelkov, obiski različnih razstav in sodelovanje na slikarskih srečanjih ali ekstemporih, raznolikih druženjih ob otvoritvah zanimivih kulturnih prireditev lahko dajejo takšne rezultate. Na tak način lahko prepoznavamo in negujemo lepoto umetnosti nasploh. Zdrava tekmovalnost članic našega likovnega krožka iz leta v leto dviguje kvaliteto njihovih izdelkov in vpliva na višjo raven poznavanja likovne govorice in umetnosti nasploh. Ta zmore tipno in vidno stvarnost zliti skozi čutno površino ter na ta način močno seže v globino človekovega duha. Gre za njeno temeljno nalogo, kar nam v Lipi tudi krasno uspeva. V petih letih našega druženja so se med nami zgradile tudi globoke duhovno-človeške vezi, ki so prerasle v čudovita in plemenita prijateljstva, ki zdravijo odnose med članicami in jih polnijo z močjo in pozitivno energijo.

Ponos, samospoštovanje, občudovanje lepote, umetnosti in kulturne dediščine gradi vsem članom likovnega krožka lepo in trajno samo podobo ter potrebno samozavest in izkušnje visoke vrednosti, da kvalitetno in s hvaležnostjo polnimo sebe, svoje bližnje in ta čudoviti svet. Likovni krožek je začel z delom v šolskem letu 1999/2000 z mentorica Mojco Vilar in devetimi člani. Prva skupinska razstava je bila v maju leta 2000.V kulturnem domu Trzin je bila novembra 2000 I slikarska razstava ob predstavitvi literarnega zbornika Ajda zori. Naše članice so likovno opremile zbornike Ajda zori, Čas teče, Spomini ostajajo, Besede v vetru in Odmevi mladosti.

Šolsko leto 2002/2003 smo začeli z enajstimi člani. Ekstempore Lipa je bil v marcu 2003 na Veliki planini, skupna razstava pa ob zaključku leta v stari stavbi na Kolodvorski ulici.

V šolskem letu 200312004 smo imeli v januarju skupinsko razstavo na Slovenskem Javorniku, v marcu pa ekstempore Lipa v Planici.

Leta 2005 je bil marca zopet ekstempore Lipa v Planici, v maju in juniju pa skupinska razstava v galeriji Beseda v Domžalah.

 

Šipek

Vrtnica jeseni

Enajsti zbornik literarnega krožka
Društva LIPA
Univerze za tretje življensko obdobje Domžale
in deveti zbrnik članov univrez
za tretje življensko obdobje Republike Slovenije

Med cvetjem in trnjem življenje zori
Zato roža prelepa bo čaščena vse dni.
(Rudi Uršič)

Domžale, aprila 2009





         str 111                                                                      MILA VLAŠIĆ GVOZDIĆ
LIPA Domžale

KADA S TOBOM RAZGOVARAM,
JA SVE VIDIM

nema više na Zemlji
moga najstarijega brata
Ivana

za nas on bijaše
Ivica

opaka bolest
ne samo

što mu vid oduze
potpuno mu
život uništi

i bi zemaljski
rastanak
bolan oproštaj


ion ode
samo ode u
daljine nebeske
uđe u kozmički
prostor
u svoj novi krajolik
u svoje sazviježde
Orion

u svome radnom vijeku
nepravde doživljavaše
a on ni mrava nije
zgazio

svima je oprostio

u nama
i prijateljima
ostade
u našim srcima
njegov lik
prepun ljubavi
i dobrote

u tišini sa sobom
uspravan
uzdignuta čela
koračaše on
po Kamenjaru

hercegovskom