Napake v zvezi s Cerkljanskim

Marko Razpet, 2005

Cerkno, Cerklje, Cerknica. Cerkljani, Cerkničani. Zaradi podobno zvenečih besed prihaja pogosto do napak. So pa tudi druge nedoslednosti v zvezi s Cerkljanskim. Murphyjev zakon? Čim vzamem v roko kako knjigo, v kateri se omenja Cerkno, Cerkljansko in Cerkljane, najdem kako neumnost. Za začetek jih bom nekaj naštel, ljube obiskovalke in obiskovalci pa mi boste morda sporočili še kakšno na naslov marko.razpetafnaguest.arnes.si. Nikomur nočem ničesar očitati, tiho pa tudi ni dobro biti. Dobrodošel bo vsak komentar.

Slovenski pravopis, tudi najnovejši, nas uči sklanjatve: Cerkno, Cerknega, Cerknemu, Cerkno, pri Cerknem, s Cerknim. Hodimo v Cerkno, prihajamo iz Cerknega, vozimo se med Idrijo in Cerknim. Prebivalci Cerknega so Cerkljáni. Skozi Cerkno teče potok Cerknica. Njega dni se je Cerkno imenovalo Kirchheim, pa tudi Circhina. Kraj Cerkno omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku. Santonino je kot tajnik spremljal patriarhovega generalnega vikarja škofa Petra Carlija iz Caorla med obiskom naših krajev v letih 1485 in 1487. Avtor omenja Cerkno kot Circhinicz alias Circa, pa tudi Cerklje na Gorenjskem kot Circlach. Nekateri zagovarjajo tezo, da beseda "Cerkno" nima nobene zveze z besedo "cerkev", torej je po njihovem nemški prevod "Kirchheim" (Kirche=cerkev, Heim=dom) napačen. Kozlerjev zemljevid uporablja obliko Cirkino. V starih dokumentih najdemo tudi obliko Cirkno, čemur se ni treba prav nič čuditi, saj tamkajšnji ljudje na primer tudi besedi "Mira" in "mera" izgovarjajo enako ali pa skoraj enako. Vedno smo rekli Cierkno, v tamkajšnjem narečju pa Cierkna.

Ali morda veste, da je v Sloveniji še eno "Cerkno"? Najdemo ga z oznako "o", kar pomeni objekt, domačija, cerkev, v Atlasu Slovenije na strani 150, v kvadratku B1. Knjiga Vsi slovenski gradovi avtorja Ivana Jakiča omenja tudi to Cerkno. Pod rajnko Avstrijo se je dvorec imenoval Zircknahof. Morda je dvorec celo vreden obiska.

Navedimo zdaj nekaj napak.

Veliko težav delajo ljudem tudi predlogi v, iz, na in s pred krajevnimi imeni. To je pač naša posebnost in bi jo morali spoštovati, ne pa da nam nekdo v neki pisarni veleva, kaj je prav. Še posebej postane stvar občutljiva, ko se kaj narobe zapiše, recimo na zemljevid, tablo pred naseljem, časopis ali knjigo. Marsikdo, ki je morda prej še vedel, kaj je prav, potem klone, češ oni po pisarnah so učeni in že vedo, kaj je prav. Pa vendar se lahko motijo. Domačini bi morali vztrajati pri avtentični rabi predlogov.

Na Cerkljanskem je vas z imenom Police. Ta kraj pa pozna od pračloveka sem le množinsko obliko in se veže s predlogom v. Torej Poličani hodijo v Police in zato prihajajo iz Polic. Poličan torej doma v Policah odloži knjigo na polico, češpljevo marmelado v kozarcih pa shrani v kleti na police.

Podobno je z vasjo Planina pri Cerknem. Marsikdo, ki se dela bolj pametnega, uporablja obliko Planina nad Cerknim, kar je narobe. Prebivalci so Planinci, ki se skoraj vsi vozijo iz Planine in le redko kdo gre še peš v Planino. Marsikomu bi bilo bolj všeč, če bi se vozili ali hodili na Planino, ampak ta besedna zveza je nepravilna. Seveda pa bi Planinci iz Planine lahko spomladi gnali krave na planino, če bi bilo treba, in jih jeseni prignali nazaj s planine.

Ravne pri Cerknem se ponašajo z edinstveno Ravensko jamo z aragonitnimi ježki. Kdor jo hoče videti, se mora peljati v Ravne. Če ima srečo, da je jama v Ravnah odprta, si jo ogleda in se nato vrača iz Raven. Včasih pa jo razkaže kar kak zgovoren Ravnan, z malo sreče pa kaka prijazna Ravnanka. Pravopis sicer zahteva obliki Ravnjan, Ravnjanka, vendar pa domačini tako ne govorijo. Nekateri celo pravijo, da so Ravneni.

Vasi oziroma zaselki Reka, Straža, Želín, Jeseníca, Jagršče, Šebrelje, Búkovo, Podpleče, Poljáne, Lábinje, Log, Trebénče, Gorje, Poče, Nováki, Podlaníšče, Plužnje, Jazne ne bi smeli delati težav: na Reki, na Straži, na Želínu, v Jeseníci, v Jagrščah, v Šebreljah, na Búkovem, v Podplečah, na Poljánah, v Lábinjah, v Logu, v Trebénčah, v Gorjah, v Počah, v Novákih, v Podlaníščah, v Plužnjah, v Jaznah. Viri: Slovenski pravopis (1962, 2001) in Krajevni leksikon Slovenije (1995).

Ime zaselka, prelaza in cestnega vozlišča Kladje dela ljudem tudi kup težav. Pravzaprav boste cerkljansko Kladje v Krajevnem leksikonu Slovenije zaman iskali. Po hišnih številkah je vključeno v Podlaníšče. Kladje pa v tej knjigi nastopa večkrat in naj bi se sklanjalo tako kot samostalnika sadje ali kladje, kar pomeni več klad: Kladje, Kladja, Kladju, Kladje, pri Kladju, s Kladjem. Ko pa brskate po starih in novejših zapisnikih, pa najdete tudi sklanjatev po vzoru samostalnika ladja v množini: Kladje, Kladij, Kladjam, Kladje, pri Kladjah, s Kladjami. Kako pa sklanjajo domačini?

Pri sklanjatvi nekaterih krajevnih imen se kaj hitro zapletemo. Lepi in poučni knjigi Tomaža Pavšiča Ob stari meji, Pričevanja in spomini, dela težave ravno samostalnik Podlaníšče. Na strani 75 sta v istem odstavku kar dve obliki: v Podlaníščah in v Podlaníšču. Na strani 27 piše pri Vrhovcu v Podlaníščah, na strani 76 pa da je kralj Viktor Emanuel III prestopil državno mejo v Podlaníšču.

Dne 7. julija 2002 je bil tradicionalni kolesarski maraton Franja. Novinarji so poročali, da so se kolesarji ustavili v Kladju. Napačno. Cerkljani še vedno hodijo na Kladje, pa čeprav Vilčka ni več.

Slovenski veliki leksikon A - G, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, na strani 304 locira Cerkno v Idrijsko hribovje, Cerkljansko pa jemlje za okrajšavo Cerkljanskega hribovja. S tem se najbrž ne more strinjati noben Cerkljan.

Leta 2003 je v samozaložbi izšla dvojezična knjiga Šege in pesmi pod lipo domačo od prosinca do grudna - Slovenian Customs and Songs from January to December. Gradivo je zbrala Dušica Kunaver. Besedilo vsebuje vsaj dve napaki v zvezi s Cerkljanskim. Na strani 80 piše črno na belem: v Cerknem na Idrijskem. Res je, da je Idrija večja od Cerknega, kar pove že bežen pogled na zemljevid, toda to še ne pomeni, da potem spada vse pod Idrijsko daleč naokrog. Jazne so na primer že na Cerkljanskem. Če je že Idrija večja od Cerknega, pa je zagotovo Cerkno starejše od Idrije, zato je Cerkno lahko le na Cerkljanskem. Pustna sodba v Cerknem že dolgo ne poteka več na starem trgu pred cerkvijo, ampak na novem trgu. Ta star pusta ne mahne po glavi, zato ker uteče izpred sodnika, kot bi človek sklepal iz besedila te knjige, ampak po dolgi in pošteni sodbi, ko so mu dokazani vsi grehi in obramba nima več nobenih možnosti, da bi ga rešila.

Leopold Verbovšek je leta 2004 izdal knjigo Danes, iz včeraj za jutri. Zanimivo branje! A glej ga zlomka! Že na sedmi strani, kjer je govora o Sardiniji, piše spodaj: Nekakšnega Kurenta in lesene maske (kot v Cerkljah) ter Kurente in šop kravjih zvoncev imajo tudi. Če je avtor mislil na cerkljanske laufarje, ki vsi nosijo, razen lamanta, lesene maske (larfe), potem bi moral napisati "kot v Cerknem". Usoda je hotela, da je cerkljanski pridevnik, ki se nanaša na Cerklje, pa tudi na Cerkno. Pa še tole: Cerklje imamo na Dolenjskem, pa tudi na Gorenjskem in razlikujeta se v izgovorjavi.

Smučarski center Cerkno, ki niti ni v celoti v cerkljanski občini, je nedvomno eno najsodobnejših smučišč v Sloveniji. Ime je morda izbrano malo nepremišljeno, tako da ljudje mislijo, da je Cerkno kar ime smučišča. Ali pa se jim ne da izgovarjati celotnega imena: Smučarski center Cerkno. Tako že beremo v medijih, da je ta in ta smučal na Cerknem. Zveni smešno. Morda pa kdo meni, češ da se bodo ljudje že privadili, tako kot se tele novih vrat.

Leta 2004 je pri Mladinski knjigi izšel Slovenski etnološki leksikon.

Kar draga knjiga! Še dobro, da sem jo dobil, in to vnaprej, za Miklavža. V njem je na strani 452 objavljena slika Jakoba Obida, Penčkovega, ki je na začetku 20. stoletja v košu nosil pošto iz Cerknega na Bukovo. Tako sliko, neretuširano, ima objavljeno na strani 19 tudi Franc Hvala v svoji knjigi Življenje pod Bevkovo Kojco, ki je izšla leta 1990 pri založbi Lipa. Franc Hvala se malo lovi, kdaj je Jakob tako nosil pošto, saj v besedilu piše drugače kot pod omenjeno sliko. Nič hudega! Huje pa je, da Slovenski etnološki leksikon umešča Bukovo kar na Idrijsko, ne pa na Cerkljansko. Tako je pač razbrati iz opisa slike nič krivega Jakoba. Cerkljansko in Idrijsko sta različna etnološka, geografska, demografska, geološka in ne vem kakšna še pojma. Pač pa je na strani 498 pravilno zapisano, da je Cerkljanski Vrh na Cerkljanskem. Pod geslo maska je naslednji spodrsljaj: cerkljanske laufarje, dva ta terjasta in lamanta, predstavljajo kot drežniške, ne pa cerkljanske. Ozadje na sliki je nedvomno razpoznavno kot del cerkljanskega hribovja. Tam, kjer leksikon razlaga fitomorfno masko, to je masko, odeto v rastlinske dele, je na sliki predstavljen ta bršljanast iz Cerknega, ki pa ni videti popolnoma nič podoben dobro znanemu laufarju. Nekam neurejen je. Cerkljanski je zelo eleganten. Presodite sami! V leksikonu pogrešam gesli larfa in lempa.

Na vrhu Porezna (1632 m) sem slišal modrovati pohodnike. Eden je bil najbolj glasen in je razlagal: "Glejte, tukaj je potekala Ruplova linija!" in kazal na bunkerje in kaverne tam gori. Ne vem, ali je mislil na Rupnikovo linijo, kar bi bilo seveda narobe. Ta je potekala po starojugoslovanski strani, vzhodneje. Utrdbe na Poreznu so bile vendar del italijanskega Alpskega zidu (Valle Alpino). Ruplova linija ni nikdar obstajala, pa čeprav se naš zunanji minister piše Rupel.

Nato človek izve za novo spletišče, Via Alpina, ki opisuje alpsko pot, v loku od Trsta do Monaka, tudi prek Cerkljanske. Glej ga spaka, kaj piše!
This trail crosses the mountainous terrain of the Cerklje hills. The first part of the trail follows a road and runs across forest and grassy slopes. The road was built after WWI, when this area was part of Italy. Next is the Franja partisan hospital, which played a crucial role during WWII and is well worth visiting. Finally, climb up the pastures and forest to Porezen.
Kaknši the Cerklje hills vendar! Gre očitno za the Cerkno hills. Da ne bodo Gorenjci kaj užaljeni!

Idrijske novice in ABC v zadnjih številkah pišejo o Bevkovih priznanjih za leto 2004. Uboga Milojka, rojena Moškat, je nekje Božič, nekje Bizjak. Naj sama pove, kako se pravzaprav sedaj piše! Naslednji problem je Kuželj ali Kužel. Tisti "j" ni tako nepomemben. Lahko se zgodi, da zaradi take malenkosti ne dobite denarja na banki ali pa, da vas ne spustijo na letalo.

Idrijske novice št. 63 z dne 30. januarja 2004 so si v članku Ne vem, kako sem preživel! tudi privoščile nekaj spodrsljajev. Piše, da so izdajalci Nemce pripeljali v Cerkno mimo straž po strugi Cerknice. To ne drži, saj so prišli skozi Kalarše v Cegunco, kar pa gre le po strugi Oresovke. Omenjen je tudi zvonik, v katerega naj bi namestili mitraljez. Mnenja glede tega so deljena. Če po 60 letih zgodovinarji niso uspeli stoprocentno ugotoviti, kaj je res in kaj ne, bi bilo bolje, da se o tem tako vehementno ne piše. V nadaljevanju beremo: "Bežal sem mimo senika, kjer se je končalo življenje mlade dijakinje Milojke Štrukelj." Milojka ima spominsko ploščo vzidano v steber enodelnega kozolca ali samca, ne pa senika. Slika kaže, da tik ob poti, ki vodi mimo spomenika, ni nobenega senika, lepo pa se vidi pod potjo samec, ki nosi spominsko ploščo. Res pa je en senik malo niže.

Idrijske novice št. 120 z dne 7. aprila 2006 v članku "Ob prvem soncu pot pod noge" opisujejo zanimive kraje med Idrijco in Bačo. Res škoda, da me ni bilo zraven! Moti me le zapis Bukov vrh. Tega tam ni. Sta pa raztreseno naselje Bukovski Vrh in hrib Bukovski vrh. Bukovski Vrh sicer spada pod tolminsko občino, Bukovo, po katerem je vrh dobil ime, pa pod cerkljansko.

Pokojni slovenski pesnik in venetolog Matej Bor objavlja v delu Veneti, naši davni predniki prispevek o venetskem jeziku. Ogledal sem si nemško izdajo Unsere Vorfahren die Veneter iz leta 1988, kjer je Borov del Die venetische Sprache, in sicer na straneh 177-356. Na straneh 320-321 pripisuje epitaf s cerkljanskega pokopališča kar Korošcem. Vsakdo, ki hodi po svetem polju cerkljanskem, se v ta napis skoraj zaleti z nosom, odkar so prenovili cerkev.

Nekateri pravijo, da se samostalnik Cerkno sklanja tako kot samostalnik okno, torej Cerkno, Cerkna, Cerknu itd. Težko je ugotoviti, kaj je bolj prav, saj sami Cerkljani rečejo, da stanujejo u Cíerknam, ne u Cíerknu, toda za blago v izložbi pa pravijo, da je u uaknu. Tudi Baudouin de Courtenay (1873) piše v Cirknem, iz Cirknega, pustne sodbe (kalamoni) iz šestdesetih let 20. stoletja uporabljajo obliko u Cíerknam. Dolenjci za svoje Cerkno, ki je na hribu, pravijo na Cerknem.

Leta 2004 je pri Mladinski knjigi izšlo delo Naravni parki Slovenije avtorja Boruta Mencingerja. V njem je omenjena tudi Cerkljanska v razdelku Davča s Poreznom (str. 139-143). Tu pogrešamo omembo vrtanja lesenih cevi za vodovod, kar med drugim pokažejo poleti na tradicionalnem Dnevu teric v Davči. Ko sem kot šolar šel skozi Novake prvič k Jemcu, bilo je okoli leta 1963, sem davški leseni vodovod takoj opazil. Takrat je še deloval. Ko smo že ravno pri Novakih, zapišimo, da obstajajo Dolenji in Gorenji Novaki, ne pa Spodnji in Zgornji Novaki, kot je napačno zapisano v knjigi Naravni parki Slovenije.

[ Na narečno stran | Na napake v zvezi s partizansko bolnišnico Franja | Nova turistična karta | CIP - Kataložni zapis o publikaciji ]

Kar manjka ali pa je narobe, sporočite pa elektronski pošti na naslov: Marko.Razpet[afnagguest.arnes.si

M. R. Zadnja sprememba: 29. januarja 2009.