ko_je_zemlja.jpg (6974 bytes)

Mila Vlašić

KO JE ZEMLJA
DAROVE DELILA

Dr. Francetu Prešernu
z ljubeznijo

 

Mariborska literarna družba

Urednik: Marjan Pungartnik

Zveza kulturnih organizacij Maribor

Ljubljana, 1996

 

IZ MOJEGA DEKLIŠKEGA
DNEVNIKA

V šoli smo se učili o Prešernu.
Nisem razumela vseh verzov.
Vtisnili so se mi v dušo,
bila sem prepričana,
da so namenjeni meni:

    -TI SI KRIVA,
    LJUBEZNIVA
    DEKLICA
    NEUSMILJENA

Tako je vzklila
moja prva pesniška ljubezen.

 

                           ko je Zemlja
                           darove delila

                          sem ji prišla
                     pomagat

MOJ PROSTOR

sama polnim
svoj prostor
v Času

z besedo
Ljubezen

njena prva
iskra se je
zaiskrila

v otroštvu
mojem

njen prvi
plamen
je vzplamtel

v otroštvu
mojem

KOLIKO JE SVETLOBNIH LET

od sedmih očetovih
Atlantovih zvezd

Plejad

do sedmerih
Triglavskih jezer

med njimi
sama

čisto sama

zadnja hči
sončnih zatonov

ZRNA
LJUBEZNI
SEJEM

po
samoti
in
tihoti

po
njivah
in
gorah

med
ljudi

 

                          z vonjem svojih
                      hribov v laseh
                sem prišla
                  pod Triglav

 

SRAMEŽLJIVE ROKE
SEM PRINESLA
S SVOJIH GORA

pšenico občutkov
oljčno vejico
sončne vzhode
in vse mavrične
barve
s svojega neba

spotoma
sem pobrala
vinsko trto
kraških dedov

da me napoji
z ljubeznijo

življenja
iz starih časov
so se naselila
v moje življenje

njihov duh
me hrani

DOBRODOŠLA,
VEČNA POTNICA
V SREČANJU
S PRIHODNOSTJO

tisočdnevna hoja
za menoj

tisočdnevna hoja
pred menoj

vedno v romanju

zlate misli
preplavljajo
mojo pesem

pred mavrico
šepetajo dežne
kaplje

v mavričnih barvah
se lesketajo

v slovenskih
in hercegovskih gorah
zapisujem pesem

da se nikoli
ne izgubi

IZ MAVRIČNIH ČASOV
MOJEGA DETINSTVA
V SVOJ ČAS
S SRCEM PRIHAJAM

da spoznam
izvire
širnih jas

neumrljiva je
moč v meni

ne predam se
brez boja
Času
ki name
preži

povej mi pesem
me boš kdaj
zapustila

naj prej
umrem

niti trenutka
ne morem
obstajati
brez tebe

                                                   teče čas
                                                                    pretrgati se
                                                                    ne more    

NIČESAR
NE MOREM
TRIGLAVU
ZATAJITI

slovenske gore
moja domačija

slovenske gore
maje zatočišče

Triglav
gleda
z zmagovitim pogledom
name
svojo
zaupnico

ni mi dal
pravil
za življenje

sama sem
rodila
otroke
v njegovi dolini

sama
sem mu dala
zaobljubo
da jo raznaša
v Času

da v svoji skali
shrani
moje sporočilo

oprostite mi
rodne gore
ker sem
odšla od vas

z močjo
svojega bitja
sem zaživela
pod Triglavom

nadaljujem
poslanstvo
materinstva
pod ostro
skalo

pesmi rojevam
z žarnimi
barvami sonca

iz sedmerih jezer
sedemsto

sedeminsedemdesetimi
odsevi
mavričnih dobrih
lepot

RASTEM SAMA

razcvetam se
sama

dih svoj
sprašujem

naj
v prazno
ne umrem

sama

TEČEM SAMA

sama
čez gore

rojevam
lepoto

zaljšam
dobroto

skrit sončni žarek    
čaka me na skalovju
novo obzorje           

Z LJUBEZNIJO MI GORE
POŠILJAJO POZDRAVE

nebo mi obljublja
sončne nasmehe
skala mi
sporoča
ko boš mogla
pridi
v zavetju
dobrodušnega Kamna
ki ti zaupa
in te ima rad
sem skrila
najnežnejše cvetove
za tvoje radovedne
žgoče poglede

svišč, avrikelj
rododendron
plavi encijan
cvetovi zate   
mavrični dar

najbrž veš
vsi so kamenčki   
v Planiko zaljubljeni

Tam doli
v Dolini Trente
ob Soči
se bo rodilo zate
veliko Sonce

ajda bo barvala
bele cvetove
brenčeče
razigrane čebele
čakajo nate

pridi

Pred vzponom
na Triglav,
1988

ODKRIVAM
DIH SEBE

v prostoru
svojih sanj

kjer prebivam
sama

od začetka
začenjam
novi dan

sebi
in svojemu
času
zvesta

V PRELOMU
STOLETJA

v nemiru
časa

v svetlobi
dneva

slutim
dih

opojne
zakladnice

speči sen
se zbuja

iz neznane
globine

v naročju
skalovja

čutim
hrepenenje

Trente

ZRASLA
Z NARAVO

nosim
svojo pesem

moja pesem
pogovor
z menoj

prek gore
prek planine
skozi ljudi
tečem
počasi

molčeča
z ognjenimi
očmi
rišem vse
okrog sebe

izbiram
odtenke
nežnih barv

najlepše
slike
hranim
za album
svojega
srca

                                                    vsak
sončni
žarek

mi
nekaj
obljublja

IZ ŽIVLJENJA
MOJEGA PESNJENJA

hodim
po opusteli
zemlji

sanjarim
za nedosegljivim

vdana lepoti
vdana sanjam

ZA DOTO
SEM PREJELA

kristalni šepet
sončnih žarkov

moja čakajoča
narava

z začudenimi
očmi
potrpežljivo
barva

jasno nebo
nad gorami

HREPENENJE ME JE
ZAZNAMOVALO

lahko se me
samo

domišljija
dotakne

duh mi
sanja

v neskončnost

                                                        zastavila sem
                                                        svoje hrepenenje
                                                        za ljubezen
                                                        gora

GOLOB
GLASNIK
MIRU

me pokliče
z imenom
nežnejšim
od jutra

noč ti
podarja

zvezdo

PO KATERI
OD POTI
MAJ PRIDEM

v raj
tvojih sanj

naj ti pomagam
sanjati

mi šepeče
veter

na večer

SOČA IN NETETVA

žlahtno živita
dve reki
s hrepenenjem
sebi zvesti

PRELEPA SLOVENIJA

majhna, drugačna
veliko srce

topla roka
lipov cvet

vrata Pomladi
odpiraš

s Prešernom
korakaš

        GOSTUJOČA PESEM

DAH ŽIVOTA ZEMLJE
HERCEGOVINE
JA SAM

i ritam kamenjara od iskona
ja sam

ja, bijelo djetinjstvo
bijelo djetinjstvo, ljubav
svijetla misao

ja, pčelinja košnica
plodno zrnje iz ambara
kadulja neiskorijenjena

ja, potomak gange i prela
pripjev, miris duhana
čuvarka ognjišta pradjedova

ja, trpko vino neispijeno
ja, nikada izrečena
ja, Neretva neistočena

živodarna ustajem
s izlaskom Sunca
kao i preci moji
iz prastarih vremena

nosim u sebi sunčevinu
i osmijeh za sutrašnji dan

 

ZASTRTI JAZ

   Mila Vlašić se je rodila v bližini Mostarja. Vse svoje otroštvo in zgodnjo mladost je preživela v Mostarju. Tam je končala osnovno šolo, nižjo gimnazijo, učiteljišče, v Srajevu pa Višjo pedagoško šolo in v Ljubljani Filozofsko fakulteto. Najdlje je bila zaposlena na Pedagoški ademiji v Ljubljani kot višja predavateljica za metodiko pouka sh/hs jezika ter za hrvaško in srbsko mladinsko književnost do reforme Pedagoške akademije in ukinitve oddelka. Danes je samostojna in neodvisna umetnica. Pesmi piše od najzgodnejših let. Objavljala jih je v številnih revijah po nekdanji Jugoslaviji. Izšle so ji zbirke UČINILO MI SE, DA SU ZVIJEZDE - Zazdelo se mi je, da so zvezde (Klub pisaca "Abraševič", Mostar, 1969), UN SOFFIO DELLA TERRA DI ERZEGOVINA - Dih zemlje hercegovske (Coop-ed "La Sfinge", Neapelj,1983), PESMI ZA PRIJATELJE (samozaložba, Jesenice, 1986) in NA RUKAMA ME U GRAD DONIJELI- Na rokah so me v mesto prinesli (Biblioteka "Egzil abc", Ljubljana, 1994). Objavila je tudi več del s pedagoškega področja.
    Avtorica poudarja, da je Mostarčanka in Ljubljančanka. Pripada dvema jezikoma; tako piše v obeh jezikih. Lirična slovenska beseda ji teče tako gladko kot materinščina - hrvaščina. Pesnica izhaja iz hercegovskega kulturnega okolja.
    Mila Vlašić je čista lirična pesnica. Po avtobiografskem zapisu (Na rukama me u grad donijeli) je prve pesmi zapisovala v skrivni dnevnik, da se ji "bratje ne bi rogali". V otroštvu rojen jezik zasebnosti je razvila do krhkih, kratkih pesniških besedil, ki so kakor šepetajoč spremljevalec drugega, veliko bolj javnega jezika. Ta dvojnost se kaže tudi v pričujoči zbirki - na eni strani so minimalistične pesmi, zamišljeni sotto voce, v zasebnost, intimnost zamrmran drobec melodije, za katerim se skriva ledena gora individualnosti, na drugi strani so k pripovedi nagnjene, besedujoče pesmi, kjer srečujemo tudi krajevna in astronomska imena in nasploh predstavljajo sfero javnosti in konvencije. Človek govori dva jezika. Po enem ga prepoznavajo, v njem sporoča, je intencionalen, pomensko transparenten, po drugem je, kar je, človek, miren v eni sami brezčasni točki. Odtod tudi abčutek pasivnosti, ("vdana lepoti/ vdana sanjam" - Iz življenja mojega pesnjenja), čakanja.
    Lirika Male Vlašić se rojeva iz dojemanja lastne individualnosti ("nosim/ svojo
pesem" - Zrasla z naravo). Ne ostaja v okviru konvencionalne ženskosti. Nasprotno, ljubezen je pri njej bolj komentar nekakšnih tektonskih premikov. Vpesmi-kristalu "zastavila sem/svoje hrepenenje/ za ljubezen/ gora" zelo dosledno izpeljuje metaforo zastrtega Jaza. Kako bi sicer lahko napisala "jaz, nikoli izrečena"? Niti mehkobe ni in niti nepotrebne topline, je "kristalni šepet". "Moja pesem/ pogovor/ z menoj" - tu ni prostora za drugega. Pesem je - od mladostnega dnevnika do danes skoraj hladno, neprizanesljivo soočenje s seboj. A je preveč rahločutna, da bi lahko bila trda. Predstavljajmo si njeno liriko kot kozmične, kristalne kosme, mogoče tudi kot genske strukture. V teh trenutkih je najbolj avtentična Mila Vlašić.
    Z vidika "slovenskih" motivov (Prešeren, planine) me Mila Vlašić spominja na arheologa, ki je naletel nagrobove podalpskih staroselcev. Izkopava njihove vsakdanje predmete in jih z ljubeznijo čisti, da bi prišel do sija kovne. Triglav in Prešeren sta za Slovence povečini vsakdanjost, kakor so bile posode za Ilire ali Kelte le posode in nič drugega. A v rokah Mile Vl
ašić vse to naenkrat najde skrivne poti do prvotnega, čarnega pomena. Njena poezija je zato luščenje slojev, da bi pod njimi našla lesk Časa, nedoumljivega središča Stvarstva.

Marjan Pungartnik

KAZALO

IZ MOJEGA DEKLISKEGA DNEVNIKA . . 5
ko je Zemlja darove delila . . . . . . . . . . .  . . . 7
MOJ PROSTOR . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .9
KOLIKO JE SVETLOBNIH LET . . . . . . . . . 11
ZRNA LJUBEZNI SEJEM . . . . . . . . . . . . . . .13
z vonjem svojih hribov v laseh . . . . . . . . . . . 15
SRAMEŽLJIVE ROKE SEM PRINESLA
S SVOJIH GORA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. .17
DOBRODOŠLA, VEČNA POTNICA
V SREČANJU S PRIHODNOSTJO . . . . . . . .19
IZ MAVRICNIH ČASOV MOJEGA
DETINSTVA V SVOJ ČAS

S SRCEM PRIHAJAM . . . . . . . . . . . . . . . . . .21
teče čas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ...23
NIČESAR NE MOREM TRIGLAVU
ZATAJITI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. .. . 25
RASTEM SAMA . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. .. ..27
TEČEM SAMA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .......29
skrit sončni žarek . . . . . . . . . . .
. . . . . . . . .. . .31
Z LJUBEZNIJO MI GORE POŠILJAJO
POZDRAVE . . . . . . . . . . . . . . . . . . : . . . .. . . 33
ODKRIVAM DIH SEBE . . . . . . . . . . . . . . . . 35
V PRELOMU STOLETJA . . . . . . . . . . . . . . . 37
ZRASLA Z NARAVO . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39
vsak sončni žarek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .41
IZ ŽIVLJENJA MOJEGA PESNJENjA . . . . .43
ZA DOTO SEM PREJELA . . . . . . . . . . . . . . 45
HREPENENJE ME JE ZAZNAMOVALO . . 47
zastavila sem svoje hrepenenje . . . . . . . . . . . 49
GOLOB, GLASNIK MIRU . . . . . . . . . . . ..... 51
PO KATERI OD POTI NAJ PRIDEM . . . . . 53
SOČA IN NERETVA . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55
PRELEPA SLOVENIJA . . . .. . . . . . . . . . . . . 57
GOSTUJOČA PESEM: DAH ŽIVOTA
ZEMLJE HERCEGOVINE JA SAM . . . . . . . 59
Marjan Pungartnik: ZASTRTI JAZ . . . . . . . . 61

ko_je_zemlja2.jpg (5689 bytes)