REPREZENTACIJE PRI POUKU NARAVOSLOVJA na razredni stopnji devetletne osnovne šole

Didaktika naravoslovja

  Pričujoči opisi poskusov so nastali ob dolgoletnem sodelovanju s pokojnim prof. dr. Janezom FERBARJEM pri poučevanju didaktike naravoslovja - fizikalne vsebine za študentke oddelka za razredni pouk. Napisal je gradivo za didaktiko naravoslovja: Reprezentacije pri pouku naravoslovja, ki je osnova tej spletni strani. Za doizobraževanje učiteljic razrednega pouka je med drugim uredil in napisal fizikalni del Naravoslovje za elementarke - kaj hočem vedeti, poskusiti, narediti (gibanje).
  Sedaj sodelujem z izr. prof. dr. Mojco ČEPIČ ter asistentkama mag. Ano Gostinčar BAGOTINŠEK in mag. Marjanco ŠTEBLAJ. Vsi navedeni so soavtorji pričujočih poskusov. Učne pripomočke, ki so navedeni z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI najdete v popisu učil pod zaporedno številko, ki je navedena v oklepaju. Lahko si jih tudi sposodite pod določenimi pogoji. Fotografijo lahko povečate, če kliknete nanjo (Hyperlink). Trenutno jih je 86.

  ®  Spletne strani so namenjene le za vašo uporabo.

gugalnica.jpg (14707 bytes)

Pojav je glaven

Na začetku naravoslovja so pojavi (glej Začetno naravoslovje). V njih naj bo učenec udeležen, če je le mogoče. Učenec naj se vozi, guga, sestavlja, premika, preliva, meša. Pojav naj dojema z več čutili. Le tako se bo navadil, da bo kasneje pojav le opazoval, udeleževal pa se ga ne bo več.
Opazovanje omogoča prevajanje v druge zaznave le, če predhodne izkušnje vključujejo udeležbo v pojavu. Povsem nesprejemljivo je poučevanje, ki temelji predvsem na znamenjih ali celo samo na njih. Učbenik in simbolne dejavnosti z njim so v spoznavnem procesu na vrsti šele tretji. Zaporedje, ki vodi do spoznavanja okolja je takole:

- udeležba v pojavih,
- opazovanje pojavov.
- kodiranje pojavov (govorjenje o njih, risanje itd),
- rekodiranje (risanje po opisu, opis po risbi) in
- dekodiranje (izvedba poskusa ali izdelava modela po risbi ali po ustnem navodilu).

Iz pojavov izluščimo najprej telesa, snovi in bitja, ki so udeležena v njih. Kasneje pa tem pripišemo atribute, ki se med pojavom spremene ali so za pojav pomembni.

Temeljni spoznavni postopki

Tako konkretne kot simbolne dejavnosti je mogoče analizirati na postopke. Med temeljne spoznavne postopke sodijo razvrščanje, urejanje, prirejanje, razporejanje po prostoru (razmeščanje teles) in času (zapovrstje pojavov), ter uporaba sistemov znamenj (reprezentacij): za kvalitativne spremenljivke modele, risbe, slike in besede, za semikvantitativne spremenljivke pa tabele in histograme. Anette Carmiloff Smith priporoča za ozaveščanje postopkov prevajanje znanja iz ene v drugo reprezentacijo (representational redescription - RR). Rekodiramo, ko nekaj opišemo, razložimo, narišemo. Kodiramo, kadar doživljaje v realnem svetu - vtise (notranje reprezentacije) spreminjamo v sistem znamenj - (zunanje) reprezentacije. Dekodiramo pa tedaj, kadar kaka navodila (besedna, pisna, risbe) pretvarjamo v zapovrstnost dejanj v resničnem svetu.
Temeljni spoznavni postopki niso značilni samo za naravoslovje, temveč so osnova spoznavnega procesa. Zato jih uporabljamo pri vseh predmetih. (glej Začetno naravoslovje).
Ti postopki vodijo do pojmov na različnih ravneh: kvalitativnih, na pol kvantitativnih in kvantitativnih.

Uporaba različnih reprezentacij
Vzpodbujajmo rabo različnih nosilcev podatkov, to je sistemov znamenj ali reprezentacij.

Notranje reprezentacije

Te so posledica pasivnih izkušenj, ki jih učenec dobi, ko okolje deluje nanj kot na poskusno telo. Vplivi okolja puščajo sledi na njegovem telesu in vtise v njegovi zavesti. Notranje reprezentacije (vtisi, predstave) so za druge ljudi neopazljive. Pomembno vplivajo na čustva in stališča, so pa tudi sredstvo za razmišljanje.
Na drugi strani so aktivne izkušnje, pridobljene v pojavih, ko učenec vpliva na okolje, ko se igra, dela in eksperimentira. Posledice njegovega delovanja so v okolju in so opazne za učenca in za druge.
Ljudje, bitja, telesa in snovi iz okolice so za učenca najprej tisto, kar narede nanj in zanj, nato pa tisto, kar on naredi z njimi. Vtise pasivnih izkušenj je treba povezati z vtisi aktivnih izkušenj s svetom. Eno notranjo reprezentacijo je potrebno znati povezati z drugo. Povezovanje vtisov iz pasivnih in aktivnih interakcij z okoljem je mogoče povezati, če se izmenoma vrste ene in druge.

Vnanje reprezentacije

Naslednja reprezentacija so igrače in igre. Predmeti nadomeščajo druge predmete, otrok sam prevzame vlogo drugih oseb in njegova dejanja so ponazoritve (oponašanja, posnemanja) nekih drugih dejanj. Vse se odvija v vzporednem svetu znamenj, ki pa deluje kot da bi bil resničen.
Značilno za svet igrač in iger je, da je vnanji in ga je mogoče deliti z drugimi ljudmi. Telesa in dejavnosti so opazljiva, njihov pomen v igri pa otroci sproti opredeljujejo med igro z dogovori.
Svet iger in igrač predstavlja (reprezentira) resnični svet. Ker so igrače in igre opazljive, lahko služijo kot sistem za sporazumevanje in kolektivno razmišljanje. Igre so sredstvo za socializacijo, skupno doživljanje in mišljenje.
V naslednji stopnji učenci opredele dogovorni pomen teles in dejanj v igri zavestno in vnaprej. Tedaj prestopijo v svet modelov in simulacij, ki predstavlja pomembno vnanjo reprezentacijo pri spoznavanju okolja. Spoznavanje okolja se močno naslanja na to simboliko, ker je učencem blizu. Makete so veren (običajno pomanjšanj) zunanji odraz resničnih predmetov, a običajno ne prikazujejo funkcije predmeta za razliko od modelov, ki običajno niso veren odraz predmetov, ki jih predstavljajo, a poudarjajo njihovo funkcijo, način delovanja.
Tretja zunanja reprezentacija so slike in risbe teles in pojavov. Za telesa je značilna stalnost, ki jo upodobimo z eno risbo. Risba sama je tudi nekaj stalnega, tako kot predmet. Zato je z njo razmeroma lahko predstaviti konstantne atribute predmetov.
Za pojave značilna je spremenljivost. Zato jih je treba risati kot zaporedja stanj. Časovne razlike (= spremembe) so predstavljene v nizu risb kot krajevne razlike med njimi. Pojav predstavimo z nizom (vsaj dveh) risb, ki predstavljajo zaporedna stanja v pojavu. Risbe in slike se je treba naučiti gledati (pasivno doživljati) in risati.
Četrta reprezentacija je jezik. Učenci se morajo naučiti poslušati in govoriti. Dogovorni pomen besed je treba opredeliti ob dejavnostih z resničnimi predmeti in ob opazovanju pojavov (kodiranje), ob igračah in igrah, ob modelih in simulacijah ob risbah predmetov in pojavov (rekodiranje). V jezik torej prevajamo resničnost in druge zgodnejše reprezentacije. Temeljni spoznavni postopki niso le postopki za vpeljavo pojmov, temveč tudi za vpeljavo besed. Razvrščanje teles pripelje do samostalnikov in pridevnikov, razvrščanje pojavov je sredstvo za vpeljavo glagolov in prislovov. Urejanje teles in pojavov opišemo s stopnjevanjem pridevnikov in prislovov, relacije med telesi in pojavi pa opišemo s predlogi in prislovi. Štetje in merjenje sta postopka za vpeljavo števil in imen zanje.

Opismenjevanje je prirejanje. Pri pisanju učenci prirejajo grafeme (črke) govornim glasovom (fonemom). Pri branju pa grafemom prirejamo foneme.
Telesa in gibanja so uvod v prostor in geometrijo. Prostorske lastnosti teles oblika in velikost ter prostorske relacije razdalja in kot so vključene v pouk spoznavanja okolja in matematike. Pri spoznavanju okolja poudarimo pojave, dejavnosti in operacije, ki pripeljejo do teh pojmov. Pri matematiki pa delujejo na te pojme, jih povezujejo in predelujejo.
Spoznavanje okolja in matematika si delita tudi pojem spremenljivke. Pri spoznavanju okolja krajevne spremenljivke predstavimo z raznolikostjo (pestrostjo) okolja, časovne spremenljivke pa s pojavi.
Medsebojne povezave (relacije) med spremenljivkami prikažemo s stolpičnimi grafi.
Števila
pridelamo pri spoznavanju okolja s štetjem in merjenjem. Pri matematiki s števili računajo, rezultate pa nato dekodirajo v resničnost.
Z vsemi temi predmeti si delimo skupno značilnost: učenci pri teh predmetih delujejo delno v resničnem svetu in delno v svetu znamenj. Učenci morajo pri športni vzgoji upoštevati resnične sile in resnične prostorske relacije, hkrati pa ustvarjajo zaporedja gibov in igre, ki jih vsakdanjost ne vključuje.
Isto velja za glasbeno in likovno vzgojo. Kdor se ukvarja s tema področjema, mora upoštevati zakone, ki obvladujejo zvok in svetlobo in ob tem preseči vsakdanjo izkušnjo z ustvarjanjem novega.

Kodiranje resničnosti v različne reprezentacije, rekodiranje iz ene reprezentacije v drugo in dekodiranje iz reprezentacije v resničnost so trije procesi, prek katerih učenci svoje znanje ozavestijo. Ozaveščeno znanje pa je spremenljivo in prenosljivo.

Reprezentacije

Podatke lahko izmenjujemo, predelujemo in shranjujemo v različnih kodah in reprezentacijah. Koda je dogovorjeni sistem znamenj za kaj. Znamenje je lahko poljuben predmet ali dogodek. Petelinje pero za klobukom je bilo našim prednikom menda znamenje za upornika, risanje ribe pa že davno prej znamenje za kristjana. To sta kodi z enim znamenjem. Z njim je mogoče prenesti kvečjemu 1 bit podatkov: petelinje pero - upornik, brez peresa - neupornik.
Večina kod je iz več znamenj. Vsako od njih potem nosi več podatkov. Tako jih je mogoče bolj učinkovito shranjevati in izmenjevati. Vendar se potem pojavi težava, kako si znamenja zapomniti.
Govorjeni jezik je iz glasov, ki posamič pomenijo malo, včasih se skoraj zdi da nič. Glasov je navadno kakih 30 do 50. Sestavljajo govorno kodo določenega jezika. Da se pokazati, da vsak nosi kakih 5 bit podatkov. To je malo v primerjavi z množino podatkov, ki jih kar naprej dobivamo prek čutil. Zato se glasov ne učimo posamič, temveč zložene v besede.
Besede nosijo več podatkov, tako da jim lahko določimo pomen. Ker jih je veliko, se jih dolgo učimo, vendar vsaka od njih nosi veliko podatkov. Pomen besed je odvisen od lastnosti glasov, ki jo sestavljajo: REPA pomeni nekaj drugega kot KEPA. Pomen se je spremenil, ker smo spremenili lastnosti začetnega glasu. O pomenu pa odločajo tudi relacije med glasovi: DANA, ANDA in NADA so imena za tri različna dekleta. Sestavljena pa so iz istih glasov, le zaporedje med njimi je vsakič drugačno.
Besede in njihove medsebojne povezave sestavljajo pomenski sistem ali reprezentacijo. To je govorjeni jezik.
Izgovorjene besede so pojavi.
Lahko jih je povzročiti, vendar hitro minejo. Če naj se sogovorniki sporazumejo, jih je treba prestreči dokler pač so. Ker se zvok širi v vse smeri, ima lahko en govorec več poslušalcev. Tudi precej daleč od njega so lahko. Govorjeni jezik je torej reprezentacija, ki je primerna za izmenjavo podatkov na daleč, če sta oddajnik in sprejemnik prostorsko ločena.
Pisani jezik dobimo tako, da glasovom (ali zlogom) pripišemo črke. Črke so telesa, zapisane besede so sestavljena telesa. Glasove oddajajo glasilke, artikulirajo (oblikujejo) pa se v govorilih. Različno artikuliranim glasovom priredimo črke različnih oblik. Časovne relacije med glasovi v govoru preslikamo v krajevne relacije med črkami v zapisu.
Glavne značilnosti delovanja govoril lahko prevedemo (rekodiramo) v gibanje roke. Če roka drži svinčnik, gibi puščajo sledi na papirju. Da se ne prekrivajo, mora roka potovati po papirju na dogovorjen način. Pisava je sled gibajoče roke, ki spremlja ali nadomešča delovanje govoril.
Branje je potovanje po sledeh, ki jih je naredila roka ali stroj. Oblike črk bralcu narekujejo, kako naj oblikuje govorila in z njimi glasove. Krajevno zaporedje črk in dogovorna smer gibanja oči pa opredeljujeta časovno zaporedje glasov. Potovanje po zapisani sledi in sprotno oblikovanje glasov, ki ustrezajo črkam, spremeni zapis, ki je telo, v govorico, ki je pojav.
Pisani jezik je reprezentacija, ki je primerna za premoščanje časovnih razdalj med oddajnikom in prejemnikom podatkov.
Dandanašnji govorica lahko pušča mehanične, magnetne ali svetlobne sledi na plošči ali traku. Tovrstne reprezentacije navadno posnemajo tudi tiste značilnosti govorice, ki jih zapis z roko ne obsega: glasnost, hitrost, čustvena obarvanost itd.
Govorjeni in pisani jezik sta vsak zase univerzalna reprezentacija, ker oba omogočata predstaviti s simboli tako telesa, za katere je značilna stalnost, kot pojave, za katere je značilna spremenljivost in minljivost. V govorici so tako telesa kot pojavi predstavljeni s pojavi. V zapisu pa so oboji - telesa in pojavi - predstavljeni s telesi.
Poleg univerzalnih reprezentacij obstajajo tudi delne. Večkrat jih lahko kombiniramo, da dobimo popolnejše. Modeli predstavljajo telesa, (modeli delovanje, makete obliko telesa) simulacije (posnemanja, oponašanja) pa predstavljajo pojave. Posebna podzvrst modelov in simulacij so igrače in igre.
V znanosti imajo posebno pomembno vlogo risbe in slike. Lahko so shematizirane in uporabljajo dogovorne simbole (načrti, zemljevidi). Z njimi predstavljamo telesa in sisteme teles. Zaporedja risb ali slik pa služijo za predstavitev pojavov. Takšne so slikanice, stripi in filmi.
Najabstraktnejše risbe so najbrž grafi. Grafi pojavov predstavljajo stanja pojavov s točkami, celotne pojave pa s krivuljami. Statične krivulje - telesa, spremenimo v pojave z branjem. To pomeni, da s čutili (vidom ali otipom) potujemo po njih v dogovorjeni smeri. Gibe razstavljamo v dve ali tri komponente, ti pa predstavljajo spremembe količin, ki so preslikane na osi koordinatnega sistema (soredja).
Reči najprej delamo tako, da smo udeleženci v pojavu, šele nato objektivno - da smo opazovalci.

Risbe v naravoslovju

Risanje teles in struktur

Enodelni sistemi

Narišite ZIDARSKO KLADIVO (1878).
Narišite puljenje žeblja z zidarskim kladivom. Narišite začetno in eno vmesno lego.
kladivo_m.jpg (2457 bytes)

Dvodelni sistemi in njihovo delovanje

Narišite FRIZERSKE ŠKARJE (1879), ki imajo oba kraka približno enako dolga ali navadne MANIKIRNE ŠKARJE (1880) z daljšim ročajem ali ŠKARJE ZA PAPIR (1881) z daljšim rezilom.
Narišite striženje papirja s škarjami. Narišite začetno in eno vmesno lego.
skarje_m.jpg (3180 bytes)

Narišite KLEŠČE ZA ŠČIPANJE ŽICE (1882) in KLEŠČE ZA TRETJE OREHOV (1881), ki imajo zglob na enem koncu.
Narišite ščipanje žice s kleščami. Narišite začetno in eno vmesno lego.
Narišite puljenje žeblja s kleščami. Narišite začetno in eno vmesno lego.
klesce_m.jpg (2703 bytes)

Naštejte glavne razlike med škarjami in kleščami. Pojasnite razlike s primerjavo delovanj.
Razlike laže zaznamo, če za vse naredimo preproste modele iz LETEV LESKO (1886 - 1888)
modeli10_m.JPG (2896 bytes)

Večdelni sistemi

Zanimive za opazovanje in iskanje razlik so KLJUKICE ZA PERILO ali ŠČIPALKE (1883). Teh je več vrst: z vzmetjo na stisk, na razteg, na upogib in na zvoj ali torzijo.
scipalke8_m.JPG (2059 bytes)

Narišite model PODAJALNIH KLEŠČ ali PANTOGRAFA (1884) iz preluknjanih letev in njihovo delovanje v treh stopnjah - začetni, vmesni in končni.
Na posebno sliko narišite tire gibanja srednje, zgornje in spodnje luknjice na zadnjih dveh letvicah.
pantograf13_m.JPG (2651 bytes)pantograf_m.jpg (5924 bytes)

Narišite MOŽIČKA KOPITLJAČKA (1893) z zadnje strani. Oglejte si ga le s sprednje strani in preskusite njegovo delovanje. Skica naj bo dovolj velika, da se bo dalo razbrati, kako deluje. Možiček kopitljaček,
to bister je junaček,
nikdar se ne upeha,
kopitati ne neha...
Še bolj zapleten je LESEN TELOVADEC S PREGIBNIMI UDI NA VRVICI MED ROČAJEMA (1895).
kopitljacek_m.jpg (3456 bytes)kopitljacek1_m.JPG (2006 bytes)

Premik "na daleč" lahko naredimo z ŽICO V OVOJU (1889), ki jo uporabljamo pri zavorah na kolesu ali pri fotografskem sprožilcu, ali pa s hidravličnim prenosom npr. dveh s CEVJO POVEZANIMA BRIZGAMA (1896), ki ju lahko uporabimo kot dvigalo. Manjšo brizgo premaknemo z manjšo silo, večja brizga pa lahko dvigne težje breme. Hidravlične prenose uporabljajo npr. bagri.
zica_m.jpg (2343 bytes)brizgadvigalo_m.jpg (2872 bytes)bager_m.jpg (2004 bytes)

Tudi gibanje roke lahko ponazorimo z gibanjem dvodelnega modela - z dvema gumicama - mišicama (KARTONSKI MODEL ROKE (1890)).
roka14_m.JPG (1558 bytes)

Iz deske (ravnila) in valja sestavite model gugalnice, ki lahko približno služi kot enakoročna tehtnica. Valj položite na mizo in ga z obeh strani podložite s plastelinom, da se ne kotali. Na valj položite desko ali ravnilo. Da deska ne drsi po valju, nalepite na sredo deske ali na valj košček brusnega papirja. Uravnovesite tehtnico v vodoravni legi. Nato pa na eno stran položite košček plastelina. Tehtnica naj se ustavi v poševni legi. Narišite tehtnico v obeh legah in pojasnite, zakaj je uravnovešena v poševni legi. (glej tudi guganje v Začetnem naravoslovju)
prevesna_m.jpg (2495 bytes)

Oglejte si začetno tehtnico Ohaus in njen model, ki je narejen po Robervalovem predlogu. Skicirajte Šolsko tehtnico v prerezu. (glej tudi tehtanje v N & T za 4. & 5. r.)
Ohaus_m.jpg (2705 bytes)VanDerVald2_m.jpg (2830 bytes)

Dežnik držite vodoravno in ga na pol odprite. Oglejte si njegovo zgradbo z notranje strani. Polagoma odpirajte dežnik in si oglejte njegovo delovanje, kako se gibljejo obroček na palici in dve nasprotni naperi. Narišite odpiranje dežnika v treh stopnjah. Trikrat narišite palico dežnika, obroček in obe špici: ko je dežnik skoro zaprt, ko je napol odprt in povsem odprt. Pomagate si lahko tudi z modelom iz letev lesko ali z dežničkom za na sladoled.
deznik23_m.JPG (3835 bytes)deznik12_m.JPG (1834 bytes)

Risanje pojavov

Opisne risbe

Opis z eno spremenljivko

Taki, kjer shajaš z binarno spremenljivko (začetnim in končnim stanjem).
        o Zgled: Padec VELIKE ŠOLSKE GOBE (1822, 1823 in 1899) na tla. Spreminja se lega.
             Padec jajca na penasto gumo (glej opis spodaj)
padgobe_m.jpg (2085 bytes)

Taki, pri katerih je potrebno več risb (vmesna stanja).
    Gibanje
        o Zgled: Prevračanje gobe. (glej spodaj)

    Telesne spremembe
        o Zgled Stopenjske spremembe oblike: Rubikova kocka in Tommy-eva zbirka modelov vozil, lutke,... (glej tudi igre in igrace)
rubikovakocka_m.jpg (2789 bytes)preklopniki_m.jpg (2758 bytes)

        o Zgled zvezne spremembe: Napenjanje LOKA (2076). Na spodnji fotografiji je več otroških risb nenapetega in napetega loka.
loki2_m.jpg (3336 bytes)

   Opis z več spremenljivkami
        o Zgled: Jajce spustite na tla. Spremenita se lega in oblika.
            Narišite pojav (glej tudi opis spodaj)

            Telesne in snovne spremembe
        o Zgled: Taljenje snega. V odrezano plastenko natlačimo sneg (ne led ali ponovno zmrznjen sneg). Učenci naj narišejo začetno stanje in predvidijo, kaj se bo zgodilo čez četrt ure (risba vmesnega stanja) in kaj čez pol ure (risba končnega stanja). Pojav je zanimiv zgled, za večino presenetljiv.
sneg1_m.jpg (2152 bytes)sneg3_m.JPG (2441 bytes)staljensneg_m.jpg (2485 bytes)

Izginjanje vode.
V vodi namočite kos tkanine ali robec.
Mokro tkanino položite v skledo tehtnice.
Tehtnico uravnovesite z utežmi v drugi skledi.
Denite tehtnico na toplo.
Čez kako uro poglejte, če se je kaj spremenilo.
Pojav lahko pospešite s sušilnikom za lase - fenom.
Razložite svoja opažanja.
izhlapev_m.jpg (3935 bytes)

Poiščite dve enaki širši (prozorni) posodi.
Nalijte vanju enako količino vode.
V obeh posodah zaznamujte, do kod sega gladina. Poiščite dve mesti, ki se čim bolj razlikujeta.
Čez kako uro si obe posodi spet oglejte in zapišite morebitne spremembe.
Razložite razlike.
Opazovani pojav lahko opišemo s hitrostjo izhlapevanja. To je opisna (odvisna) spremenljivka. Kateri dejavniki (spremenljivke) vplivajo na hitrost izhlapevanja? Z njimi pojav razložimo. To so neodvisne spremenljivke. Naštejte jih in zapišite, kakšen učinek imajo na hitrost izhlapevanja.
IzginjanjeVod_m.jpg (4355 bytes)

Pojavljanje vode.

V kozarec s tanko steno nalijte do polovice ledenomrzlo vodo. V drug tak kozarec pa nalijte pol kozarca vroče vode. Opazujte kaj se zgodi. Med poskusom lahko gledate na uro. Opažanja narišite in opišite.
Poskus ponovite z dvema kozarcema z debelo steno in opažanja ponovno narišite in opišite.
S katerimi spremenljivkami bi lahko opisali vse poskuse? Opredelite torej opisne (odvisne) spremenljivke.
Narišite dvodimenzionalno tabelo poskusov, ki ste jih naredili. Iz nje naj bo mogoče razbrati, kateri neodvisni spremenljivki ste spreminjali. V tabeli naj bosta vpisani njuni imeni in njuni vrednosti pri opravljenih poskusih.
Razložite, kakšen učinek ima vsaka neodvisna spremenljivka na opazovani pojav.
Katere razlike ste opazili med poskusoma z mrzlo in vročo vodo v kozarcih s tanko steno?
Katere razlike ste opazili med poskusoma z mrzlo in vročo vodo v kozarcih z debelo steno?
Opišite razlike med poskusom z vročo vodo v kozarcu s tanko in kozarcu z debelo steno.
Po katerih razlikah se še lahko vprašate? Vprašajte se po njih. Zapišite vprašanje in odgovor!
(Na prvi fotografiji je poskus, v katerem smo nalili vročo vodo v debelostenski in mrzlo v tankostenski kozarec. Kje nastane rosa v enem in v drugem, od kod vodni hlapi, ki se kondenzirajo, v enem in v drugem kozarcu?)
rosa16_m.JPG (4016 bytes)RosenjeKozarc_m.jpg (4462 bytes)

Razlagalne risbe

Povezava pojavov istega reda

Odboj jeklene kroglice na SKLOPLJENIH NIHALIH (889). Na fillmskem posnetku so nihala z otroškega igrišča pred osnovno šolo dr. Vita Kraigherja za Bežigradom.
skloplj.nih.15_m.JPG (3458 bytes)

Povezava med številom FRNIKOL (1075 IN 1076), ki trčijo in tistih, ki odlete od vrste frnikol na ŽLEBU S KLANCEMA NA KONCEH (1081)
kroglice1_m.jpg (1527 bytes)

Povezava med premiki batov v dveh enakih in dveh različnih BRIZGAH (1896) povezanih s cevko (not povzroči ven, velik bat se premakne malo, majhen veliko, velik se premakne tako, da opiše prostornino npr. 10 cm3, majhen opiše enako prostornino)
brizge_m.jpg (1894 bytes)

Nastanek sence in slike v zrcalu ali nastanek slike pri preslikavi z luknjico.
senca_m.jpg (2443 bytes)

Spreminjanje svetlobne lise, če za svečo in zaslonko postavimo še eno drugačno zaslonko.

Tir radirke, ki kroži in odleti, ko nitko spustimo.
krozenje_m.jpg (1532 bytes)

Tir jabolka, ki se zakotali iz košare, ki jo nesemo ali peljemo na biciklu.

Pretakanje vode z NATEGO (1901) med dvema ODREZANIMA PLASTENKAMA (1900) enakih in različnih presekov z merilom globine. (Primernejše so rebraste plastenke z ravnim dnom od negaziranih pijač, kisa, sirupa ipd. in ne od gaziranih pijač.) Kako hitro se niža gladina vode v plastenki z manjšim presekom (in manj vode) in kako hitro se dviga v plastenki z večjim presekom (in več vode)?
natega1_m.jpg (2851 bytes)

Nepovezana pojava:

Enakomerno gibanje hitrejšega rdečega in počasnejšega modrega VOZIČKA NA SPREMENLJIV BATERIJSKI POGON (1621). Nariši, če hkrati speljeta z istega mesta in če ne speljeta hkrati (oz. ne speljeta z istega mesta hkrati).
vozicka11_m.JPG (2034 bytes)

Pojavi višjih redov

Kotaljenje po klancu: dol in gor. Risanje začetnega in končnega stanja in še vsaj dveh vmesnih slik. Upoštevati je namreč potrebno, da je gibanje pospešeno ali pojemalno (povezava med pojavi prvega in drugega reda.
kotaljenje_m.jpg (1895 bytes)

Padanje palice ali DESKE (1605), KARTONA (2142) ali/in STIROPORA (2141), ki na začetku stoji pokonci na tleh (na mizi) na koncu pa leži na tleh (pojavi drugega reda) - sprememba hitrosti (na začetku padajo počasi, nato se kotna hitrost povečuje, spodnji konec pa se izmakne v nasprotno smer, kot se zvrnejo)
zvracanjdesk_m.jpg (2066 bytes)

Nitka v termometru, ki ga denemo v vročo vodo ali sneg - časovni potek raztezanja (krčenja).
termometer_m.jpg (2714 bytes)sneg_m.jpg (3670 bytes)

Iztekanje vode iz plastenke z luknjico; sprememba hitrosti iztekanja vode (na začetku hitro na koncu počasi); opišite pojav znotraj plastenke (nižanje gladine vode) in zunaj nje (iztekanje curka)
iztekanje1_m.jpg (2002 bytes)

Od stripa do grafa

Naloga
Iz zbirke zlagank "PA POTEM?" (1015) in FOTOGRAFIJE SEKVENC (226) sestavite stripe Gorenje vžigalice, Izvalitev piščanca, Odplavljanje peščenega gradu, Posladek v travi in Peka piškotov.
Vsakega od stripov raztegnite najprej v časovni in nato v vsebinski trak.
Naredite dvojno razmestitev stripovih slik v časovno opisno soredje dveh pravokotno prekrižanih trakov.
Kjer je mogoče, narišite časovni graf in sestavite časovno tabelo.
fotogrsekv_m.jpg (6001 bytes)

Že nekaj tisoč let ljudje opisujejo dogodke (pojave) z risbami. V Asiriji (današnji severni Irak) je znana 4000 let stara zgodba o Gilgamešu. Pred približno 2500 leti je v svoji palači vladar Asurbanipal dal vklesati del zgodbe, kjer nastopa kot Gilgameš v borbi z levi. Pred približno 2000 leti pa je dal rimski cesar Trajan izdelati danes po njem imenovan steber po katerem se vije 200 m dolg fris z opisom njegove slavne bitke proti Dračanom (v današnji Romuniji).

Strip, časovni trak in opisni trak

Strip

Strip je strnjeno zaporedje slik, ki prikazuje časovno zapovrstje stanj kakega dogajanja. Če je strip dovolj kratek, je zaporedje slik nanizano v vrsto od leve prod desni. Recimo mu vrstični strip. Stripu podobna je raztegljiva kartonska slikanica. (Po angleško strip pomeni "dolg in ozek trak", nato pa med drugim tudi "risano zgodbo z besedilom".)
Strip pa lahko nizamo in beremo tudi v kaki drugi smeri. Za prehod do časovnega grafa pojavov bomo potrebovali še strip, ki je nanizan na listu od spodaj gor. Imenujmo ga stolpični strip. Učenci naj se nauče vrstični strip iz slik na karticah predelati v stolpični strip.
Če strip prikazuje kako dogajanje, ki se ponavlja ali zares ali navidezno, lahko to prikažemo s sklenjenim stripom, v katerem so slike nanizane po robu kakega sklenjenega lika: pravokotnika, kroga, elipse. (npr.: slike drevesa v različnih letnih časih)
V stripu je vsaka slika drugačna od sosednjih dveh. Zadošča, da so razločki kvalitativni: špičast - ploščat, zelen - rdeč, trden - tekoč. Iz pridevnikov za opis stanj razberemo, kaj se je pri pojavu spreminjalo, katera je torej opisna spremenljivka pojava. Po vrsti so opisne spremenljivke: oblika, barva, agregatno stanje. Zanje iz stripa lahko razberemo, da so se njihove vrednosti spremenile, ni pa mogoče opredeliti ali so se povečale ali pomanjšale, še manj pa, kolikšna je bila sprememba.
Strip pa lahko prikazuje tudi napol kvantitativne spremembe. Lahko je kdo v pletenko dotočil vino. Prej je bilo v njej manj vina kot po dolivanju. Iz glagola "dotočiti" razberemo dvoje: da je opisna spremenljivka prostornina in da se je med pojavom povečala. Ne moremo pa povedati, za koliko se je prostornina v pletenki povečala.
Če pa iz slik razberemo, da je možak dolil 3 litre vina, tedaj iz enote "liter" razberemo, kaj se je od enega do drugega stanja spremenilo - količina vina v pletenki. Spremenljivka, ki je najprimernejša za opis pojava je prostornina. Zvemo tudi, da se je povečala. In zvemo za koliko se je povečala. Spremenljivka je v tem primeru kvantitativna. Namesto nje bi lahko uporabili tudi višino gladine vina v plastenki.
Stripi za zabavo redko prikazujejo spremembe ene same spremenljivke. To bi bilo predolgočasno. Navadno se od ene do druge slike spremeni vrednost več spremenljivk. Koristne so vaje, pri katerih učenci opišejo stanji na dveh slikah z vrednostmi vseh tistih spremenljivk, katerih vrednosti se spremene. Nato naj stanji povežejo z glagolom, ki opisuje pojav med obema stanjema. Nazadnje naj poskušajo najti opisno spremenljivko za to pojav. Opisnih spremenljivk je lahko tudi več.
V stripu za zabavo se v nizu nekaj slik dogaja en pojav, nato pa risar preskoči na drug pojav. Tudi tovrstna menjava spremenljivk strip popestri. V okviru naravoslovja pa se bomo vsaj na začetku takšni pestrosti spremenljivk ogibali.
Strip poleg opisne spremenljivke opredeljuje tudi čas. Iz njega je mogoče približno razbrati, kdaj se je kaj zgodilo ali kdaj je kaj bilo, torej časovne koordinate dogodka ali stanja. Iz stripa pa ni mogoče prebrati trajanja pojavov in stanj. Časovne koordinate so namreč opredeljene napol kvantitativno. Iz zaporedja slik zvemo le, kaj se je dogajalo (vsebinski opis) ter kaj je bilo prej in kaj kasneje. Strip časa ne predstavi le kvalitativno: da je eno stanje ob drugem času kot drugo. Ker strip o času pove, katero od dveh stanj je bilo prej, pomeni, da čas opredeljuje napol kvantitativno.

Časovni trak

Če slike v vrstičnem stripu razmaknemo, tako da z dolžino razmikov med karticami nakažemo dolgost časovnih presledkov, dobimo časovni (pol)trak. Na časovnem (pol)traku predstavimo trajanje pojava. Časovni trak je navadno vrstični trak.

Opisni trak

Če slike v stolpičnem stripu razmaknemo, tako da z dolžino razmikov med karticami nakažemo velikost vsebinskih sprememb med stanji na zaporednih slikah, dobimo opisni trak. Vsebino pojava namreč opredeljujejo spremembe opisne spremenljivke. Opisni trak je navadno pokončen - je torej stolpični trak.

Predelava vrstičnega stripa v časovni trak

Za predelavo stripa v časovni trak, je potrebno, da imajo učenci že nekaj občutka za trajanje pojavov. Ni potrebno, da bi čas znali meriti, znati pa morajo trajanja primerjati. Trajanje pojava čutimo (operacijsko opredelimo) s čakanjem. Vsebinsko spremembo pa najbolje čutimo (operacijsko opredelimo) z udeležbo v pojavu. Pri tem lahko učenec prevzema dve vlogi: aktivno ali pasivno. Lahko sam poganja kak pojav in čuti, koliko truda je potrebno, da povzroči neko spremembo. Lahko pa pusti, da nekdo ali nekaj učinkuje nanj in čuti posledice (spremembe) na sebi. Čakanje je dovolj drugačno od udeležbe v pojavu, da se bodo učenci naučili razločevati med časovnim intervalom in vsebinsko spremembo. Kasneje na višji stopnji miselnega razvoja, udeležbo v pojavu nadomestimo z opazovanjem. Opazovanje pa se od čakanja manj razlikuje kot udeležba in zato je samo z njim otroke teže naučiti razločevati med časovno in vsebinsko spremembo.
Za predelavo v časovni trak najprej izberemo stripe s takšno vsebino, da je pojav v stripu mogoče predstaviti s poskusom ali pa da je pojav v stripu učencem dobro znan. Pozornost jim usmerimo v to, kako dolgo je treba čakati, da pojav mine, nato pa koliko čakanja je med različnimi stanji v pojavu. Za predelavo v časovni trak bodo potrebovali le izkušnjo s čakanjem.
Stanja v pojavu, ki razmejuje časovne presledke, lahko izberemo na dva načina. Lahko so presledki med stanji enaki ali pa različni. Primerjavo časovnih presledkov med stanji pojava bodo morali učenci narediti brez merjenja. Razmeroma lahko je ugotoviti velike razlike med presledki.
Čas med dvema zaporednima stanjem izberemo za primerjavo, in mu priredimo poljuben razmik med slikama, ki prikazujeta ti stanji. Nato s tem časom primerjamo vse ostale čase med zaporednimi stanji na slikah. Če so časovni intervali večji od primerjalnega, slike v nizu bolj razmaknemo, če pa so manjši, jih bolj stisnemo. Najpreglednejše časovne trakove dobimo, če so časovni presledki med stanji na slikah enaki.

Predelava stolpičnega stripa v opisni trak

Ugotovili smo že, da je s stripom mogoče prikazati vse vrste sprememb od kvalitativnih do kvantitativnih. Najprej predelajmo v opisni trak strnjeni strip za kvalitativne pojave, na primer dvostopenjsko (binarno) trenje orehov ali pa štiristopenjsko valjenje piščanca iz jajca.
Oreh je najprej cel, na koncu pa je strt. Stanji sta različni, vendar ju ni mogoče primerjati kvantitativno. Ker ne moremo kvantitativno opredeliti njune razlike, seveda to tudi ni mogoče nakazati z razdaljo med slikama obeh stanj. Zato kartici s sliko celega oreha in sliko strtega oreha lahko pustimo, da se dotikata kot v nizu.

Vstaviti Sliki celega in strtega oreha v okvirčkih.

Pišče je najprej v malo razpokanem jajcu, nato je jajce bolj razpokano poči, ven pogleda glavica in nazadnje pišče zapusti lupino. Prvi dve sliki kažeta, kako jajce poka. Lahko bi vsaj za silo ugotovili razliko v številu ali v dolžini razpok. Drugi dve sliki pa bi lahko primerjali po tem, kolikšen del piščeta je viden na sliki. Tudi tu bi se dalo razliko napol kvantitativno oceniti.

Vstaviti Štiri slike valečega se piščanec v okvirčkih.

Nikakor pa ni mogoče primerjati razlike v razpokah z razliko velikosti telesnih delov, ki so že zunaj lupine. Potemtakem teh razlik, s katerimi vsebinsko opisujemo pojav tudi ne moremo preslikati v prostorske razdalje. Stripa kvalitativnih pojavov ni mogoče predelati v opisni trak.
Pač pa strip predelamo v opisni trak, če pojav lahko opišemo z napol kvantitativno ali s kvantitativno spremenljivko. Zgled je tristopenjski strip, ki kaže zgorevanje vžigalice. Na prvi sliki je cela vžigalica z velikim plamenom na krajišču, na drugi je pol vžigalice odgorelo, plamen pa se je močno zmanjšal. Na tretji sliki je zoglenela skoro cela vžigalica, plamen pa je ugasnil.
Vžigalice nanizamo v stolpični strip, nato pa kartice v stripu razmaknemo tako, da z razdaljami med njimi nakažemo dolžine odgorelih delov vžigalice. Ker je najprej odgorela ena polovica, nato pa druga polovica vžigalice, sta razmika med karticami v opisnem traku enaka.
strip6_m.JPG (2023 bytes)

Če pa iste tri slike nanizamo v vrstični strip in jih nato raztegnemo v časovni (pol)trak, moramo upoštevati, da prva polovica odgoreva hitro z velikim plamenom, ki se postopno manjša. Druga polovica pa začne odgorevati z majhnim plamenom, ki še ugaša. Zato je časovni presledek med prvima dvema stanjema krajši od časovnega presledka med drugim in tretjim stanjem. Zato bosta prvi kartici v časovnem traku bliže skupaj kot druga in tretja.
Opisne trakove lahko sestavimo za pojave, v katerih opisana spremenljivka samo raste ali samo pada. Če pa spremenljivka najprej raste, nato pa pada ali pa narobe, se trak podvoji in ga je teže brati.

Od časovnega in opisnega traku do časovnega grafa

Časovni trak postavimo vzdolž mize ali table, opisni trak pa pravokotno nanj. S takšno medsebojno lego nakažemo, da čas, ki je sprva opredeljen s čakanjem, (kasneje pa s tekom ure) ne vpliva na gorenje vžigalice. Prav tako tudi gorenje vžigalice ne vpliva na potek časa. Tek časa se preslika v gibanje po ležečem traku, odgorevanje vžigalice pa se preslika v gibanje po pokončnem traku. Po ležečem traku se lahko gibljemo samo v smeri levo- desno in nič naprej ali nazaj, po pokončnem traku na tabli je edino možno gibanje gor - dol in nič v levo ali desno. Po pokončnem traku na mizi pa so možni le premiki naprej-nazaj in spet nič v levo in demo. Gibanji po pravokotnih oseh torej ne vplivata drugo na drugo in dobro ponazarjata, da tudi odgorevanje vžigalice ne vpliva na potek časa in obrnjeno.
Na del ravnine med obema trakovoma zdaj lahko zložimo kartončke iz stripa tako, da drugega premaknemo od prvega v vodoravni smeri in z razmikom nakažemo, čas med stanjema na slikah. Nato pa drugi karton premaknemo še v prečni smeri in z razmikom nakažemo spremembo vrednosti opisne spremenljivke na obeh slikah.
Na podoben način opredelimo lego tretjega in naslednjih kartonov. Dobili smo niz razmaknjenih kartonov, ki ga je v splošnem mogoče povezati s krivuljo. To je časovni graf pojava. Dobimo ga lahko iz stripa, ki pojave opisuje napol kvantitativno ali pa kvantitativno.
strip7_m.JPG (1738 bytes)

Od stripa do tabele

Posamezna slika v stripu opisuje stanje pojava v nekem trenutku. Stanje je lahko opisano s katerokoli od treh vrst spremenljivk od kvalitativnih do kvantitativnih. Če je opisna spremenljivka števna ali merljiva, lahko slike v stripu nadomestimo s števili, ki jih nanizamo v stolpec ali v vrstico.
Tak niz števil spominja na strip. Iz enote ob številih razberemo, katera je opisna spremenljivka. Števila pa opredeljujejo vrednosti opisne spremenljivke v zaporednih stanjih. Iz relacij med sosednjimi vrednostmi je mogoče razbrati ali opisna spremenljivka raste ali pada, iz razlik med sosednjimi vrednostmi pa razberemo velikost sprememb.
Do časovne tabele pridemo, če tudi časovni trak predelamo v niz števil in nato oba trakova postavimo vštric ali kot stolpca ali kot vrstici. Namesto s števili, čas lahko opredelimo tudi z besedami: zjutraj, zvečer; v ponedeljek, v torek, ...; spomladi, poleti, ... . Če čas in opisno spremenljivko merimo, slike iz stripa nadomestimo z merskimi števili za čas  (ti) in opisno spremenljivko (xi). Zapisujemo jih v parih vštric (t1, x1), (t2, x2), ...(ti, xi).
Opisnih spremenljivk je lahko tudi več. Včasih se šele naknadno izkaže, da niso neodvisne druga od druge in da torej ne potrebujemo vseh. (glej grafe v N&T za 4&5.)

Jezik v naravoslovju

Naravoslovja se učimo z neposredno izkušnjo in prek znamenj. Znamenja resničnost poenostavijo in informacijo zgoste. Z njimi je mogoče predstaviti tudi tisto, česar ni več, in tisto, česar še ni. Z njimi je mogoče premostiti krajevne in časovne razdalje. Med najpomembnejša znamenja sodi jezik.
Čutila nas napeljujejo na to, da svet razdelimo na telesa in pojave. Za telesa značilna je stalnost. Imena za telesa so samostalniki. Za pojave značilna je spremenljivost. Poimenujemo jih z glagoli.
Pojave v izoliranih sistemih opišemo z neprehodnimi glagoli, za opis medsebojnih interakcij pa služijo prehodni glagoli. Če so pojavi minili, jih opišemo z dovršniki, v matematiki pa z razlikami in z določenim integralom. Pojave, ki še tečejo opišemo z nedovršniki in v matematiki s časovnimi spremenljivkami in njihovimi odvodi.
Telesa podrobneje opredelimo z lastnostmi in relacijami med njimi. Pojavi so spremembe lastnosti ali relacij ali na kratko: spremembe atributov teles in sistemov teles. Lastnosti so lahko telesne (ekstenzivne) ali snovne (intenzivne). Prvi časovni odvodi ekstenzivnih količin so tokovi, prvi časovni odvodi intenzivnih količin pa hitrosti.
Telesne atribute spoznamo le, če je telo udeleženo v kakem pojavu. Lahko jih opredelimo kvalitativno z razvrščanjem, semikvantitativno z urejanjem in kvantitativno z merjenjem.
Pojavi so lahko odvisni drug od drugega, če so kako povezani. V prostoru pojave povezuje, kaka interakcija med telesi. Pogosto se jo da izraziti s tokovi ekstenzivnih količin.. Interakcije med pojavi, ki pa so časovno ločeni, pogosto opišemo s shranjevanjem ekstenzivnih količin. Med njimi ima posebno pomembno mesto energija.
Pojave včasih pojasnimo, če povemo, kaj jih spočne, vzdržuje ali ustavi. Včasih pa jih razložimo tako, da se sklicujemo na kak atribut telesa, ki sodeluje v pojavu. Tako posredno povezujemo tisti pojav, pri katerem smo razlagalni atribut definirali in tistega, ki smo ga z njim razložili.
Razlaga pojava je kvalitativna, če v njej opredelimo le, katere spremenljivke so za pojav pomembne. Če pa pri razlagi povemo ali opisne spremenljivke rastejo ali padajo z razlagalnimi, smo pojav razložili semikvantitativno. Kvantitativna razlaga omogoča matematično izraziti relacije med pojavi.

Od pestrosti in spremenljivosti do spremenljivk

Naravoslovje se ukvarja s telesi in pojavi ter z relacijami (odnosi) med njimi. Naravoslovci se navadno ne zanimajo za posamezna telesa in posamezne pojave, temveč za razrede podobnih teles in podobnih pojavov. Razred reči, ki so si po nečem enakovredne, matematiki imenujejo ekvivalenčni razred. Z njimi opredelimo lastnosti reči, na primer rdeča telesa, okrogla telesa itd. Ekvivalenčni razredi so pripomoček za posploševanje izkušenj z enega na druge člane razreda.
Z množico ekvivalenčnih razredov pa opredelimo lastnosti kot spremenljivke. Na primer: množica rdečih, množica modrih, množica rumenih ploščic, opredeli spremenljivko barva. Množica trikotnih, množica kvadratnih in množica okroglih ploščic pa opredeli spremenljivko oblika.
Telesa se med seboj razlikujejo po barvi, po obliki, po namembnosti, po vrsti snovi, iz katere so narejena. Snovi pa se razlikujejo po barvi, gostoti, topnosti. Zaradi teh razlik je svet pester. Ko se selimo od telesa do telesa se selimo tudi iz enega v drug kraj. Če so telesa različne barve, je barva krajevna spremenljivka. V jeziku razlike opišemo s samostalniki in pridevniki. Posebej prikladne za to so protipomenke in pridevniške stopnje.
Telo ali snov pa lahko svoje lastnosti spreminja: jabolko je najprej zeleno, nato pa pordeči. Pivo je najprej toplo, v hladilniku pa se shladi. Na istem mestu vendar ob različnih časih zaznamo različne vrednosti barve in temperature. Pravimo, da sta to časovni spremenljivki. V jeziku spremembe opišemo z glagoli in prislovi. Prislove lahko še stopnjujemo.

Mizica pogrni se (krajevne spremenljivke)

Krajevne spremenljivke so lahko dvostopenjske ali večstopenjske. Dvostopenjske bomo predstavili z napol pregrnjeno mizo. (glej tudi bistrenje z naravoslovjem)

Snovi, telesa in krajevne spremenljivke

Del mize pregrnite z zaščitno prevleko za delovne mize. (Namesto tega lahko uporabite tudi tkan prt ali pa papirnati prtiček.)

mizica_m.jpg (2898 bytes)

Ko z očmi potujete vzdolž miznega roba, se barva na stični črti stopenjsko spremeni. Barva je snovna lastnost. Na enem delu mize ima eno vrednost na drugi pa drugo vrednost . Pravimo, da je barva krajevna spremenljivka. Ker ima le dve vrednosti, pravimo, da je binarna (dvojiška, dvostopenjska). Za zaznavanje meje med dvema snovema - mizo in tkanino - je potrebno, da se snovi razlikujeta vsaj po eni lastnosti.

Za razločevanje dveh snovi je potrebna vsaj ena krajevna spremenljivka, ki se vsaj na enem mestu spremeni - na meji med snovema. Če ima ta spremenljivka le dve vrednosti, je binarna.

Gladka rdeča plošča (kocka) na zelenem prtu je zgled za telo in okolico. Telo lahko razločimo od okolice po barvi (z očmi), po hrapavosti površine (s prsti), po trdoti (s prsti). Ko z očmi potujemo po prtu vzdolž miznega roba, pridemo do zeleno-rdeče meje. Tam se spremeni barva. Pri nadaljnjem potovanju v isti smeri pridemo do rdeče-zelene meje. Tam se barva spet spremeni. Med obema mejama je ploščica (kocka).
Namesto z gledanjem lahko telesne meje zaznamo tudi z otipavanjem. Na istih mestih kot barva se spremenijo tudi zaznave temperature, hrapavosti in trdote.
Tako razločimo ploščice z različno toplotno prevodnostjo: prsti na dobrih prevodnikih se hitreje hlade kot na slabih. To pomeni, da na primer skozi kovine toplota hitreje odteka kot skozi pluto.

razltoplprev_m.jpg (3026 bytes)

Podobno s prsti razločujemo med hrapavimi in gladkimi površinami. Hrapave površine prste bolj zavirajo kot gladke.
Razlike v trdoti lahko zaznate s pritiskom na podlago. Poskusite s prstnimi blazinicami ali z nohti. Gibanje prečno na površino pa bolj zavira, če je snov trda, kot če je mehka.
Če s prsti drsimo vzdolž miznega roba ima videno in otipano telo iste meje in zato iste razsežnosti.

Z zaprtimi očmi opiši vrednosti naštetih krajevnih spremenljivk na mizi in na zaščitni prevleki.

zascitamize_m.jpg (2400 bytes)

Spremenljivka                  I    Vrednost na mizi      I    Vrednost na prevleki
_________________________________________________________
toplotna prevodnost         I                                    I
_________________________________________________________
hrapavost                         I                                    I
_________________________________________________________
trdota                               I                                    I
_________________________________________________________

Barva, hrapavost in trdota so vse snovne lastnosti. Vsaka od njih je bila v telesu drugačna kot v okolici. Potemtakem je za zaznavanje telesa potrebno, da se telo po snovnih lastnostih loči od okolice. Tudi za razločevanje telesa od okolice, mora biti snovna lastnost krajevna spremen jivka, ki se spremeni vsaj dvakrat:
"Barva je tu zelena, za tem rdeča, pa spet zelena. Zgradba površja je tu hrapava, tam gladka pa spet hrapava. Snov je tu mehka, za tem trda in spet mehka."
Za to, da je (enodimenzionalno) telo razločljivo od okolice, se mora na dveh mestih razlikovati od okolice vsaj po eni snovni lastnosti, npr. barvi. Tista snovna lastnost mora imeti vsaj dve vrednosti, to sta npr. rdeča in zelena.

Za razločevanje telesa od okolice je potrebna vsaj ena krajevna spremenljivka. Spremeniti se mora (vsaj) na dveh mestih.

Opredelitev telesa

Vsebinsko telo opredelimo tako, da povemo, po kateri lastnostih se razlikujejo od okolice, na primer po barvi: rdeča ploščica.
Prostorsko pa telo opredelimo tako, da povemo, kje so meje tega telesa in s tem opišemo njegovo obliko in velikost.
Če ima predmet le eno omembe vredno razsežnost (je daljica, paličica, vrvica), potem ima le dve meji, ki opredeljujeta njegovo velikost (dolžino). Enodimenzionalni predmet torej lahko opišemo z njegovo vsebino (rdečino) in eno razsežnostjo.
V splošnem imajo predmeti po več razsežnosti, ki jih lahko zajamemo v besedo velikost. Opisu je treba dodati še obliko. Velikost in oblika sestavljata geometrijski opis telesa.

Vsebinski opis sestavljajo snovne lastnosti.

Povzamemo, da predmet lahko opišemo snovno in prostorsko.

Več različno obarvanih gladkih ploščic (kock) leži na zelenem prtu vzdolž miznega roba. Ko z očmi drsimo po vrsti teles, se barva večkrat spremeni. Če naj bodo vsa telesa razločljiva od okolice in drugo od drugega tudi če se tišče, mora imeti spremenljivka barva toliko vrednosti, kolikor je teles in še eno povrhu - za okolico. Če so vrednosti barv povsem jasno razločljive med seboj, je barva (več)stopenjska (diskretna) krajevna spremenljivka.

Za zgled lahko spreminjamo hrapavost teles, če jih prelepimo z različno zrnatimi brusnimi papirji.

hrapavaskatl_m.jpg (3136 bytes)

Za razločevanje množice teles od okolice in med seboj je potrebna vsaj ena stopenjska krajevna spremenljivka.

V množici teles so lahko med sestavinami tudi kake vezi, relacije ali pa je s telesi v množici mogoče opraviti kake operacije - jih na primer zložiti drugo v drugo, drugo na drugo ali jih speti. Množica reči in relacij ter operacij med njimi tvorijo strukturo.
V prozorni posodi se izmenjujejo plasti pšeničnega in koruznega zdroba. Ko z očmi potujemo od enega do drugega roba posode, se barva zdroba večkrat spremeni. Spremembe pa zdaj niso več povsem ostre, ker se na mejah plasti obe vrsti zdroba nekoliko zmešata. Če posodo stresamo, postajajo meje vse manj ostre. Podobne krajevne razlike barv vidimo v marmornatem kolaču iz dvobarvnega testa ali v medeni orehovi potici, kjer se rjave plasti nadeva izmenjujejo z belimi plastmi testa. Ker pa se nadev in testo mešata, meje niso povsem ostre. Barva je zvezna krajevna spremenljivka.

telefkabel_m.jpg (1861 bytes)kolac_m.jpg (3085 bytes)

Če meje med snovmi ali med telesi niso povsem ostre, so snovne lastnosti zvezne krajevne spremenljivke.

Kako krajevno spremenljivko predelamo v časovno

Krajevno zapovrstje barve in hrapavosti lahko predelamo v časovno zaporedje zaznav različnih bare in hrapavosti, to je v časovno zaporedje subjektivnih dogodkov. Za to se mora opazovalec premikati (z očmi, s prsti) glede na mizo. V tem primeru način govorjenja spremenimo - od krajevnih prislovov preidemo na časovne. Navadno to prehod naredimo nezavedno, kar pri učencih povzroča zmedo.
raznobhrap_m.jpg (2851 bytes)

Prej smo zapisali:
"Barva je tu zelena, za tem rdeča, pa spet zelena. Zgradba površja je tu hrapava, tam gladka pa spet hrapava. Snov je tu mehka, za tem trda in spet mehka."

Zdaj pa:
"Barva je zdaj zelena, potem rdeča, pa spet zelena. Zgradba površja je zdaj hrapava, kasneje gladka, pa spet hrapava. Snov je najprej mehka, potem trda in spet mehka."

Časovne spremenljivke

Telesne spremembe

Dvostopenjske

Kuhano jajce spustimo z mize na penasto gumo na tleh.
Opišite pojav:
a) z začetnim in končnim stanjem
V oklepaj pred vejico napišite , kje je bilo jajce na začetku. Za vejico pa napišite , kje je bilo na koncu poskusa. {na mizi , na tleh}
b) z dovršnim glagolom
Opišite spremembo iz začetne v končno lego: Jajce je (padlo)
c) Poimenujte opisno spremenljivko. To je časovna spremenljivka, ki opisuje pojav: (višina)
jajce2_m.JPG (1793 bytes)

Jajce spustite z mize v pladenj.
Opišite pojav:
a) z začetno in končno lego in z začetnim in končnim stanjem :
V oklepaju pred vejico zapišite, kje je bilo jajce na začetku in kakšno je bilo. Za vejico pa napišite, kje je bilo na koncu poskusa in kakšno je bilo. {na mizi, celo , na tleh, razbito}
b) z dovršnim glagolom
opišite spremembo iz začetne v končno lego in iz začetnega v končno stanje: Jajce (je padlo in se razbilo).
c) Poimenujte opisni spremenljivki. To sta časovni spremenljivki, ki opisujeta pojav: (višina in oblika)
razbitjajce_m.jpg (1773 bytes)
V zbirkah boste našli tudi uganko: Je trdo, je belo ko vržeš ga v zrak,
                                                    je mehko, rumeno ko pade na tlak.

Večstopenjske

glej zgoraj risanje telesnih sprememb

Snovne spremembe

Včasih jih lahko opišemo z eno, včasih pa z več spremenljivkami. (Od okoliščin je odvisno, ali sta opisni spremenljivki odvisni ali neodvisni)

Prisoli, s soljo (opisi z eno spremenljivko)

Poskusite slanico v kozarčku. Stresite vanjo žličko soli in slanico spet poskusite. Pojav opišite na več načinov.
a) z začetnim in končnim stanjem
V oklepaj pred vejico napišite, kakšna je bila voda na začetku. Za vejico pa napišite, kakšna je bila na koncu poskusa.  npr.: {slana , bolj slana}
b) z dovršnim glagolom
Opišite spremembo iz začetnega v končno stanje: Slanico sem  npr.: (dosolil, prisolil).
c) Poimenujte opisno spremenljivko. To je časovna spremenljivka, ki opisuje pojav: (slanost)
V drug kozarček natočite vodo iz vodovodne pipe. Poskusite jo. Stresite vanjo žličko soli in poskusite slanico. Opišite pojav na več načinov.
a) z začetnim in končnim stanjem:  npr.: {neslana , slana}
b) z dovršnikom: Vodo sem npr.: (osolil).
c) Poimenujte opisno spremenljivko. Opisna spremenljivka je: (slanost)
d) Kolikšna je vrednost opisne spremenljivke za vodo iz pipe: (nič)
e) Kako bi se imenovala opisna spremenljivka, če bi ves poskus delali s sladkorjem in vodo? (sladkost)
f) Kako se imenuje opisna spremenljivka, ki zajema spreminjanje slanosti, sladkosti, kislosti, grenkosti, obarvanosti? (koncentracija)
g) S katerimi čutili zaznavamo koncentracijo? (s čutili za okus (jezik, gornje nebo), vonj (nos) in vid (oko))
h) Drugo za drugo poskusite slanici v obeh kozarčkih. Postavite ju vzdolž mize, tako da bo slanost naraščala od leve proti desni. Zdaj je slanost krajevna spremenljivka, kar pomeni, da se spreminja z lego lončka iz katerega vzamemo vzorec za pokušino.
i) Naredite poskus s slanico, ki je z začetnim in končnim stanjem opisan takole: {slana, manj slana}. Opišite ga. (slanici prilijemo navadno vodo ali pa manj slano slanico.)
j) Opišite poskus z dovršnikom. Slanico sem (razredčil)
prisoli_m.jpg (4249 bytes)

Po več hkrati (opisi z dvema ali več spremenljivkami)

V kozarček z mlačno vodo vtaknete termometer, nato pa po žličkah vanjo usipaj natrijev hidroksid (NaOH, pralna soda). Vselej pomešajte, da se snov raztopi in merite temperaturo T. Sestavite tabelo!
OPOZORILO: Natrijev hidroksid je jedka snov, ki lahko poškoduje sluznico ali oči. Zato pazite, da vam ne pride v usta ali oči. Če se to vendarle zgodi, izpirajte z vodo.

a) Zdaj se spreminjata dve lastnosti raztopine. Kateri dve lastnosti raztopine se spreminjata?

b) Koncentracije zdaj ne moremo spremljati s čutili, ker je raztopina zdravju škodljiva. Lahko pa jo merimo npr. v žličkah na deciliter: Dodajte tabeli tretji stolpec, v katerega vpisujete koncentracije c.

Celoten poskus lahko ponovite z amonijevim nitratom (NH4NO3, umetno gnojilo, "snežni cement", sestavina eksploziva) in vodo.
OPOZORILO: Amonijev nitrat je zdravju škodljiv, zato ga ne pokušajte.

V čem je razlika med raztapljanjem amonijevega nitrata v vodi in raztapljanjem natrijevega hidroksida v vodi.
(Nastane drugačna raztopina. Temperatura se znižuje)
Pri izlivanju kemikalij v lijak, naj voda ves čas teče v močnem curku, da jih čim bolj razredčimo.
NaOH_m.jpg (4415 bytes)

Reprezentativna rediskripcija

Primerjava praktičnega in teoretskega pristopa k učni temi

Praktični pristop pomeni nabiranje izkušenj udeleženca, eksperimentatorja in opazovalca.

Pri naravoslovju uporabljamo predvsem nabiranje in prelivanje naravoslovnega znanja v vnanje reprezentacije: risbe, besede in grafe. Vrinek "Primerjava praktičnega in teoretskega pristopa k učni temi" je potemtakem poskus primerjave razumljivosti, posplošljivosti in uporabnosti znanj, pridobljenih na dva načina:

1. Kako praktično pridobljeno znanje predstavljeno v glavi z notranjimi reprezentacijami preliti v kako vnanjo reprezentacijo (risba, beseda, graf).
2. Kako znanje, pridobljeno prek kake vnanje reprezentacije uporabiti v konkretni praktični situaciji in ga tako predelati v notranje reprezentacije.

Pri induktivnem načinu si najprej naberemo praktične izkušnje, ki jih nato posplošimo v teorijo. Pri deduktivnem načinu pa se najprej seznanimo s teoretskimi osnovami in nato to praktično uporabimo.

1. Najprej naredimo kratke poskuse, zato da vsebino pogovora opredelimo s konkretnim kontekstom. Tako zagotovimo, da vsi govorimo o istem.
2. Poskuse z besedami opisujemo, razlagamo in napovedujemo.
3. Razmišljamo o uporabi jezika (metakognicija -razmišljanje o lastnem razmišljanju - glej "bistrenje z naravoslovjem"

Sestavimo skupine. Skupino razdelimo na pol. Vsaka polovica obdela dve isti  temi: Eno najprej praktično in nato teoretsko, drugo pa najprej teoretsko in nato praktično.
Po opravljenem poskusu ga vsak nariše. Vsaka skupina dobi opis poskusa druge skupine. Obe skupini narišeta opisan poskus.

Organizacijsko zaporedje:

                    1 skupina                                              2 skupina

Poskus po navodilu za izvedbo (pretakanje)          Poskus po navodilu za izvedbo (zobniki)

Risanje pojava po opazovanju (pretakanje)              Risanje pojava po opazovanju (zobniki)

Branje opisa pojava (zobniki)                                 Branje opisa pojava (pretakanje)

Risanje pojava po opisu (zobniki)                           Risanje pojava po opisu (pretakanje)

                                                Menjava pripomočkov

Napoved - odgovor na vprašanje(pretakanje)         Napoved - odgovor na vprašanje (zobniki)

Izvedba praktične naloge (zobniki)                       Izvedba praktične naloge (pretakanje)

                            Pred analizo se vsak vrne k prvotnemu omizju

Analiza                                                                    Analiza

Katero vsebinsko zaporedje da boljše rezultate:

Prva skupina
    a. Poskus - risba - napoved (s plastenko)
    b. Opis poskusa - risba - izvedba pisnega načrta (z zobniki)

druga skupina
    a. Poskus - risba - napoved (z zobniki)
    b. Opis poskusa - risba - izvedba pisnega načrta (s plastenko)

V a) se informacije zgoščajo, v b) primeru pe je vedno več "motečih" informacij - "šuma".

Domneva: Prva skupina bo boljša s plastenko, druga pa z zobniki, ker predpostavljamo, da je bolje postopno zgoščati informacije, kot pa razredčevati jih z dodajanjem šuma. Domnevamo torej, da je induktivni pristop za to starostno stopnjo ustreznejši.

Pretakanje vode                                                                                                                     A1

Navodilo za izvedbo

Naloga
Po nategi pretakajte vodo iz posode v posodo. Spreminjajte posode, količino vode v njih in število podložk pod posodama.

Potrebščine
. dve odrezani narebričeni plastenki z enakima presekoma in ena z večjim presekom
. plastična cev - dolga naj bo trikratnik višine višje plastenke
. banjica
. 3 klade

Tehnično navodilo
Cev napolnite z vodo tako, da jo počasi potopite v banjico. Eno krajišče naj bo ves čas više kot drugo, zato da tam izteka zrak. Ko je cev polna (brez mehurčkov zraka), eno krajišče zatisnite s prstom. Cev dvignite in prosto krajišče potopite v plastenko z manj vode. Zatesnjeno krajišče pa potopite v plastenko z več vode. Odmaknite prst s krajišča in krajišče potisni do dna.

Poimenovanje
Ukrivljena cev, po kateri teče voda po eni strani gor, in po drugi pa dol, se imenuje natega.

Usmeritev
Iz poskusov se naučite iz začetnega stanja gladin napovedati končno stanje gladin.

 

Vrtenje zobnikov v ubiranju                                                                                          

Opis pojava

Zobnike lahko sestavljate v zobniške sestave. Če je v sestavu liho število zobnikov, se prvi in zadnji zobnik vrtita v istem smislu. Če pa je v sestavu sodo število zobnikov, se prvi in zadnji vrtita v nasprotnih smislih.
Razmerje števila vrtljajev prvega in zadnjega zobnika je opredeljeno samo z razmerjem njunih velikosti (premerov ali obsegov). Število in velikosti vmesnih zobnikov na to ne vplivajo.

 

Vprašanja za praktike                                                                                                            A2
Ali se voda med plastenkama lahko pretaka tudi, če stojita na isti vodoravni ravnini?

Ali je mogoče postaviti plastenke na stopnišče tako, da bo ob koncu poskusa v gornji več vode kot v spodnji. Nariši, če je to možno. Utemelji odgovor, če to ni možno.

 

Praktična naloga za teoretike
Sestavite zobniški sestav, pri katerem se bo zadnji zobnik vrtel v istem smislu kot prvi. Zapišite, koliko zobnikov je lahko med prvim in zadnjim.

Sestavite zobniški sestav iz najmanj 4 zobnikov, pri katerem se bo zadnji zobnik zavrtel v istem smislu za manj obratov kot prvi.

V oklepaju je dodatno vprašanje. Rešujte ga, če imate čas.

Imenujmo vse zobnike med prvim in zadnjim menjalnik. Sestavite menjalnik iz zobnikov treh različnih velikosti. (Uredite zobnike po številu vrtljajev.) Zamenjajte položaja dveh zobnikov. (Spet jih uredite po številu vrtljajev.) Ali se zaradi tega kaj spremeni vrtenje zadnjega zobnika? Ali se zaradi tega kaj spremeni vrtenje drugih zobnikov?

zobniki_m.jpg (4583 bytes)pretakizvisje_m.jpg (4601 bytes)pretaknaistivis_m.jpg (3481 bytes)pretakiznizje_m.jpg (5250 bytes)

Vrtenje zobnikov v ubiranju                                                                                             B1

Navodilo za izvedbo

Naloga
Na preluknjanih ploščah zlagajte zobnike v zobniške sestave. Opazujte relacije med smisli vrtenja in števili vrtljajev različnih zobnikov v sestavu.

Potrebščine
. zložljive preluknjane ploščice
. zobniki
. osi zobnikov
. gonilna ročica
. nosilec figuric in človeške in živalske figure

Tehnično navodilo
Sestavite preluknjane ploščice. Vanje pritrdite osi. Nanje nataknite zobnike tako, da se bodo pravilno ubirali. Na prvi zobnik nataknite gonilno ročico, na zadnjega pa policaja z eno dvignjeno roko, ki ti bo pomagal šteti obrate in razbirati smisel vrtenja.

Poimenovanja
Zobniki so ubrani, če se zobje enega ujemajo z vrzelmi v drugem.
Smisel vrtenja je pozitiven, če se telo vrti v smeri urinega kazalca, in je negativen, če se vrti v nasprotni smeri. Smisel vrtenja včasih imenujemo tudi smer vrtenja.
Obhod Točkasto telo kroži, če se giblje po krožnici. Ko prepotuje ves krog, napravi en obhod.
Vrtljaj Kadar naredi posamezen del kolesa en obhod, naredi kolo en vrtljaj.
Frekvenca pove število vrtljajev na časovno enoto.

Usmeritev
Sistem zobnikov navadno uporabljamo zato, da se vrtenje prvega zobnika prenese na zadnji zobnik. Opazujte vrtenje zadnjega zobnika (posledica) in ugotovite, če nanj vpliva vrtenje prvega (vzrok) in lastnosti vmesnega zobniškega sestava (menjalnika). Čim bolj natančno opredelite povezave med posledico, vzrokom ter med lastnostmi zobniškega sistema.

 

Pretakanje vode                                                                                                                  

Opis pojava

Ukrivljena cev, po kateri teče voda po eni strani gor, in po drugi pa dol, se imenuje natega. Vstopno krajišče natege mora biti potopljeno pod gladino. Izstopno krajišče mora ležati nižje kot gladina v posodi, iz katere voda izteka. Če dve posodi z vodo povežemo z natego, teče voda iz posode z višje ležečo gladino v posodo z nižje ležečo gladino. Pretakanje se ustavi, ko se višini gladin izenačita ali ko se gladina v tisti posodi, iz katere voda teče, zniža toliko, da krajišče ni več potopljeno v vodo.

 

Vprašanje za praktike                                                                                                            B2
Ali število in/ali velikost vmesnih zobnikov kaj vpliva na to, če se bosta prvi in zadnji zobnik vrtela v istem smislu ali v različnih smislih?

Ali število in/ali velikost vmesnih zobnikov kaj vpliva na razmerje med številom obratov prvega in zadnjega zobnika.

 

Praktična naloga za teoretike
1. Postavite plastenke tako, da boste z izbranimi pripomočki pretočili iz ene v drugo čim več vode.

Kaj vse vpliva na prostornino pretočene vode?

2. Postavite plastenki in cev tako, da se iz ene pretoči v drugo natanko pol vode. Narišite poskusa in risbama dodajte le nujna besedna pojasnila!

Kombinirana uporaba različnih reprezentacij

Mlinar melje, mlinar melje

V curek, ki teče iz plastenke z odtočno cevko, postavite mlinček tako, da se bo čim dlje časa vrtel. Narišite in opišite poskus. Namen naloge je kombinirati štiri reprezentacije: risanje, pisanje, tabele in grafe za predstavitev pojava.
Narišite graf, ki prikazuje, kako se skupni čas vrtenja t spreminja z oddaljenostjo mlinčka od iztočne odprtine. Kako iz grafa razberete najdaljši čas vrtenja?
MlinarMelj_m.jpg (4204 bytes)

Podatki

Podatki so podobni snovi

Če je kdo lačen (ali požrešen), si nabere hrano. Iz hladilnika vzame sir in salamo, iz kuhinjskega predala kruh, iz košare hruško in iz škatle piškot. Usede se in vse skupaj poje.
Če je kdo radoveden, pogleda v hladilnik, premeče reči v predalu, potežka lonce in škatle na polici, pokusi grozdje v košari, povoha rižoto v ponvi in posluša, kdo se pogovarja na hodniku.
Kdor je lačen, si nabira hrano (snov), kdor pa je radoveden si nabira podatke. Lačni se nasiti tako, da hrano poje. Radovedni pa poteši svojo radovednost tako, da gleda, otipava, posluša, voha in pokuša. Podatke nabira z uporabo čutil.
Hrana gre skozi usta po požiralniku v trebuh, podatki pa skozi čutila po živcih v glavo.
Prebavila v trebuhu hrano predelajo. Nekaj se je shrani v telesu, neprebavljena pa zapusti telo. Podatke možgani predelajo in jih shranijo, nepredelane in nerazumljive pa človek pozabi.
Hrano in druge snovi shranjujemo v posodah, podatke pa si zapomnimo zapišemo v zvezek ali v računalnik. Podatki so tudi v pospravljeni šolski torbici ali kuhinjskem predalu, ker vemo, kje je kaj. Če vsebino šolske torbice stresemo na kup, nič več ne vemo, kje je kaj. Podatki so se izgubili. Vsako reč je treba znova iskati. Za iskanje podatkov pa sta potrebna delo in čas.
Hrano in druge snovi zbiramo, shranjujemo, predelujemo in razmetujemo. Podatke tudi zbiramo, shranjujemo, predelujemo, jih izgubljamo in pozabljamo.
Podatki pa se od snovi tudi razlikujejo. Snov lahko potuje sama, podatki pa potujejo le na prenašalcih. Podatke se da uničiti, snovi pa ne.

Po podatkih lahko sprašujemo

"Kdo je ona?" "Katera gora je to?" Tako sprašujemo po lastnih imenih. "To je Maja Režek." "To je Storžič v Karavankah." Včasih povemo le ime Maja ali Storžič. Pogosto pa dodamo še skupino, katere član je. Maja je iz družine Režek, Storžič pa iz skupine gora (pogorja) Karavank.
"Kaj je to?" Tako sprašujemo po imenih za predmete in snovi. Odgovarjamo: "To je pralica. To je plastelin." Predmet ali snov srno tako uvrstili v množico podobnih predmetov ali snovi. Ti so si dovolj podobni, da jih enako poimenujemo. Posamični izkušnji smo priredili ustrezen pojem.
Na podoben način odgovarjamo tudi na vprašanje: "Kaj je muha (polž)?" in "Kaj je v okolici šole?" Tokrat je podobnost med snovmi opredeljena s tem, da vse sodijo na muhin jedilnik in so tore] v podobni relaciji z muho. Podobnost med hišami, drevesi in cestami v okolici šole pa je v tem, da so vse v podobni krajevni relaciji z njo. Niso namreč daleč od šole. Na vprašanje "Kaj je to?" potemtakem odgovarjamo tako, da opredelimo ali pripadnost kaki množici ali pa da opredelimo množico samo.
Glavne načine odgovarjanja na vprašanje: "Kaj je to?" si zlahka zapomnimo ob imenih prstov na roki. Mezinec opredeljuje njegova lastnost, saj pomeni majhen. Podobno je ime za palec izpeljano iz besede, ki pomeni debel. Sredinec je poimenovan po notranji relaciji, to je glede na ostale člane množice. Prstanec je prst, na katerega natikamo prstan. Opredeljujemo ga torej z zunanjo relacijo, to je z relacijo glede na predmete, ki ne sodijo med prste. Kazalec pomeni, da z njim kažemo. Opredeljen je torej z značilno dejavnostjo ali s pojavom, v katerem je udeležen.
"Kaj moram in kaj smem?" "Najprej se moram naučiti poštevanko. Potem pa smem oditi na dvorišče." Odgovor na vprašanje kaj opredeljuje zdaj dogodke. Lahko so posamični, če je mama tako naročila za danes. Lahko pa so to splošna pravila, ki veljajo za razrede pojavov.
"Kje je moja torba?" "Kje pa ste v nedeljo peli?" Tako sprašujemo po kraju, v katerem je povsem opredeljen predmet ali kjer se odvija povsem določen dogodek ali pojav. "Pod mizo v kuhinji." "V gostilni na Šmarni gori."
Kraj opredelimo tako, da ga vključimo v večje območje: šolska torba zavzema le del prostora pod mizo. Če je treba, to območje vključimo v še večje območje: miza zaseda le del kuhinje. Iz vprašanja in odgovora pa uganemo še, da kuhinja sodi k stanovanju, v katerem se pogovor odvija. Opredeljuje pojem "tukaj" ali "pri nas doma".
"Kje živi žaba?" To vprašanje pa se ne nanaša na eno samo žabo, temveč na živalsko vrsto. Zato v odgovoru ne opredelimo enega samega življenjskega okolja, temveč na vrsto okolij: "Žaba živi v mlaki."
"Od kod pa je tebe prineslo (semle)?" "Ježek, ježek, gozdni dedek, kam krevljaš (od tule)?" "Od kod in kam (te nesejo peroti)?" To so vprašanja, ki krajevno opredeljujejo gibanje od nekod do semle, kjer je spraševalec, ali od tule, kjer je spraševalec, pa nekam drugam. Gibanje je opredeljeno glade na "tukaj", ki si ga sogovornika delita.
Lahko pa obe vprašanji povežemo. V odgovoru lahko navedemo izhodišče ali cilj gibanja: "Iz Domžal." "V sadovnjak pod tepko." Lahko pa pokažemo ali navedemo tudi smer: "Do tistele lipe, potem pa na desno." "Iz resja v panj." "Iz Kranja proti vzhodu."
"Kdaj in koliko časa?" To sta vprašalnici, ki zahtevata pojasnilo o pojavih. Na prvo vprašanje odgovorimo z opredelitvijo trenutka, na drugo pa z opredelitvijo trajanja (časovnega razmika, intervala).
"Kdaj boš prišel in koliko časa boš ostal?" "Prišel bom v petek popoldne ob treh in bom ostal dva dni." Časovni trenutek opredelimo podobno kot lego: z vlaganjem "trenutka" v širše časovne razmike: ob treh je le hip sredi popoldneva, to pa je le približno četrtina dneva znotraj petka, petek pa je dal (tega) tedna, v katerem teče pogovor in je potemtakem obema sogovornikoma znan in skupen. Če pa bi šlo za kak drug teden, bi ga govorec najbrž vložil v mesec, tega pa v leto, če bi bilo treba. Sinoči, davi, drevi, včeraj, jutri, drugo leto so ohlapnejše opredelitve časovne "lege" dogodkov. Opredeljeni so glade na "zdaj", ki je sogovornikoma skupni trenutek.
Za začetne opredelitve kraja in časa je treba najprej opredeliti pojma "tu" in "zdaj". "Tu" opredeljuje kraj, kjer so sogovorniki, "zdaj" pa čas, ko se odvija pogovor.
"Kakšen in kateri?" Odgovor na prvo vprašanje opredeljuje podmnožico neke večje množice. Odgovor na drugo vprašanje pa opredeljuje eno samo reč ali pojav. Za odgovore na tovrstna vprašanja je treba znati razvrščati.
"Kakšno
srajco želiš za danes?" "S kratkimi rokavi." Srajce je vprašani razvrstil na take s kratkimi in tiste z dolgimi rokavi. Odločil se je za podmnožico srajc s kratkimi rokavi.
"Katero srajco želiš za danes?" "Tisto bombažno, zeleno, s kratkimi rokavi." Možakar je srajce v mislih razvrstil po vrsti tkanine na bombažne in nebombažne, po barvi na zelene in nezelene in po dolžini rokavov. V presečni množici je ena sama srajca, zato mož ne našteva njenih lastnosti še naprej.
Človek srajco laže najde, če je perilo v omari razporejeno (porazdeljeno) tako, da so srajce v eni polici, majice v drugi in gate v tretji. Učenci razvrščajo in razporejajo, ko delajo red v svoji šolski torbici, na svoji delovni mizi in ko razmeščajo svoje zbirke predmetov in snovi.
Včasih pa odgovor na vprašanje "kateri" zahteva "urejanje". "Kateri izvijač hočeš?" "Največjega mi daj, prosim."
Kako reč lahko opredelimo ne le po lastnostih, temveč tudi po relacijah. Ena od relacij je lastnina ali pripadnost. Po njej sprašujemo z vprašalnico "čigav". "Katero marelo boš pa vzel s seboj?" "Janezovo zložljivo." Odgovor očitno povsem opredeli dežnik z navedbo ene lastnosti (zložljivost) in lastniške relacije (Janezova).

Podatki so iz delcev- bitov

Snovi je mogoče drobiti, podatke pa tudi. Tako kot snov, so tudi podatki sestavljeni iz delcev. Delci snovi so atomi in molekule. Najmanjša množina podatkov je odgovor na vprašanje, ki ima samo dva enako verjetna odgovora. Ko nekdo vrže kovanec, ga vprašamo: "Ali je cifra?" Možna sta le dva enako verjetna odgovora: "Da," ali pa "ne". Ko zvemo za odgovor, smo sprejeli 1 bit podatkov.
Hamlet se je nekoliko gostobesedno spraševal: "Biti ali ne biti?" Dovolj bi bilo vprašati: "Biti?" In se nato odločiti za da ali za ne. Zato tudi neveste ne vprašajo: "Ali ga hočeš za moža ali ne?" Temveč pravijo le: "Ali ga češ?" "Čem," je odgovor, ki ženinu odvali kamen negotovosti od srca.
Nekaj kasneje se bo mladi mož oglasil v porodnišnici in dežurni babici zastavil binarno vprašanje: "Ali je punčka?" "Ne," se mu bo nasmehnila babica in odbrzela dalje. Tudi zdaj sta sogovornika izmenjala en bit podatkov. Mož pa ve, da je dobil sina.

Podatke je mogoče shranjevati

Tako kot snov shranjujemo v vreče, lonce, steklenice in cisterne, lahko shranjujemo tudi podatke. Včasih so jih Število prenesenih brent ali popitih litrov vrezovali v rovaš, potem so jih zapisovali na glinene ploščice pa v zvezke in knjige, dandanašnji pa jih odtipkavamo v računalnik. Zareze na palici predstavljajo najenostavnejši zapis. Palica je na nekem mestu olupljena ali pa ne. Zareza pomeni: "1 brenta". Če ni zareze, to pomeni "0 brent". Temu podobne so črtne kode, ki jih uporabljajo v trgovinah in knjižnicah. Sistem znamenj, s katerimi podatke zapisujemo, sestavlja "kodo".
Če sta v sistemu le dve znamenji kot na palici z zarezami, je koda binarna (dvojiška).Vsaj na videz je temu podobna črtna koda. Morsejeva koda je iz štirih znamenj: pika, črta, kratek presledek, dolg presledek. To je štiriška koda.
Za risanje zemljevidov uporabljajo za označevanje nadmorskih višin barvno kodo. Binarno barvno kodo uporabljajo za zaznamovanje temperatur: modra pomeni mrzlo, rdeča pa vroče. Tri barve uporabljajo na semaforju. Več barv pa je potrebno za zapisovanje vrednosti električnih uporov.
Gotovo sta najbolj znani kodi abeceda za zaznamovanje glasov in številke za zaznamovanje množine česa.
Podatki so vedno shranjeni skupaj s čim drugim. Pogosto so shranjeni skupaj s snovjo. Sled v snegu hrani podatke o obliki telesa, ki jo je naredilo, o smeri gibanja in še kaj. Nosilec podatkov je sneg. Ko skopni, podatki izginejo. Sneg se je stalil in snov je šla v zemljo in zrak. Podatki pa so se povsem zgubili.
V zvezkih podatke nosi snov, ki se lušči s svinčnikove špice in se oprijemlje papirja. Če svinčnikovo sled odstranimo z radirko, se podatki zgube. Podatki pa se zgube tudi, če zapis močno prečrtamo. Enakomeren premaz papirja s svinčnikom ne hrani podatkov. Podatki se zgube tudi, če zapis prebelimo. Tudi enakomerno bel papir ne hrani podatkov. Podatki se zgube tudi, če papir pokurimo. Snov se pri tem spremeni, vendar ostane. Podatki pa izginejo. Podatke s papirja beremo -navadno po vrsticah. Za branje je potrebna svetloba, ki se z različnih mest popisanega papirja različno odbija. Pri branju je treba premikati oči in glavo vzdolž vrstice. Čim drobnejša je pisava, tem več podatkov je mogoče shraniti na list.
Podatki za slepe so vtisnjeni v papir. Berejo jih s prstnimi blazinicami, ki jih premikajo po različno razporejenih izboklinah. Podatki so shranjeni v papirju, v vzorcu izboklin na njem.
Podatki so lahko shranjeni tudi na traku, plošči in v računalniškem pomnilniku. Pri zapisovanju podatkov se spremene magnetne ali kake druge lastnosti snovi. Ker za magnetne lastnosti snovi nimamo čutil, potrebujemo za branje posebne naprave: kasetofon, video predvajalnik, računalnik.
Čim gostejši je vzorec znamenj na kakem nosilcu podatkov, temveč podatkov seda shraniti na njem.

Podatke je mogoče prenašati

Snov je mogoče pošiljati v paketih po pošti in po železnici. Prevažajo jo s tovornjaki, ladjami in letali. Teče po vodovodnih ceveh, naftovodih in plinovodih. Na podoben način je mogoče prenašati in izmenjevati podatke. Učenci jih prenašajo na hrbtih v zvezkih in knjigah. Obstajajo pa elegantnejši načini za prenos podatkov. Nekatere najdemo v naravi, druge so si ljudje izmislili.
Če večkrat zapored slišimo grmenje, bo najbrž deževalo. Sirena reševalnega avtomobila z zvokom naznanja, da se reševalcem mudi. Alpinist v steni lahko s svetlobnimi signali sporoča, da je v težavah. Dandanašnji najbrž to sporoči po mobilniku. Telefon, radio in televizija so omrežja za izmenjavo podatkov. V omrežja se povezujejo tudi računalniki. To so načini za prenos podatkov iz kraja v kraj. Namenjeni so premagovanju prostorskih razdalj.
Vemo že, da obstajajo načini, kako podatke shraniti za kasneje in kako odkriti podatke o tem, kaj se je dogajalo prej. Podatke je potemtakem mogoče prenašati tudi v času.

Snovi ni mogoče uničiti, podatke pa lahko

Če vino pretakamo iz soda v cisterno, ga je v sodu vse manj, v cisterni pa vse več. Skupna množina vina pa se ne spremeni. Če pa učitelj pripoveduje podatke učencem, on zaradi tega nič manj ne ve, učenci pa vedo več.
Vino lahko polijemo po tleh, kjer se zmeša s prstjo. Ko se posuši, se pomeša še z zrakom. Tako vina sicer ni več, snov pa je ostala. Če pa iz barvnih kamenčkov sestavimo mozaik, ki ga nekdo podre, so se podatki, ki jih je vseboval mozaik, povsem izgubili. Ni jih več. Prav tako ni več podatkov, ki so bili v starih knjigah, če so vse pogorele ali drugače propadle. Tudi podatki v računalniku se lahko dokončno izgube.
Snov in podatki se bistveno ločijo po tem, da se snov ohranja, podatki pa se lahko uničijo.

Podatki potujejo s prenašalci

Snov sicer pogosto potuje v kakih zavojih, zabojih ali posodah. Nujno pa to ni. Opeko in drva lahko prenašamo samo, voda teče po ceveh in koritih in tako potuje sama brez kakih prenašalcev.
S podatki pa ni tako. Podatki vselej potujejo s čim drugim. Če odpošljem pismo, podatki potujejo skupaj s snovjo. Če zavpijem, potujejo podatki skupaj z zvokom. Ca oddajam signale z zrcalcem, potujejo podatki s svetlobo. Če telefoniram, potujejo podatki z elektriko in ko udarjam po tipkah računalniške tipkovnice, potujejo podatki skupaj z gibanjem prstov in tipk.
Enakomeren zvočni ali svetlobni tok, enakomeren električni tok in enakomerno gibanje ne prenašajo podatkov. Podatke nosijo le spremenljivi tokovi. Čim pestrejši je časovni vzorec sprememb kakega toka, tem več podatkov na sekundo se da izmenjati z njim. Čim hitreje kdo glasno bere, tem več podatkov na sekundo lahko prenese s popisane strani v poslušalčeva ušesa.
Snov se loči od podatkov tudi potem, da snov lahko potuje sama, podatki pa ne. Podatki potujejo vselej s čim drugim. Za izmenjavo podatkov potreben prenašalec.

Sodobni učni pripomočki

Mnoge naprave so prodrle v vsakdanje življenje, druge pa so bile včasih precej eksotične, pa so jih v zadnjem času predelali tako, da so široko uporabne in znatno cenejše kot npr.:
mobilni telefon, luksmeter, daljinski termometer, vbodni termometer (glej terenske vaje) ročni generator, faradni kondenzator, mlinček, vetrnica, model turbine.
ModerniAparat_m.jpg (3240 bytes)

Z ročno črpalko načrpajte iz pladnja vodo v plastenko z zamašeno odtočno cevko na podstavku. Pod odtočno cevko postavite mlinček in jo odmašite. Sestavite še sklenjen vodni tok.
VodniKrogZMlin_m.jpg (3984 bytes)

Z ročnim generatorjem napolnite kondenzator za en farad. Spustite ročko generatorja. Kaj se zgodi? Namesto da spustite ročko generatorja, ga odklopite in na kondenzator priklopite žarnico. Sestavite še sklenjen električni krog z dvema ročnima generatorjema. Enega poganjajte. Kaj se dogaja z drugim? Sestavite še sklenjen električni krog iz generatorja in žarnice.
Genekon_m.jpg (2530 bytes)

Uporaba tehnologije (multimedija)

a) Videotrakovi (npr. Trki v prometu) - ogled filma, razprava in morebitna dodatna pojasnila, reševanje nalog iz filma - nasveta, ki ga povzamemo iz filma za svojo varnost v prometu - podaljšaj pot pri ustavljanju in povečaj površino, po kateri je porazdeljena zaviralna sila (dolg prednji del vozila, ki se lahko pomečka, postopno trganje kovinskih zvarov pri varnostnem pasu, varnostne blazine, čelada za glavo - pena in trakovi ob lobanji in trda zunanja plast.)

b) Knjižnična gradiva in Internet ( http://www.cobiss.si, domača stran - zgled - hidrometeorološki zavod http://www.arso.gov.si)

c) Predstavitve - seminarji

-----------------------------------------------------

Sestavljanje modelov iz korenja

Korenjaki imajo po dve nogi, konj iz korenja pa štiri. Kdo potrebuje stopala, da ne pade? Kura ima tudi samo dve nogi. Naredi jo iz korenja in zobotrebcev. Kaj ji moraš narediti, da ne pade? Če ne gre, si oglej pravo kuro.
korenje8_m.JPG (3159 bytes)

Kdo stoji in kdo se prevrne ( pladenj na katerega smo postavili ene vrste izdelkov najprej počasi in nato vedno močneje tresimo v vodoravni smeri). Lego lahko pokažemo, ukažemo, narišemo in prikažemo z modeli. S črtami narišite za stanje bistvene dele človeka, ptice in štirinožne živali - paličnjake. Primerjajte slike.

Ravnovesje človeka

1. Stisni stopala. Iztegni eno roko naprej. Prijatelj naj ti pred roko drži zvezek. Dotakni se ga, pri tem pa ne smeš izgubiti ravnotežja. Kdo se stegne dlje?

2. Ponovi poskus stoje na prstih, nato pa stoje na eni nogi.

3. Postavi se s hrbtom tesno ob zid. Tudi pete naj se dotikajo zidu. Poskusi se s prsti rok dotakniti prstov na nogah. Nalogo ponovi proč od zidu. Kaj gre in kaj ne gre?

4. Postavi s bočno ob zid, tako da se roka in noga dotikata zidu. Poskusi dvigniti zunanjo roko, nato pa nogo. Vajo ponovi proč od zidu. Kaj gre in kaj ne?

5. Obrni se v zid in se postavi tesno obenj. Zidu se dotikaj s prsti obeh nog. Poskusi se dvigniti na prste. Vajo ponovi proč od zidu. Kaj gre in kaj ne?

6. Sedi na stol in iztegni roke predse. Poskusi vstati, ne da bi se nagnil naprej. Nato pa vstani, kakor ti gre najlaže.

Podporno ploskev pri človeku lahko nakažemo z gumijastim trakom, ki ga napnemo ob zunanja robova obeh čevljev. Če je težišče človeka v trebuhu, potem mora biti nad podporno ploskvijo. V nasprotnem primeru se prekucnemo (glej  fizika v telovadnici).

GIBANJE

Lastno telo

Najprej naj učenci občutijo gibanje lastnega telesa in se ga zavejo. Zavestno gibanje je bolj nadzorovano, uporabno, prilagodljivo in spremenljivo. Gibanja se je treba najprej udeleževati z vsem telesom in ga občutiti z vsemi čutili. Nato naj učenci opazujejo gibanje drugih. Gibanje naj podrobno opišejo in predstavijo z risbami.
Odgovori na vprašanja kje, kod, od kod in kam ter kako poteka gibanje, podajajo vsebinski opis gibanja. Ob tekanju, skakanju, plezanju učenec spozna razsežnosti prostora ter pojma oddaljenosti in razdalje. Spoznavanju prostorskih relacij sledi časovni opis gibanja in časovne relacije (kdaj, od kdaj, do kdaj, kako dolgo). Hojo in tek lahko primerjamo glede na razdalje in trajanje.

1. Stoje se naredi togega. To pomeni, da si povsem otrdel. Ali se lahko sam premakneš do najbližje mize? Opiši svoje poskuse. Ali te lahko sošolci premaknejo do mize? Opiši kako.

Toga telesa (glej gibanje v začetnem naravoslovju)

2. Lesen VALJ (1245) je tog. Na kakšne načine se lahko giblje po klancu iz nagnjene deske ali mize? Narišite in napišite. 
kotaljenje10_m.JPG (2798 bytes)

3. Na kakšne načine se lahko po klancu giblje lesen kvader. Narišite in napišite.
KvaderNaKlancu_m.jpg (2418 bytes)

4. Na kakšne načine se lahko po klancu giblje frnikula. Narišite in napišite.
KotalFrnikul_m.jpg (2188 bytes)

5. Na kakšne načine se lahko po klancu giblje pinkponk žogica. Narišite in napišite. Pri katerem gibanju se ne giblje kot togo telo?
GibPingPo_m.jpg (2188 bytes)

6. Na kakšne načine se žogica lahko giblje po stopnicah? Poskusite in narišite.

7. Prevračajte GOBO (1822) za brisanje table po mizi. Narišite njeno gibanje. Izberimo različne risbe in jih prerišite na tablo. Po neki lastnosti (binarna spremenljivka) risbe razdelite v dve ali več skupin. Ostali naj uganejo, po kateri lastnosti so razvrščeni. Narišite sled, ki jo pusti za seboj. Preskusite z mokro gobo in časopisnim papirjem. Porinite gobo preko roba mize. to gibanje je sestavljeno iz enakomernega gibanja v vodoravni smeri in enakomerno pospešenega gibanja navpično navzdol.
prevrgobe_m.jpg (2533 bytes)PrevraGobe_m.jpg (4526 bytes)SestGibGob_m.jpg (3910 bytes)

8. Tir gibanja točke pri prevračanju kvadra in valja. Narišite, kakšen je tir gibanja pike na valju. Izberimo različne risbe in jih narišimo na tablo. Po skupinah jih razvrstite po neki lastnosti. Ostali naj uganejo, po kateri lastnosti so razvrščeni.

Gibanje netogih teles

Telo ni togo, če se deli lahko gibljejo glede na druge dele. Pogosto imamo opraviti s kakimi napravami, ki so sestavljene iz togih sestavin, ki so med seboj spete tako, da se lahko druga glede na drugo premikajo. Tako so narejene mnoge igrače, stroji, vozila. Pri takšnih napravah se delovanje spremeni, če spremenimo njeno zgradbo. To lahko storimo na več načinov: tako da spremenimo lastnosti sestavin, relacije med sestavinami in ali število sestavin.
Vrtalnik iz priročnega domačega orodja bo deloval drugače, če sveder za kovine nadomestimo s takim za beton. Spremenili smo lastnost ene od sestavin.
Še drugače bo vrtalnik deloval, če sveder na njem nadomestimo s črpalko, na katero sta priključeni dovodna in odvodna cev. Zdaj smo spremenil tudi število sestavin.
Na vrtalniku je tudi "petelin" kot pri puški. Čim bolj ga potisnemo navznoter, tem hitreje se bo vrtalnik vrtel. Obstajata še dva preklopnika: z enim vključimo udarjanje, z drugim pa spreminjamo smer vrtenja. Od lege teh preklopnikov je odvisno, kako bo vrtalnik deloval. Z relacijami med deli naprave spreminjamo njeno delovanje. (glej tudi igre in igrače)

1. Opišite, kako s spreminjanjem lege ročaja na kopalniški pipi spreminjate curek vode. Kako s spremembo lege ročice nad pipo spreminjate delovanje umivalnika - deluje kot lijak ali kot posoda za vodo.
Umivalnik_m.jpg (3254 bytes)

2. Opišite, kako spreminjate delovanje večnamenskega gospodinjskega strojčka multipraktika.

3. Odvrite vodovodno pipo. Narišite in napišite, kako se pri tem giblje ročaj.

4. Pritisnite na kljuko vrat. Narišite in napišite, kako se pri tem giblje kljuka.

Glej tudi risanje teles in struktur zgoraj.

Vozila in igrala
so običajno na zunanji pogon (vlečemo ali potiskamo jih lahko tudi, če jih prekucnemo, če prevrnemo vozilo na notranji pogon, se ne more več premikati).
Na Ljubljanskem barju so našli 4500 let staro kolo, ki je verjetno pripadalo rekonstruiranemu vozu na sliki. Edino SANI (1182) so še starejše vozilo, ker nimajo premičnih delov (togo telo). Oglejte si vozila na enem, dveh, treh, in štirih kolesih, vlake in druga vozila z več kolesi: SAMOKOLNICA (2163) (karijola), SKIRO (1186), BICIKEL (1185), TRICIKEL (1184), lesen LOJTRNIK (1187), NAKUPOVALNI VOZIČEK (1188), SERVIRNI VOZIČEK (2098), TOVORNI VOZIČEK (2100), VOZIČEK ZA VREČE (2099) (rudl). Razlika med togim in netogim telesom je očitna med drsalkami in rolerji ali KOTALKAMI (1180) podobno kot med sankami in vozičkom.
voz_m.jpg (4696 bytes)sanke_m.JPG (3791 bytes)karijola8_m.JPG (5778 bytes)gare_m.jpg (6079 bytes)skiro25_m.JPG (3064 bytes)lojtrnik24_m.JPG (4329 bytes)vozila1_m.jpg (2819 bytes)nakupovoz_m.jpg (5078 bytes)servirni1_m.jpg (4376 bytes)rudl1_m.jpg (4523 bytes)sanke1_m.jpg (3400 bytes)rolka_m.jpg (2740 bytes)

1. Obrnite otroški tricikel na balanco in sedež. Zavrtite pedal. Napišite, kako se giblje prvo kolo.
Postavite tricikel na kolesa. Zavrtite pedal. Napišite, kako se giblje prvo kolo. Narišite, kako se giblje ročaj balance.

2. Kako daleč pride tricikel, ko se prvo kolo petkrat zasuče? Kolikokrat se medtem zasučeta zadnji kolesi? Petkrat? Več kot petkrat? Manj kot petkrat?

3. Postavite bicikel narobe. S šiviljskim trakom ugotovite, kako daleč pride bicikel, če se prednje kolo enkrat zasuče. Kolikokrat se pri tem zasučeta oporni kolesci? Zmerite s trakom in preskusi. Kolikokrat se zavrti zadnje kolo, ko se pedal enkrat zavrti?
obrnjenbicikel_m.jpg (5074 bytes)

4. Bicikel primi za balanco in ga potiskaj pred seboj. Kateri deli bicikla se gibljejo enako kot balanca? Kateri deli pa se gibljejo drugače? Prek česa se gibanje prenaša z enega na drug del?

5. Sedi na bicikel in poganjaj pedale. Opiši, kako se gibanje prenaša od pedalov na druge dele.

6. Katera otroška vozila pa imajo notranji pogon. Pri tem je včasih potrebno opredeliti, da voznik spada k vozilu, če se z njim pelje podobno kot motor. Potem je to vozilo na notranji pogon. Če pa otrok vozilo vleče ali potiska, je to zunanji pogon. Tudi če se pelje po klancu navzdol, ga od zunaj poganja teža.
- Napišite imena vozil in igral v prvi stolpec tabele.

- Nad drugi stolpec napišite "pogon". V drugi stolpec napišite Z, če je treba vozilo ali igralo poganjati od zunaj. Če imajo vozila notranji pogon, zapišite N, če pa imajo drugačen pogon, zapišite D.
- Razvrstite vozila glede na mehanizem za spreminjanje smeri gibanja
- Razvrstite vozičke glede na višino nosilne površine (nizko, višje ali visoko) in razložite zakaj
- Razvrstite vozila in igrala še na druge načine. Nad vsak stolpec napišite lastnost, po kateri razvrščate vozila in igrala. Pojasnite pomen črk, ki jih vpisujete v stolpce.
- Povejte eno od svojih razvrstitev sosednji skupini tako, da poveste, kaj sodi vkup. Sosedje naj uganejo lastnost, po kateri ste razvrščali.

Gibanje človeka in živali

Hoja

1. Z zavezanimi očmi poslušaj prijateljevo hojo. Ali lahko razločiš:
- hojo od teka,
- hojo v copatih in z bosimi nogami
- hojo po asfaltu in po pesku?
Po čem to razločuješ?

2. Opazuj prijatelja, ki hodi z velikimi koraki. nariši ga, ko ima obe nogi na tleh.

3. Pri hoji človek maha z rokami. Ali se hkrati premikata naprej roka in noga na isti strani telesa ali na različnih straneh? Če je treba nogo in roko zaznamuj s krpico ali papirčkom.

4. Med hojo se človek dviguje in spušča.
- Vzemi v roko košček krede in se sprehodi ob šolski tabli. Kredo v iztegnjeni roki tišči k tabli. Kakšno črto dobiš?
- Kakšno črto pa bo narisal prijatelj, ki je nižji od tebe? Nariši in poskusi.
- Kakšna bo črta, če delaš krajše korake? Nariši in poskusi.

5. Pokaži, kako hodijo vrabci.

6. Posnemaj glasove, ki nastajajo pri hoji, če hodiš po listju, travi, mahu, močvirju, potoku,...

7. Kako se giblje otrok, ki še ni shodil?
Kako stoji človek na berglah  in starček s palico? (Stabilno na treh točkah, giblje se izmenično na eni in dveh.)
Kako hodimo na hoduljah? (Ves čas moramo loviti ravnotežje na dveh točkah.)
bergle_m.jpg (3128 bytes)hodulje3_m.JPG (3292 bytes)