REPUBLIKA                       IZŠLO JE             Sreda, 20.marca 1996

Mila Vlašić:
Ko je zemlja darove delila;
Dr. Francetu Prešernu z ljubeznijo

Pesniška zbirka. Zbirka Mariborska literarna družba, založila Zveza kulturnih organizacij Maribor, Ljubljana, 1996, mehka vezava, format 20,5 x 13,6 cm, naklada 30 oštevilčenih in podpisanih izvodov, cena 4000 SIT.
Bibliofilska izdaja lirične poezije  mostarsko - ljubljanske pesnice Mile Vlašić, Ko je zemlja darove delila, je posvečena slovenskemu pesniku dr. Francetu Prešernu. Pesnica se je z njegovim delom srečala v mladih letih in njegova poezija je nanjo naredila izjemen vtis. Pesniška zbirka se začne s pesmijo iz dekliškega dnevnika, ki je nastala po tem doživetju in s katero se je prebudila njena lirična izraznost. Vlašićeva v svoji kristalno nežni poeziji opisuje lepoto gora, rek, dolin, po katerih večno potuje, z živim hrepenenjem v sebi. Osvaja velike simbole slovenstva, jih v prečiščeni metaforični obliki upesni in v sebi podoživi. Z razdvojenostjo v življenju pravzaprav pripada dvema jezikoma, v katerih enakovredno pesni. Svojo notranjost razkriva prek dogodkov in trenutnih čutnih stanj občutkov. Primerja se z močjo dolin, rek in gora, ki živijo svoje življenje, odvisna od ritma narave in njene prizanesljivosti. Večno živi v času, prežeta z ljubeznijo in vdana svojim sanjskim, razmišljajočim občutjem.        

                                                                                                                    (K. Ž.)

-----------------------------------------------------------------

REPUBLIKA                                SCENA                     Torek, 2. aprila 1996

LITERATURA / PESNIŠKA ZBIRKA

"Zrna ljubezni bi posejala med ljudi"

    LJUBLJANA - Lirska pesnica Mila Vlašić je slovenski knjižni trg obogatila s pesniško noviteto Ko je zemlja darove delila, s posvetilom dr. Francetu Prešernu z ljubeznijo. Spremno besedilo je napisal Marjan Pungartnik, za katerega umetnica pravi, da je znal v njenih verzih poiskati njeno skrivnostno  in nemirno dušo. Knjigo je založila Zveza kulturnih organizacij Maribor. Zbirka obsega 59 strani. Izšla je v 30 oštevilčenih in podpisanih izvodih.
    Bralci, ki se bodo poglobili v avtoričine verze, bodo ugotovili, da to ni knjiga, ki jo le odložimo na knjižno polico. Pesniška zbirka Ko je zemlja darove delila bo osnovnošolce, mladostnike in odrasle napolnila z nenavadno močjo, voljo in smislom življenja. Pesmi Mile Vlašić je zato vredno večkrat vzeti v roke. Pesnica razmišlja, kako je njena prva pesniška ljubezen vzklila prav v šoli, ko so se v šoli učili o Prešernu: "Ti si kriva, ljubezniva deklica neusmiljena ..." Umetnica nadaljuje, da je pomagala zemlji, ko je delila darove. Svoj prostor v času polni z besedo ljubezen. Zrna ljubezni bi posejala med ljudi.
    Niti trenutek ne more obstajati brez pesmi. Vzpon na Triglav jo je prevzel z neizmerno lepoto. V vsakem sončnem žarku je skrita obljuba. Soča in Neretva sta s hrepenenjem zvesta sebi. Pesniška zbirka se zaključi z gostujočo pesmijo Dah života zemlje Hercegovine ja sam. Avtorica poudarja, da je Mostarčanka in Ljubljančanka. Pripada obema jezikoma in tudi piše v obeh.
    Čeprav sta za Slovence Triglav in največji slovenski pesnik nekaj vsakdanjega, jima Mila Vlašić skuša nadeti nekaj skrivnostnega in čarobnega. Marjan Pongartnik razmišlja, da gre v tej poeziji za luščenje plasti, da bi pod njimi našla lesk časa, nedoumljivega središča stvarstva. Avtorica v eni od pesmi dosledno izpelje metaforo zastrtega jaza. Kako bi ji sicer uspelo napisati " Jaz, nikoli izrečena?"

                                                                                            Vladimira Rejc

----------------------------------------------------------------

DELO                     KNJIŽEVNI LISTI                 LJUBLJANA, 18. APRILA 1996

"Zrna ljubezni sejem"

Kako je Zemlja darove delila

Janko Moder

Vsaka knjiga je nov kamenček v splošnem mozaiku kulture, vsaka pesniška zbirka je le ne osebni mejnik pesnika, temveč tudi nov vbod na vezenini leposlovne ustvarjalne skupnosti.
Tudi ob izidu zbirke Ko je zemlja darove delila Mile Vlašić s podnaslovom "Dr. Francetu Prešernu z ljubeznijo" se je samodejno sprožil obvezni postopek: bibliografi so jo vnesli v kataložne zapise, literarni zgodovinarji ji bodo morali prej ali slej v pregledih določiti oris in mesto, tudi meni pa je dana prijetna priložnost, da jo v dnevnem tisku nekoliko predstavim bralcem, željnim novosti.
Mogoče ravno zato tvegam za začetek nekoliko preveč kritično misel, za objektivno poročanje kar nevljudno: pesnico spremljam tako rekoč že vse od njenih začetkov in ugotavljam, da je tudi v svoji najnovejši zbirki izrazito prepoznavna. V dikciji, v pesniški motivnosti in motiviranosti ostaja sama sebi zvesta. In ker si je že ustvarila svojo publiko, bodo ljudje ravno zato radi posegli po novi zbirki, vendar je najbrž - in žal - v knjigarnah ne bodo mogli dobiti, ker je po urednikovi informaciji, o kateri pa v knjigi ni sledu, izšla za zdaj šele v bibliofilski izdaji s strogo omejano naklado. (Tudi ta v knjigi ni navedena.)
Za nove bralce pa je znova treba povedati, da je Mila Vlašić, po rodu sicer iz okolice Mostarja v Hercegovini, iz krajev s posebno muzikalno govorico, izrazita pesniška dvojezičnica. Dolgoletno bivanje v Sloveniji in službovanje v Ljubjani na Pedagoški akademiji ji je na ustvarjanje tako odločilno uplivalo, Da sta v tej zbirki slovenski ne le večina predmetnosti, temveč tudi pesniška govorica, tako da podnaslov s posvetilom Prešernu še malo ni gola diplomatska vljudnost.
Po prvi pesniški zbirki v materinščini, Učinilo mi se, da su zvijezde, izdani leta 1969 v Mostarju, in prvi v slovenščini, Pesmi za prijatelje, izdani v samozaložbi na Jesenicah leta 1986, po poklonu domovini v trpljenju, Na rukama me u grad donijela,, izšli v Ljubljani 1994, je po več drobnih, tako rekoč zasebnih rokopisnih zbirkah izšla spet prva, velika zbirka, Ko je Zemlja darove delila, zbirka za literarno zgodovino, v zunanji opremi  Marjana Pungartnika v izrazito črno-beli izvedbi, kakor da prevladuje v nji črna maša za Bosno.
Zanimivo je, da so se literarni zgodovinarji in teoretiki šele v najnovejšem času domislili tako imenovane spoznanjske, kognitivne semantične smeri, kakor nalašč primerne za presojo pesniškega sveta Mile Vlašićeve, saj rada poglablja in presega stvarne podobe in prispodobe in se suvereno sprehaja med svetovi: "Od sedmerih očetov Atlantovih zvezd... do sedmerih Triglavskih jezer... zadnja hči sončnih zatonov." (Od tod najbrž tudi povsem geografsko pojmovana beseda "Zemlja" v naslovu, pisana z veliko začetnico.)
Mila Vlašić ima svoje izrazito prepoznavno pesniško območje: ljubezen, pa ne čutno, temveč čustveno, nekako abstraktno, pa ravno v tem vseobsegajočo. Pesnica kot poosebljena ljubezen gleda na vse , govori o vsem, vse prežema, vse odtenkuje: "Zrna ljubezni sejem."
V tem je poleg drugega ena najbolj neprikrito avtocentričnih avtoric. Pravim avtocentričnih, ne egocentričnih. Še rajši bi zapisal milocentričnih, ker bi to še ustrezneje odsevalo njeno pesniško izhodišče: "Sama polnim svoj prostor v Času z besedo ljubezen."
Pesmi Mile Vlašićeve so drobni zapisi, zapiski, domisleki, krokiji, torzi, črtice, utrinki v svobodnem verzu z izrazito ritmičnokadenco, ki muzikalno soodloča tudi branje. To se je zlasti lepo pokazalo ob predstavitvi zbirke v ljubljanski Kazini, ko je avtorica   sama brala svoje pesmi, diskretno pa ji je naslove napovedoval dramski igralec Andrej Kurent. Imenitno sta se ujemala in dopolnjevala.
Zbirko Ko je Zemlja darave delila je uredil in ji spremno besedilo napisal   Marjan Pungartnik za mariborsko Zvezo kulturnih organizacij v zbirki "Mariborska literarna družba" (MLD), vendar je ta podatek na tretji strani preklican, ker je zapisano: "Ljubljana, 1996." To bi kazalo ob morebitnih nebibliofilski izdaji zbirke razčistiti.

----------------------------------------------------------------

DELO                              KULTURA                  LJUBLJANA, 18. marca 1996

Predstavitev bibliofilske izdaje Mile Vlašić
    V knjigarni Kazina na Kongresnem trgu 1 v Ljubljani bo danes ob 11. uri predstavitev bibliofilske izdaje pesniške zbirke Mile Vlašić Ko je zemlja darove delila (Dr. Francetu Prešernu z ljubeznijo). Ob tej priložnosti bo tudi manjši kulturni program, v okviru katerega bosta nastopila avtorica in dramski igralec Andrej Kurent.


------------------------------------------------------------------

Jure Drljepan                 Paralele                     Številka 2                 leto II            1995

Na rukama me u grad donijeli

(Ob izidu četrte zbirke pesmi Mile Vlašić)

"Mila Vlašić (1928) je pesnica rahlih strun".., je pred leti zapisal Janko Moder. "O tem pričata njeni zbirki z značilnima naslovoma ("Učinilo mi se, da su zvijezde", Mostar 1969; "Un soffio della terra de Erzegovina"; Neapelj 1982). V tretji zbirki se je v naslovu sicer izognila takim pesniškim besedam - kakor da se je navzela slovenske stvarnosti - vendar ji je v pesmih ostala zvesta: njena pesem se giblje med miselnimi utrinki, kakor jih zaznava japonski haiku, in čustvi, kakor jih narekuje trenutek.

Tako je za njene tri zbirke značilno, da je vsaka v drugem jeziku, vendar je dvema dala jezikovno podobo sama, kot izrazito dvodomna in dvojezična ustvarjalka. ... V zbirki "Pesmi za prijatelje" so gotovo najdragocenejši orisi položajev med stvarnostjo in nestvarnostjo. S takimi razpoloženjskimi potezami si je pesnica še utrdila prostor na soncu in se dobro pripravila na nadaljno pot"....

Njena nova - četrta zbirka "Na rukama me u grad donijeli" je zagledala luč dneva koncem preteklega leta v izdaji biblioteke "Egzil-abc". Tudi v tej zbirki pesnica ostaja verna sebi, svoji Hercegovini in svojem načinu pisanja.

-------------------------------------

DELO                         KNJIŽEVNI LISTI                 LJUBLJANA, 5. JANUARJA 1995

Pesmi in pesmice

"Pojdi z menoj spominčice brat"

Pesniška zbirka Mile Vlašić Gvozdić "Na rukama me u grad donijeli" je izšla v 200 izvodih v zbirki Egzil-abc, ki jo ureja Josip Osti. Avtorica je vesela, da je izšla v letu družine.
        Nekaj pesmi je natisnjenih tudi v slovenščini. Večina pa v "lijepi" hrvaščini, v aoristovski srbščini, vames pa se pesniško iskrijo tudi turcizmi kot na primer "behar" (cvetje sadnega drevja), "merdjan" (koralda). Brez sledu kakšne politike, samo lepota, ljubezen, strast in pogum življenja Zbirka izpovedi, pa tudi pripovedi o otroštvu, o usodi nekega živtjenja, o vraščanju v svet Slovenije.
        Na koncu knjižice se pesnica razkriva bralcu v resničnosti paznega samoživljenjepisa. Ko to beremo, se spominjamo, da se je Mila Vlašić Gvozdić zapisala v slovensko kulturo tudi kod pedagoginja, in sicer kot zadnji (! ) metodik za pouk srbohrvaščine v naših osnovnih šolah. Preponosna je, da bi sama govorila o tem, kako se je ta njena ljubezen končala, rajši reče, da je zdaj "svobodna". Ne pove, da so zatulili slovenski volkovi in razdrli njeno ljubeznivo prizadevanje v slovenskem šolstvu. Takšna je usoda človeka. A ostane dejstvo, da je bila prisrčna padagoganja, ki je na Pedagoški akademiji "učila bodoče učitelje, kako naj se oni učijo od svojih učencev".
        Vleče me, da bi tudi sam razkrival in razglašal lepoto sestrskega jezika zato da bi hkrati poveličal svojega. Da bi na primer razglašal, kako lepo je, da v sosednjem jeziku živi beseda uzdarje, medtem ko moramo v slovenščini reči: povratno darilo. Beseda uzdarje je vključena v pesem o tem, da je deklica nekomu izročila v dar mavrico, ki jo je ukradla (!) z neba, "al ne tražim uzdarje za nj".
        Kako lepo je, da se v sestrskem jeziku reče kiti pletenica: "kad imah pletenice...s bijelim mašnama na pletenicama ..."
        Kako lepo je, ko berem na koncu avtobiagrafije: "Svoje rodjene korijene pušćam u ovaj sada mojoj dragoj drugoj domovini." Iščem, kako bi se to povedalo v slovenščini. Ugotovim, da je treba povedati drugače: poganjam korenine, medtem ko vem, da se v drugem sestrskem jeziku, na Slovaškem reče tako, kot je povedala Mila Vlašić Gvozdić... (s)puščam korenine.

MILAN DOLGAN

---------------------------------------------------------------------------

Prosvetni delavec                                                         25. junija 1990

Pesnica obiskala učence

   V novi osnovni šoli Fužine 2 v Ljubljani so 23. aprila slovesno podelili bralne značke. Ob tej priložnosti so povabili medse profesorico in pesnico Milo Vlašić-Gvozdić. mentorica učencev Janja Veldin je pripravila zelo lep spored, v katerem so učenci poleg svojih pesmi recitirali tudi pesmi omenjene pesnice. Po podelitvi priznanj, ki jih je učencem izročila pesnica Gvozdićeva, se je med učenci in njo razvil dolg, živahen in prijeten pogovor.

MARIJA PRIMC

--------------------------------------

Tribuna, glasilo občine Ljubljana - Šiška,                                             23. 3. 1989

KLEPET OB KAVICI         

s pesnico Milo Vlašić - Gvozdić

Jaz sem

potnik,
voznik,
gledalec,
sanjač,
pevec,
borec,
žena
in človek - v teku.
Vrata bivanja.

Vsak dan
mi je lepši
moja misel
postaja velika.
Prinašam molitev
vesti.
Ne vznemirja me
premik časa.

Gradim sebe
iz okroglih
zrnc samote.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Dogodki, ki so se vrstili v tem mesecu, so me spodbudili k razmišljanju o jugoslovanskem sožitju, o vlogi ženske pri nas, njenem ustvarjalnem duhu in delu, o vrednotah človečnosti, etičnosti in predvsem svobodi. In ko sem iskala mojega prvega sogovornika za to novo rubriko KLEPET OB KAVICI, ob prebiranju navedenih verzov, izbor ni bil težaven.
Dnevna soba - knjige, ki se šibijo na policah, rokopisi, slike, skulpture, rože in prijetna sodobna glasba. Literarni nokturno sredi dopoldneva, bi lahko rekli.
Mila Vlašić - Gvozdić, kdo ste pravzaprav?
"V Ljubljano sem prišla iz Hercegovine, točneje iz Mostarja pred več kot tridesetimi leti. Rasla sem ob toplem ognjišču svojih staršev med štirimi brati in mnogo starejšo sestro. Oče je bil moj veliki učitelj in duhovni vodja, ki mi je vlil ljubezen do poezije, saj me je vzgajal v duhu bogatih ljudskih rekov in pregovorov, ki so postali moto mojega življenja."

Ko iščem poti,
hodim po skritih,
stezicah,
po karerih si nas
vodil . . .
(pogovor z očetom)

Čeprav je pesnica hercegovskega rodu, se je povsem vrasla v naše okolje. V njem je kot pravi, pognala korenine. Naša dežela ji je postala drugi dom. V Ljubljani je študirala romanistiko in slavistiko, se zaposlila kot profesor na pedagoški akademiji in ustvarila družino.
„Moj najsrečnejši dan je bil, ko sem svetu podarila novo življenje. Veste, zelo sem si želela otroka, a narava mi ni bila najbolj naklonjena. Vendar z voljo, vztrajnostjo, z ljubeznijo in požrtvovalnostjo, ki nam danes žal manjkajo na vseh ravneh, sem uspela."
Prva njena zbirka UČINILO MI SE, DA SU ZVIJEZDE, je izšla leta 1969 v Mostarju, druga DIH ZEMLJE HERCEGOVSKE v italijanščini pred petimi leti v Neaplju, tretjo PESMI ZA PRIJATELJE, pa imamo zdaj v slovenščini v bibliofilski izdaji in z avtoričnim rokopisom -
Da se mi dan ne razjoče
Tečem s srcem Neretve in Soče.
Mila, kaj vam pomeni pesem?
„Pesem je sestavni del mojega življenja, je topel intimni svet, v katerem iščem izhod iz vsakdanjosti. A nisem pesnik, ki živi v oblakih, ograjen od resničnega sveta. Meni se porajajo verzi, ko kuham, perem, šivam, pletem in da ne naštevam še.
Predvsem izhajam iz narave. Namreč ljubim njeno čistost, samotne poti in predvsem njene visoke gore. Lani se mi je izpolnila ena izmed mojih največjih želja, povzpela sem se na Triglav. Dotaknila sem se njegovih najvišjih skal, da bi ga še bolj razumela."
A mimo poglavitnih vendarle ne smemo. V mislih imam vaše pedagoško delo. Odličen ste metodik in avtorica znanega učbenika za srbohrvaščino, ki so ga praktiki sprejeli tako kot malokatero podobno knjigo.
„Zelo rada imam svoj poklic, rada delam z mladimi, ker menim, da jim odmerjamo premalo časa. Živijo v zelo težkih časih, pa še učni načrti so na nekaterih področjih preobsežni. Zato jim je treba pomagati doma in v šoli. Kot pedagog jim priporočam naj se vključijo v interesne dejavnosti, kjer lahko koristno uporabijo svoje umske, čustvene in fizične sposobnosti. Ko odrastejo, bodo s tem pridobljenim znanjem še bolj srečni in zadovoljni, kajti naša domovina bo potrebovala bolj kot kdajkoli prej zdrave, izobražene, ustvarjalne in pokončne ljudi."
Da ob koncu najinega pogovora strnem vaše misli. Vi še kako doživljate ta naš vsakdan, ki pa žal ni niti najmanj rožnat? Delovne vneme ni, prevladuje le še brezumje.
„Ja, res je, a upanje vendarle obstaja. In, če sva najin pogovor začeli z verzi, pa ga še skleniva."

RESNICA SE JE IZGUBILA
Iščem jo
iščem
nekje jo bom
našla
moje srce je
vseved                                           Vera Vogrinčič

--------------------------------------

DELO                         PO SLOVENIJI                LJUBLJANA, PETEK, 13. MAJA 1988

Ob bralni znački Pesmi za prijatelje

LJUBLJANA, 12 maja - Danes je bila tudi na šišenski osnovni šoli Rihard Jakopič slovesna prireditev ob zaključku letošnje bralne značke. Ta slovesnost in priprave nanjo pa se nekoliko razlikujeta od ustaljene prakse drugih šol. Mentorici, ki vodita bralno značko, Irena Rejc in Cveta Jambrovič, sta namvreč k sodelovanju povabili pesnico, ki živi v bližini šole, Milo Vlašić Gvozdić. Pesmi piše v slovenščini in srbohrvaščini, obenem pa je avtorica didaktičnega kompleta, ki je izšel pred dvema desetletjema in ga šolarji uporabljajo v petem razredu pri pouku srbohrvaščine. Pesnica je izdala svoja dela v samozaložbi. Njena knjiga Pesmi za prijatelje je pošla, zato so jo na šoli prefotokopirali, obdelali pa so tudi njeno obsežno delo, ki še ni bilo objavljeno. (K.M.)

-------------------------------------

DELO                         KNJIŽEVNI LISTI                 LJUBLJANA, 16. APRILA 1987

Zvestoba pesmi

"Tečem s srcem Neretve in Soče"

    Pesnik si mora sam najti prostor na soncu v domovini poezije. To pa se pravi, da mora biti njegov glas tak, kakor ga dotlej še ni bilo v orkestraciji tisočerih glasov, da je torej kulturna simfonija, ki sproti nastaja in zvesto spremlja človeka, zaradi njega vsestranejša, popolnejša.

Mila Vlašić Gvozdić je pesnica rahlih strun. O tem pričata njeni dosedanji zbirki z značilnima naslovoma (Učinilo mi se, da su zvijezde, Mostar 1969; Un soffio della terra di Erzegovina, Neapelj 1982). V tretji se je v naslovu sicer izognila  takim pesniškim besedam - kakor da se je navezala slovenske stvarnosti - vendar ji je v pesmih ostala zvesta: njena pesem se giblje med miselnimi utrinki, kakor jih zaznava japonski haku, in čustvi, kakor jih narekuje trenutek, zato ni nič čudnega (in priča o njeni pristnosti), če se ji je tudi v tretji zbirki ob sicer popolnoma neeterični naslov vsaj posredno (v opremi) pritihotapila tudi njena bistvena poteza: tečem s srcem.

Stih "tečem s srcem" je namvreč tako značilen za Milo Vlačić Gvozdić, da je moral biti zapisan v njeni prvi slovenski pesniški zbirki, pa čeprav je tu uporabljen v bistveno drugačni povezavi: "Tečem s srcem Neretve in Soče". In to je druga značilnost, kar enkratna in neponovljiva posebnost pesnice Mile Vlašić Gvozdić: doma je sicer v Hercegovini, v Mostarju, in tamkajšna govorica je med najbogatejšimi v njeni materinščini, življenje pa jo je prestavilo od Neretve k Soči, da uporabim njeno besedo, in tudi ob Soči, tudi pod Triglavom, tudi na slovenskem Krasu je ostala zvesta pesmi, to pot že v slovenščini. Tako je za njene tri pesniške zbirke značilno, da je vsaka v drugem jeziku, vendar je dvema podala jezikovno podobo sama kot izrazito dvodomna in dvojezična ustvarjalka.

V zbirki Pesmi za prijatelje - izšla je v začetku letošnjega leta v samozaložbi, in sicer zelo domiselno in izvirno z avtoričnim rokopisom - so gotovo najdragocenejši orisi položajev med stvarnostjo in nestvarnostjo ("na sončni žarek sem se naslonila"); med določnostjo in nedoločnostjo - ali kakor je enkratno iskreno sama izpovedala v stihih: "Preden dospem, odidem naprej" S takimi razpoloženjskimi potezami si je pesnica še utrdila prostor na soncu in se dobro pripravila za nadaljno pot.

Vesel sem, da je Mila Vlašić Gvozdić, ki ne le od doma, temveč tudi iz študija ve, kaj se pravi lepota in moč jezika, tudi v slovenščini že začutila slo po lastnem, enkratnem izrazu in da ji je tudi slovenščina že poslušno pripeva na njenih pesniških potih. Vesel pa sem tudi, da je vsaj knjigarna Mladinske knjige v Nazorjevi v Ljubljani prevzela pobudo in konec februarja lepo predstavila pesnico in njeno zbirko, če je že slovenske založbe niso mogle sprejeti v svoj program.

JANKO MODER

---------------------------------------------------------------

Prosvetni delavec                                                           št. 5                                                    9. marca 1987

Pesmi za prijatelje

   V knjigarni Mladinske knjige v Nazorjevi ulici v Ljubljani so se pred nedavnim zbrali ljubitelji pesniške besede s profesorico Milo Vlašić Gvozdićevo ob izidu njene najnovejše pesniške zbirke Pesmi za prijatelje Milo Vlašič Gvozdićevo smo doslej poznali bolj po njenem pedagoškem delu - kot odlično pedagoginjo, je pa tudi avtorica didaktičnega kompleta za srbohrvaški in hrvaškosrbski jezik v osnovni šoli (Vadnica, metodični priročnik za učitelje, delovni zvezek za učence in drugo). Manj ljudi pa pozna njen pesniški svet. In vendar je poezija pomemben del njenega vsakdanjika: sestavina njenega življenjaje, zato so tudi njene pesmi polne življenja. Italijanski prevajalec Giacomo Scotti je uvrstil njeno zbirko v Knjižnico jugoslovanskih pesnikov in ob tem napisal tole: Pripadnica drugega povojnega jugoslovanskega pesniškega rodu Mila Vlašić Gvozdić je samoten glas, ves prepojen z liričnostjo in še posebej s humanimi poudarki, pesnica poezije.
    Čeprav je pesnica hercegovskega rodu, se je povsem vrasla v naše okolje. V njem je, kot pravi, pognala korenine, z veliko ljudmi, ki jih je srečevala, je navezala prijateljske stike. Naša dežela ji je postala drugi dom, del njenega čustvovanja, misel nanjo in na rojstno Hercegovino jo vodi skozi življenje.
    Prva njena zbirka Učinilo mi se, da su zvijezde je izšla leta 1969 v Mostarju, druga Dih zemlje Hercegovske  v italijanščini pred štirimi leti v Neaplju, tretjo, Pesmi za prijatelje, pa imamo tokrat pred seboj v slovenščini, v bibliofilski izdaji in z avtoričinim rokopisom.

    Mila Vlašić Gvozdić

                            SAMOTARKA

            Zanesena                         V sedemstotih
            z gorečim                         bajkah
            ognjemetom                     sanjam o miru
            Soče in Neretve                planinskih
                                                    skal.

                    V NESKLADJU S ČASOM

            hodim med Gore             Rodovitnost
            razmišljat                        vinske trte
                                                   me opaja.
            Vdihavam vonj
            cvetnih njiv.                    Odhajajoči čas
                                                   se ozira za menoj.

------------------------------------------

    "Delo"                                                               Ljubljana                                                 25. februarja 1987

Na kratko:

Na kulturno srečanje v Nazorjevo

LJUBLJANA, 24. februarja - Knjigarna Mladinske knjige v Nazorjevi bo ta taden svoje obiskovalce presenetila kar z dvema kulturnima srečanjema. V sredo, 25. t. m., ob 19. uri bo njen gost znani alpinist Viki Grošelj, ki bo obiskovalcem in ljubiteljem alpinistične literature predstavil svojo knjigo V prostranstvu črnega granita. Za naslednji dan pa so povabili pesnico Milo Vlašić - Gvozdić, ki jo pri nas poznamo predvsem kot odlično pedagoginjo in avtorico slovenskih učbenikov za pouk srbohrvatskega jezika v osnovni šoli. Pesmi za prijatelje je njena tretja  pesniška zbirka, polna liričnih in refleksivnih utrinkov, ki izražajo najtanjše vzgibe čustvovanj. Srečanje s pesnico bo ob 17. uri, njeno liriko pa bodo predstavili sodelavci knjigarne.

                                                                                                        T. S.

------------------------------------------

    "Delo"          Ljubljana               Petek, 25. marca 1983                 KULTURA - ŠOLSTVO

LJUDJE V NOVICAH

MILA VLAŠIĆ-GVOZDIĆ, višja predavateljica na Pedagoški akademiji v Ljuhljani, je te dni lahko upravičeno ponosna in vesela: pri založbi La sfinge v Neaplju je izšla na videz drobna, pa izpovedno bogata zbirka njenih pesmi pod naslovom “Dih hercegovske zemlje" (Un soffio della terra di Erzegovina). Pesmi je izbral in prevedel ugledni prevajalec Giammo Scotti in jih izdal v svoji seriji "Poesia jugoslava". Vanjo je uvrstil 24 krajših pesmi in miniatur Mile Vlašić-Gvozdić iz njenih dveh večjih ciklov "Šeherezijade" ali pesmi z našega krasa in “Intima", ki aštajajo rmed nami iz živih spominov na rodne Soviće pri Mostarju, in sicer pod pomenljivim motom iz Otona Župančiča: Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš. Prevajalec Giaoomo Scotti je zgledno opravil svojo nalogo: blagoglasne in čustveno močno prežete pesmi zvenijo sveže in prepričljivo. O avtorici je prevajalec napisal kratek uvod, v katerem jo je uvrstil med pesnike drugega povojnega rodu in jo predstavil kot “pesnico poezije" in kot "samoten glas, ves prepojen z liričnostjo in še po sebej človeškimi poudarki".

-------------------------------------------

DELO , stran 9                                                                                                   19. december 1975

Vsestranski most

Ob tretji in četrti številki izredno tehtne in bogato opremljene
revije "Most" - izvirna in prevedena poezija

    Mostarska revija "Most" nas je s tretjo (junij) in četrto številko (oktober 1975) spet prijetno presenetila z bogato vsebino v izredno okusni, skrbni in estetski grafični podobi in s številnimi likovnimi in drugimi prilogami.
    .........
    Že v poročilu o prvi številki revije "Most" sem posebej poudaril dragoceno odločitev uredništva, da prinaša pesmi tudi dvojezično. V junijski številki je od slovencev zastopan Ciril Zlobec s pesmijo "Hiša očetova" v izvirniku in v prevodu Mile Vlašić Gvozdićeve. Prevajalka lepo sledi avtorjevi pesniški besedi in jo podaja zdaj s pojočo, zdaj z lapidarno hercegovščino, tako naravno, ko da je "Hiša očetova" zrasla na mostarskih tleh. Vidimo, da si je Mila Vlašić Gvozdićeva zadala hvaležno in koristno nalogo prevajanja slovenske poezije v srbohrvaščino in da jo tudi pridno in z uspehom opravlja. Da je za to delo kakor nalašč poklicana, nam priča tudi julijska števika "Sodobnosti", v kateri so objavljene njene izvirne pesmi, napisane v slovenščini. Kot tenkočutno dvojezično pesnico jo torej na področju prevajanja čakajo še lepe, zahtevne in velike naloge.
    Ob koncu tega poročila bi rad opozoril na zanimivo naključje, da je približno ob istem času izšla ista Zlobčeva pesem še v enem prevodu v srbohrvaščini: za titograjsko "Stvaranje" jo je namvreč prevedel Mate Šimunđić, profesor iz Maribora in ravno tako navdušen propagator slovenske književnosti na srbohrvaškem področju. Podrobna primerjava obeh prevodov bo dala koristne rezultate.
    Da končam: mostarska revija "Most" mi s svojo bogato, aktualno vsebino, zgledno uredniško politiko in reprezentančno zunanjo podobo priča, da je tudi za kulturna dejanja mogoče najti finančne možnosti, da jih je treba najti in da je marsikdaj važen ne le resen vsebinski "kaj", temveč tudi vabljivi, prijetno estetski "kako".

                                                                                                            JANKO MODER

------------------------------------------

PROSVETNI DELAVEC                                                                                          Št. 17 - 26. X. 1973

Odlikovanja učiteljem učiteljev

   Ob 25 letnici delovanja pedagoške akademije v Ljubljani je bilo devet njenih profesorjev odlikovanih za predano strokovno delo. Odlikovanja je podelila sekreterka za prosveto in kulturo SR Slovenije Ela Ulrih-Atena. Ob tej priložnosti je spregovorila o skromnih razmerah, v katerih je začela z delom takratna višja pedagoška šola: bilo je le 6 učilnic, 9 redno zaposlenih predavateljev in nad 30 zunanjih sodelavcev. Od tistih trdih začetkov se je razrasla - in dala slovenskim šolam do danes že okrog 3000 diplomantov. Visoko število odlikovanih profesorjev je priznanje šoli, njenemu skupnemu prizadevanju.

    MILA VLAŠIĆ-GVOZDIĆ je kot prva predavateljica metodike pouka srbohrvatskega jezika zasnovala in izdelala to metodiko in jo s svojo serijo učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov tudi prenesla iz teorije v prakso. S tem je dala tehten prispevek k poglabljanju bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Z zbirko Učinilo mi se, da su zvijezde, izšlo v Mostarju 1969, se je uveljavila tudi kot subtilna lirska pesnica.
    Za svoje pedagoško in literarno delo je tov. Mila Vlašić Gvozdić odlikovana z REDOM ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO.

-------------------------------------

Prosvetni delavec                                                                                       18. 6. 1970

"Želim si življenje polno
poezije in poezijo polno
življenja"

Srečanje z Milo Vlašić - Gvozdićevo

   Dnevna soba - knjige, slike, rože in pianino. Literarni nokturno sredi sobotnega dopoldneva. Glasba in žametni glas  Mine Jerajeve, ki ga je ukradel magnetofonski trak neke lanske decemberske noči okrog triindvajsete ure. Tedaj, ko predstavlja RTV Ljubljana poslušalcem nove pesmi in pesnike: Mila vlašić - Gvozdićeva, avtorica zbirke Učinilo mi se da su zvijezde. Doma iz Mostarja, že več let pa Ljubljančanka, zaposlena na pedagoški akademiji.
    Na svet sem prišla
     v septemberskem jutru, v nedeljo.
    In moje življenje je bilo zaznamovano
    s kazalcem na sončni uri.
    In pridobilo si je neskončna prejšnja življenja.
    Življenje in čas sta me primorala,
    da pišem in rišem mostove sedanjosti.
    Vendar se mi zdi, da je zunaj mene
     in da dosežem lahko le njen del.
    Doklej naj hodim po obljubljeni poti,
    da bi naletela na en sam mirni dan,
    v katerem bi prisluhnila  glasu tišine?
    Tako se predstavi pesnica v uvodu svoje pesniške zbirke. (Pesmi za radijsko oddajo je prevedel France Vurnik.)
    Kaj ji pomeni pesem? Veliko. Sestavni del njenega življenja je; topel, intimni svet, v katerem išče izhod iz vsakdanjosti. V njem najde dovolj svetlobe in lepote, čudovite pogoje za ustvarjanje. Zaljubljena je v sonce in oblak neba, v svoj svet prihaja odeta v ogrinjalo pomladi. Njena najljubša sopotnika sta mir in samota.
    Desanka Maksimović je zapisala v Prosvetnem pregledu o njenih pesmih med drugim tudi naslednje: - Njeno hercegovsko poreklo izpričuje čudovit jezik njenih pesmi: stavki so kultivirani, sodobni. Ta jezik je čist, prozoren in zapeljiv kot Neretva , njena rodna reka. Gotovo je, da je mogoče s takim jezikovnim znanjem preliti najbolj prefinjene misli in čustva, kar se pesnici tudi posreči. In dalje: - Če drži to, kar pravi neki esejist, namvreč, da lahko ocenjujemo pesnikov notranji svet po tem, od kod izbira besede, potem je izbrala naša pesnica pravo pot... Vsebina njenih misli sta vedno lepota in stihija narave, dogajanje v človeškem srcu: najprej zasliši glasove, ki se tu porajajo. Ena od odlik pravega pesnika je, da razmišlja v slikah: v poeziji M. V. - Gvozdićeve jih je veliko. Poleg metafor in primerjav je ta poezija polna personifikacije. Zdi se ji, da so okrog nje vsa živa bitja, saj čuti njihovo bližino, dih,dušo in želje. Povezana so med seboj in z njo. V tem gnezdu živi bolj stvarno kot v svojem vsakdanjem življenju. To je v resnici njeno vsakodnevno življenje, vse drugo pa je privid.
    Če je to res, kako je potem z vašim poklicem, saj vemo, da je vaše pravo področje dela pedagoško delo, da ste odličen metodik in avtorica znanega učbenika za srbohrvaščino, ki so ga praktiki sprejeli tako kot malokatero podobno knjigo. Ali ste zadovoljni v svojem poklicu? sem jo vprašala.
    - Zelo rada imam svoj poklic, pri tem delu najdem srečo in zadovoljstvo. Nisem pesnik, ki živi v oblakih, ograjen od resničnega sveta. Taka sem kot toliko drugih žena: živim za poklic, dom in seveda, za svojo poezijo. Pogosto nam je resda težko. Prosvetne delavke nosimo težavnost poklica nenehno s seboj, svoje delo in misli, ki jih ni mogoče zakleniti v predal, ko odhajamo iz učilnic. Doma nas čaka novo delo in nove skrbi. To je tisto, kar je v našem poklicu najteže.
    Vaša pesniška zbirka je zbudila izredno pozornost ne samo pri nas , temveč tudi v drugih republikah. Vendar : kaj pomeni vam?
    - Izredno osebno zadoščenje, saj se mi je posrečilo - upam vsaj - svoj svet približati bralcem.
    Če želje bi veljale kaj - česa bi si želeli?
    - Kot prosvetna delavka: da bi ohranila ljubezen do poklica, ki je težak, hkrati pa nenadomestljivo lep. In kot pesnica? Želim ostati samosvoja, predvsem preprosta in osebno svobodna v tem vse bolj zapletenem življenju.
    Ustvarili ste si svoj svet. Kako bi ga opisali?
   - Odpiram okna svoje graščine
      in soncu in luni
      Zaklet grad je to.
      Namesto bršljana
      ga ovijajo vilini lasje.
      V njem se objemajo sanje
      in nastajajo pesmi
    Za pesnike velja, da so v vsakdanjem življenju nestvarni, neživljenski...
   - Mislim, da posrečeno kombiniram pesniški in resnični svet, zato me življenje ne spravi kar tako s tira. Moje življensko načelo je: vztrajati. Biti moraš kot žoga: čimbolj udarjajo po tebi, tem bolj živo poskakuje.
    Če vas doleti kaj neprijetnega, kako se izmotate?
   - Takrat si pravim: vse to je življenje. Sem optimist. Iz vsake neprijetnosti ne delam problemov. Res pa je, da vsakdanjost lahko ubija, če nisi dovolj trden. Boj z neprijetnostmi je nujen. Prav to daje ustvarjanju pečat in veljavo.
    Pripravljate zadnji del učbenika za srbohrvaščino. Kakšne načrte imate na literarnem področju?
   - Ne smem misliti na svoje lepe načrte. Za sedaj me priganjajo obveznosti do pedagoške akademije in zavoda za šolstvo. Precej pesmi imam v rokopisu. Nastajajo med mojim vsakdanjim delom, ker preprosto moram preliti na papir tisto, kar nosim v sebi. Liriko prepletam z vsakdanjostjo. Želim si življenje polno poezije in poezijo polno življenja. V umetnosti ni treba hiteti. Potreben ja čas, ki marsikaj izkristalizira. Kot sodnik je, ki postavi vse na svoje pravo mesto.
    Kdor prebira pesmi Mile Vlašić - Gvozdićeve mora potrditi kritikom, ki trde, da hodi ta pesnica samosvojo pot. Kot pesnik in kot človek. Žena z dvema svetovoma in dvema obrazoma. Prvi - vedno nasmejan, izdaja veselega in neposrednega človeka, ki ga imaš vedno rad - kot lepo vreme. In drugi: poetično skrivnosten, ocenjujoč, ki iskreno priznava svoje misli in doživetja samo v pesniških prispodobah.
    Milo Vlašić - Gvozdićevo so sprejeli jugoslovanski pesniki v svoj krog že ob njeni prvi zbirki. Takole pravi o njej Desanka Maksimović: - V naše kolo se je vključil nov pesnik, ki "pleše" z istim ognjem, razumom in nadarjenostjo kot prvi plesalec v kolu. Pleše tako, da je jasno, da iz tega kola ne bo nikdar izstopil, razen če ga ne bodo k temu prisilili zakoni življenja.

-------------------------------------

    "Delo"                                                                              Sobota, 11. oktobra 1969

Mila Vlašić - Gvozdić

UČINILO MI SE DA SU ZVIJEZDE

Te dni se je v naših knjigarnah slavenskim pesniškim zbirkam pridružila še zbirka prve hercegovske pesnice in obemem Ljubljančanke Mile Vlašić-Gvozdićeve. Mila Vlašić-Gvozdićeva namreč že več let poučuje na 1jubljanskih šolah, (zdaj na Pedagoški akademiji) in pri Mladinski knjigi, izdaja metodološko zelo izvirno zasnovano Srbohrvatsko vadnico (v zvezkih) za osnovne šole. Njena prva pesniška zbirka (Učinilo mi se da su zvijezde) jo izšla v Mostarju pri klubu pisateljev "Abrašević". Tamkajšnja kritika jo je zelo ugodno sprejela, češ da je pesnica zelo samosvoja osebnost in da obenem neposredno nadaljuje pesniško izročilo naše najtankočutnejše lirike, s kakršno je Srbe obogatila Desanka Maksimović, Hrvate pa Vesna Parun. Zbirke je izrazito osebno obarvana polna lepo ubranih občutij, prisluškovanja vase in optimističnih korakov "po sončni poti", presenetljivo preprosta, neposredna, prikupno naravna in brez poze. Pesnica je zaljubljena v soncein v kupolo neba, njen edini prijatelj je molk; "vse je tiho na mojem vrtu, kjer je zraslo drevo in razprostrlo veje upanja in želj" Na njih počivajo ptice in poslušajo čas. Pesnica odpira okna svajega doma soncu in .  luni..V njem se objemajo sanje in rojevajo pesmi. Nagnjena skoz okno sprmlja s pogledom svojo, preteklost in posluša njene glasove. Zbirka Mile Vlašić-Gvozdićeve je močan obet in v zmedi modernističnih beganj navezava na stare, pristne, neizčrpne studence človekovega navdiha. Propričan sem, da bo v hrupu sodobnega sveta marsikdo rad prisluhnil njeni tihi poeziji in da bo kmalu zamikalo tudi koga od naših pesnikov, da jo prelije v slovenščino.

Strani ureja:  goran.iskric at pef.uni-lj.si
        www.pef.uni-lj.si/gorani