KNJIŽEVNI LISTI, pesmi objavljene v prilogi časopisa DELO

   20. MARCA 1997

    Srečku Kosovelu

Za rojstni dan

    Glej, pomlad hiti.
    S poljubom in nasmeškom,
    ta kraljica sanj.

Kot prej.

    Navdih pomladi.
    S Tvojim spominom živi
    jutro na Krasu.

Kot prej.

    Brinje zeleni.
    Jutranja rosa zbira
    Tvoje bisere

Kot prej.

    Bori dehtijo
    Tvoje mladostne sanje
    neizsanjane

Kot prej.

   6. MARCA 1997

   Sem predpomladna   
   vztrepajoča
   sapica

   Iščoč tihoto,
   dih moj
   zastane

   Na češnjevih
   cvetovih.

   19. DECEMBRA 1996

   Pogovor s Sočo

   Prelestna Soča
   tebi največ zaupam,
   k tebi prihajam.

   Najlepša reka,
   med vsemi najlepšimi,
   sreča Deželi.

   Najbolj slovenska,
   praznovanje spomina,
   dedinja gora.

   Ti, vir življenja,
   usahniti ne moreš.
   Neskončna reka.

   Lepa kakor ti
   Neretva v daljni šumi,
   v spominih živi.

   Reka ljubezni
   v krvavi epopeji
   biti ne želi.

   Ljubezen sanja
   hercegovska hči planin
   kakor ti in jaz.

(Pesem je posvečena Simonu Gregorčiču, opominjati pa želi, kot nekaj avtoričinih (tudi) v slovenščini pisanih pesmi, na vojne čase, ki so v tem stoletjuvihrali nad obema rekama. Opozoriti velja še na izredno izdajo - Mariborske literarne družbe - 30 oštevilčenih in podpisanih izvodov zbirke "Ko je Zemlja darove delila" mostarske pesnice, ki že dalj časa živi in dela v Ljubljani, pesmi pa piše in izdaja v obeh jezikih.)

   17.MARCA 1994

    Čakam te pomlad

    Vetrič mi pomaga
    odkrivati
    zametene
    poti,

    jaz mu
    svoje
    trepetljaje
    podarjam-

    zapise
    v jutranji
    zarji.

   6. JANUARJA 1994

    Tišina

    Tišina. Tišina.
    Zakaj bežiš od mene?

    Moje te zvezde
    v siju mesečine,
    v bisrnih nočeh,
    k meni napote.

    Poti neznane
    prostranega neba.

    Pričakovanje.

    Spokojno vesolje
    v meni domuje.

18. JUNIJA 1992

   Pismo bratoma
   v Mostarju

                                                   Nosim
                                                   pravljice
                                                   svojega
                                                   otroštva
                                                   veliko
                                                   sonce
                                                   in
                                                   iskrenje
                                                   skritih
                                                   zvezd.

   Vsak dan vam pišem.
   Od vaju ni nobenega glasu,
   odkar zlovešči Satan
   ob Neretvi divja.
   Vse uničuje, krade, pleni,
   ubija, žali.
   Kaj je z vama?

   Sporočita našemu trpečemu mestu,
   razmišljajočemu na ruševinah,

   da sem mu hvaležna:
   za toplo ognjišče,
   za svetla prostranstva neba,
   za vse sončne vzhode,
   za čarobno Neretvo.

   Ali mislita kaj name?
   Zdaj sta sama brez
   družine ostala.

   V teh hudih časih
   se mi vračajo spomini
   na otroške dni.

   Pozdravita grlico
   z našega dvorišča,
   ki je skrila
   moje skrivnosti
   v cvet pomladi.

   ko sem jemala
   vso lepoto
   žgočih skal

   in pila roso
   s češnjevih vej.

   Ona skriva
   v sebi

   moje sanje
   iz otroških

   dni.

   V mislih vaju
   toplo objemam

   sestra Mila

16. APRILA 1992

Mila Vlašić Gvozdić

Sveta si zemlja, in blagor mu,
komur plodiš - Oton Župančič

   Srečna jaz kamnite
   zemlje hči

   Po zvezdnati stezi
   hodi
   ponosna
   in vzvišena
   moja zemlja
   Hercegovina.

   Dedje so pokosili

   Snopi njihovih vonjav
   v meni
   sanjajo
starodavna polja

   Mostar

   Moj grad
   ima čarobnu
   kapiju
   čim je otvoriš
   obasja te
   svjetlost
   i uđeš
   u vječitu
   igru Sunca
   Mjeseca i zanosa
   Neretve

   Utekoh iz Hercegovine

   Ostale mi
   na Starom mostu stope
   stope dječje.

16. JANUARJA 1992

   Mila Vlašić Gvozdić

   Molitev za naš čas

   Začaraj pesem
   sovraštvo v ljubezen,
   z utripom Soče.

   z dihom Neretve.

   vrijeme
   što slaziš
   putanjom
   plavom

   uhvati
   moju
   pjesinu

   rasadnicu
   ljubavi

   neka ona čara
   kako zna
   da mržnju
   u ljubav
   pretvara

   Ljubljana, 31. 12. 1991

7. MARCA 1991

   Mila Vlašić Gvozdić

 

 

 

 

 

   Pesmi

   ODKRIVAM
   DIH SEBE

   v prostoru
   svojih sanj

   kjer prebivam
   sam

   od začetka
   začenjam
   novi dan

   sebi
   in svojemu
   času

   zvesta.

   V PRELOMU
   STOLETJA

   V nemiru
   časa.

   v svetlobi
   dneva

   slutim
   dih

  opojne
  zakladnice.

  Speča sla
  se zbuja

  iz neznane
  globine.

  V naročju
  skalovja

  čutim
  hrepenenje
  Trente.

  ZRASLA
  Z NARAVO

  nosim
  svojo pesem

  Moja pesem
  pogovor
  z menoj

  Prek gore
  prek planine
  skozi ljudi
  tečem
  počasi

  Molčeča
  z ognjenimi
  očmi
  rišem vse
  okrog sebe

  izbiram
  odtenke
  nežnih barv

  najlepše
  slike
  hranim
  za album
  svojega
  srca

10. JANUARJA 1991

    Prelepa Slovenija

     majhna, drugačna.
    Veliko srce.
    topla roka.
    Lipov cvet.
    Vrata pomladi
    odpiraš.
    S Prešernom
    korakaš.

    Soča in Neretva

    Žlahtno živita
    dve reki
    s hrepenenjem
    sebi zvesti