FOTOGRAFIJE UČIL IN OPISI NEKATERIH NARAVOSLOVNIH POSTOPKOV TER POSKUSOV ZA PREDŠOLSKO VZGOJO IN RAZREDNI POUK OD 1. DO 3. RAZREDA DEVETLETNE OSNOVNE ŠOLE (PRVO TRILETJE) - ZGODNJE NARAVOSLOVJE

Razvrščanje   Pričujoči opisi poskusov so nastali ob dolgoletnem sodelovanju s pokojnim prof. dr. Janezom FERBARJEM pri poučevanju metodike začetnega naravoslovja - fizikalne vsebine za študentke oddelka za predšolsko vzgojo, naravoslovja-fizikalni del za študentke oddelka za razredni pouk, ter pri različnih seminarjih za vzgojiteljice in učiteljice. Pri tem je s pomočjo projekta TEMPUS JEP 2204-92/2, ki ga je vodil in ga je financirala Evropska skupnost, ustvaril ogromno zbirko učnih pripomočkov, igrač ter učil "Marie Montessori". Kljub temu je poudarjal, naj bodo poskusi preprosti in nazorni iz priročnih pripomočkov, ki si jih lahko učitelj ali otrok pripravi sam in s pomočjo katerih se bo čim bolj samostojno dokopal do novih spoznanj. Napisal je Naravoslovje, Fizika, eksperimentalne vaje za študente 1. letnika oddelka za razredni pouk z miselno prejo in uredil gradivo "Naravoslovje za elementarke" v katerem je tudi avtor fizikalnih vsebin. Učni načrt za spoznavanje okolja za 1., 2. in 3. razred devetletke pri nastajanju katerega je prav tako sodeloval . Sodeloval je tudi pri pisanju učbenika za Spoznavanje okolja v prvih treh razredih devetletke.
  Sedaj sodelujem z izr. prof. dr. Mojco ČEPIČ, višjo predavateljico mag. Ano Gostinčar BAGOTINŠEK, ki sta tudi
soavtorici pričujočih poskusov.

  Učne pripomočke, ki so navedeni z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI najdete v popisu učil pod zaporedno številko, ki je navedena v oklepaju. Lahko si jih tudi sposodite pod določenimi pogoji.

  Fotografijo lahko povečate, če kliknete nanjo (Hyperlink). Trenutno jih je 180.

  Smiselno sta s to povezani spletni strani Igre in igrače in Pojavi.

  C  Spletne strani so namenjene le za vašo uporabo.

Urejanje
Prirejanje
štetje
Histogrami
Merjenje
Telesa - snovi
Pojma lahko in težko
Zakon o ohranitvi
Neaditivno mešanje
Operacijsko eksperimentir.
Pojavi
Gibanje igrač
Igrače na notranji pogon
Energija
Guganje
Plavanje

    Maria Montessori                                Zemlja je okrogla?                            Jean Piaget


                               

Začetno naravoslovje, ki še ni razcepljeno na predmete, zavestno gradi na ljudskem naravoslovju. To temelji na zdravi pameti, ki raste iz vsakdanjih izkušenj udeležencev v pojavih in opazovalcev. Vključuje tudi praktične izkušnje, ki si jih otroci pridobe pri igri in pri svojih poskusih vplivanja na potek pojavov v naravi. K zdravi pameti pa prispevajo tudi skušnje drugih, zlasti delovne izkušnje odraslih. Te si ljudje izmenjujejo z zgledom in z vsakdanjo govorico, v kateri pogosto ni izrazov za jasno opredeljene naravoslovne pojme ali pa si jih različno razlagamo.
Med temeljne spoznavne postopke sodijo razvrščanje, urejanje, prirejanje, razporejanje po prostoru (razmeščanje teles) in času (zapovrstje pojavov), ter uporaba sistemov znamenj (reprezentacij): za kvalitativne spremenljivke modele, risbe, slike in besede, za semikvantitativne spremenljivke pa tabele in histograme. Anette Carmiloff Smith priporoča za ozaveščanje postopkov prevajanje znanja iz ene v drugo reprezentacijo.
Pri pouku začetnega naravoslovja je treba vpeljati delovne metode naravoslovja. V šoli jih je mogoče predstaviti kot razmeroma enostavne naravoslovne postopke (angl. processes, process skills).
Med tipične naravoslovne postopke sodijo opazovanje, napovedovanje in preskušanje napovedi - eksperimentiranje, ter sporočanje.
Prek spoznavnih postopkov in z vpeljavo znamenj, perceptualno (čutno) znanje predelamo v konceptualno (pojmovno). S praktičnim preskusom pa ugotavljamo ali je uporabno.
Pri tem je pomembno opredeljevanje spremenljivk.
Med vrednostmi kvalitativne (nominalne) spremenljivke lahko ugotavljamo samo enakost ali različnost. (glej razvrščanje).
Semikvantitativne ali na pol kvantitativne (ordinalne) spremenljivke lahko urejamo (je večji, enak ali manjši).
Kvalitativne (numerične) spremenljivke lahko merimo.
Distraktorji so  spremenljivke, ki dejavnost ali mišljenje motijo.
Neodvisna spremenljivka (x) je tista, ki jo lahko neodvisno od poskusa spreminjamo, odvisna (y) pa se spreminja odvisno od neodvisne spremenljivke (x). Nihajni čas nitnega nihala je odvisen od dolžine vrvice. Dolžino vrvice lahko poljubno spreminjamo, torej je to neodvisna spremenljivka (x), nihajni čas pa je odvisen od dolžine vrvice, torej je odvisna spremenljivka (y). Neodvisne spremenljivke so npr. tudi masa nihala, odmik nihala ipd., vendar te ne vplivajo na nihajni čas.
Spremenljivke so navadno krajevne ali časovne. Npr. če potujemo se lahko spreminja npr. vreme: lahko se spreminja oblačnost, lahko se spreminja temperatura (če gremo na  morje je višja, če pa se peljemo z žičnico v hribe pa pada), tlak (ob morju je višji v hribih pa nižji zaradi spremembe nadmorske višine) ipd. (krajevne spremenljivke). Spremenljivke oblačnost, temperatura in tlak pa se lahko spreminjajo tudi s časom. Zjutraj je lahko oblačno, popoldne pa se zjasni, temperatura je navadno zjutraj nižja, čez dan pa narašča, če zračni tlak pada, pričakujemo poslabšanje vremena (časovne spremenljivke). (več o spremenljivkah glej v "Bistrenju z naravoslovjem")
Včasih lahko skrajšamo čas opazovanja, če časovne spremenljivke spremenimo v krajevne, npr.: voda iz plastenke odteka skozi luknjico vedno počasneje in curek je vedno krajši (časovni spremenljivki sta hitrost iztekanja in doseg curka). Če pa vzamemo dve enaki preluknjani plastenki, ki jih napolnimo različno visoko, pa časovno spremenljivko spremenimo v krajevno, saj hkrati lahko opazujemo iztekanje iz luknjice v večji globini, kjer voda izteka hitreje in dlje in v manjši globini iz luknjice, kjer je globina manjša in voda izteka počasneje in v manjšem loku.

1. Razvrščanje











  Razvrščanje (sortiranje)  na ekvivalenčne (enake) razrede je naravoslovni postopek pri katerem ugotavljamo enakost oz. neenakost med elementi dane množice glede na neko kvalitativno spremenljivko. Razvrščamo tako, da vzamemo en element iz množice in ugotavljamo ali je drugi enak ali neenak po neki lastnosti prvemu. Zato so na začetku primerne množice elementov, ki se razlikujejo le po eni lastnosti npr. samo po barvi in ne še po obliki ali kaki drugi spremenljivki (ki je v tem primeru distraktor) npr. raznobarvni KROŽCI (v popisu učil pod zaporedno številko 797). Otrok naj s kupčka krožcev vzame enega in ga da npr. v kozarček, nato naj vzame drugega in se vpraša ali je po barvi enak prvemu. Če je odgovor pritrdilen naj ga da v kozarček, če pa ni naj ga da v posodico. Nato vzame tretjega in postopek ponovi. Na ta način razcepi množico raznobarvnih krožcev na dve množici in sicer na množico krožcev enake barve kot prvi krožec in na drugo množico krožcev, ki niso iste barve. Nato strese krožce iz kozarčka na en kupček in preostale krožce iz posodice na drug kupček. Na začetku je dobro prostorska območja omejiti z npr. vrvicami. Nato postopek ponovi s krožci z drugega kupčka, ki so še različnih barv: vzame enega in ga da v kozarček, nato vzame drugega in se vpraša ali je enake barve kot prvi, če je ga da v kozarček, če pa ni ga da v posodico. Spet je preostalo množico razcepil na dve množici in sicer na množico krožcev enake barve in na množico krožcev različnih barv. Prvo množico strese poleg prvega kupčka, z drugo množico pa postopek ponovi. Postopek ponavlja dokler mu tudi v posodici ne ostanejo samo krožci enake barve. Na klopi ima tako razvrščene kupčke krožcev po barvi.

 

  Če želimo razvrščati po dveh spremenljivkah vzamemo še raznobarvne KVADRATKE (797) in ČEPKE (797). Tako dobimo množico KAKAČEV (797), ki se razlikujejo po barvi (npr. modri, rumeni, zeleni, rdeči in beli) in po obliki (okrogli, oglati in debeli). Pri tem ni nujno, da bi imeli vse oblike kakačev vseh barv. Ker jih bomo sedaj razvrščali po dveh spremenljivkah, bomo kupčke enakih barv in hkrati enakih oblik po klopi razmeščali v dveh razsežnostih in sicer po barvi npr. vzdolž in po obliki prečno na sprednji rob. Pomembno je da otrok ne začne  razvrščati hkrati po dveh spremenljivkah in še urejati npr. v nize. Torej razvršča po kupčkih najprej npr. samo po barvi vzdolž roba tako, da dobi pet kupčkov kakačev enake barve a še različnih oblik, nato pa ne da bi med seboj mešal posamezne kupčke še te razvrsti prečno po obliki v tri vrstice in pet stolpcev torej dobi petnajst kupčkov. Dobro je če kakšen kupček manjka. Iz vrstice lahko ugotovijo katere barve so manjkajoči kakači, iz stolpca pa kakšne oblike ( npr. zeleni kvadratki). Nato naj zmeša vse kakače v en kupček in jih ponovno razvršča tokrat vzdolž klopi po obliki in prečno po barvi.

 

  Razvrščanju po dveh spremenljivkah sledi razvrščanje po treh. Za to so primerne POSODICE (1064) in sicer različnih barv, velikosti in oblik. Spremenljivka barva ima štiri vrednosti: bela, rdeča, rumena in modra, spremenljivka velikost ima dve vrednosti in sicer majhen in velik enake barve in enake oblike, spremenljivka oblika pa tri : LONČKI (1064), KOŠKI (1064) in ŠKATLICE (1064). Postopek razvrščanja je podoben kot prej: najprej množico posodic razvrstimo npr. po barvi vzdolž klopi na štiri kupčke: bele posodice različnih oblik in velikosti, rdeče, rumene in modre posodice različnih oblik in velikosti. Nato razvrščamo znotraj posameznih kupčkov prečno na rob mize npr. po obliki: v prvi vrstici naj bodo npr. lončki, v drugi koški in v tretji škatlice. V stolpcih smo dobili posodice enakih barv, v vrsticah pa posodice enakih oblik, vendar še različnih velikosti. Za razvrščanje znotraj posameznih kupčkov še po velikosti, moramo razmeščati še v tretjo razsežnost to je navzgor, za kar bi potrebovali poličke, lahko pa npr. manjše posodice postavimo na večje in tako dobimo dve plasti: spodnja večjih in zgornjo manjših posodic. Za to da opredelimo določeno posodico moramo povedati v kateri vrstici je (barva), v katerem stolpcu (oblika) in v kateri plasti (velikost) npr. rdeča, mala, škatlica. Nato naj zmešajo vse posodice v en kupček in jih ponovno razvrščajo z drugačno razmestitvijo v prostoru npr. vzdolž klopi po obliki, prečno po barvi in navzgor po velikosti.


  Doma razvrščamo npr. žlice, vilice in nože v predale; perilo in obleke v omare ipd. Pospravljanje je razporejanje v prostoru.

  Otroci zbirajo različne stvari iz narave in jih razvrščajo v škatle (polovnjak, dva četrtnjaka in osminka, ki imata predelne stene; skupaj šest ločenih prostorov), ki jih je mogoče zlagati v pladnje (SHRANJEVALNO SATJE (2095)). V polovnjak lahko damo storže, školjčne lupine v četrtnjak, polžje lupine v predeljen četrtnjak, v en predal lupine kopenskih, v drugega pa lupine vodnih polžev, v predeljeno osminko pa kamenčke, v en predal bele v drugega obarvane. Biologi razvrščajo živa bitja na favno in floro, sadje in zelenjavo na sadje in zelenjavo, sadje na jabolka, hruške, breskve,... jabolka na ajdared, jonatan, beličnike,... lahko pa jih razvrščamo tudi po barvi na zelene in rdeče ipd.








  Objektivno razvrščamo z drugim telesom npr. s ploščo z odprtinami pri VELIKI GEOMETRIJSKI VTIKANKI (766) plastična geometrijska telesa po njihovi osnovni ploskvi; s KATLICO S TREMI RAZLIČNIMI ODPRTINAMI (781) Nizozemske firme NATHAN (glej proizvajalce in zastopnike učil) razvrščamo lesene kvadre po obliki, pri tem je dobro, da znotraj škatle razmejimo območja, ki pripadajo posamezni odprtini.

  Mlajši otroci bodo iskali oblike z vtikanjem RAZLIČNO OBLIKOVANIH PLOČ - TELES RAZLIČNIH BARV V  LESENO PLOČO (774).

  Razvrščamo lahko tudi z operacijami npr. ZLATA JAJCA (1543) na klancu s kotaljenjem na taka, ki se kotalijo in na taka ki se ne.

  Po relacijah razvrščamo  LOGOHODCE (183) to so plastične figurice, ki se razlikujejo po starosti (otroci, odrasli), spolu (moški, ženske), po drži (stoja, hoja, tek) in po barvi (bela, rumena, rdeča, modra). Vsaka figura je opredeljena s štirimi prilastki npr.: otrok, ženska, hoja, rdeč. Vseh figur je torej 2 x 2 x 3 x 4 =  48. Obstajajo torej 4 različni načini razvrščanja po eni spremenljivki, lahko pa jih razvrščamo tudi po dveh in treh spremenljivkah (npr. po starosti ali po drži - na fotografiji je ena figura napačno razvrščena).

  Najbolj znano je razvrščanje MATEMATIČNIH PLOČIC (794 in 796) po barvi, obliki, debelini, prozornosti, hrapavosti, plovnosti (na take, ki plavajo in take, ki potonejo),..in njihovih presekov in unij.


Reparage1-m.JPG (2911 bytes)


kljuci33_m.JPG (3756 bytes)
  KLJUČ ZA RAZVRČANJE (26,27 in 139) "Reperage logique", je igra za urjenje razvrščanja po več spremenljivkah s pomočjo drevesnih diagramov. Ni nujno, da ob razvrščanju predmete, ki jih razvrščamo, tudi dejansko prestavljamo. Pri živalskem razvojnem deblu ni treba poloviti vseh medvedov in jih spravili na eno mesto, pa vseh zajcev itd. Dovolj je, da razvrščamo imena živali.
V modri škatli (obstajata še rdeča in zelena) je 16 modrih plošč z drevesnimi diagrami in ustrezni kartončki s sličicami. Razvrščamo lahko celo množico kartončkov po vsaki spremenljivki posebej ali pa vsak kartonček peljemo po poti na ustrezno mesto. Kartončki s klovni se razlikujejo po obliki kape na "pokončnokapi" in "okroglokapi", po barvi obleke na rdeče in zelene, po barvi ovratnika na rdeče in zelene in po barvi čevljev na vijolične in rjave. Po prvem postopku razvrstimo vse kartončke najprej na dva kupčka ob sliki na prvem križišču, saj imamo dve različni obliki kap klovnov. Nato kupček "pokončnokapih" razdelimo na dva dela: "pokončnokapi" z rdečo obleko in "pokončnokapi" z zeleno obleko. Enako razdelimo kupček "okroglokapih" na dva kupčka. Nastanejo štirje kupčki, ki jih postavimo na ustrezna mesta po križiščih. Nato vsakega od štirih kupčkov razvrstimo po barvi ovratnika. Nastanejo kupčki "okroglokapih" klovnov z rdečo obleko in rdečim ovratnikom, "okroglokapih" z rdečo obleko in zelenim ovratnikom in tako naprej. Nazadnje nastalih osem kupčkov razvrstimo še po barvi čevljev. Vsak kartonček dobi svoje mesto. Po drugem postopku pa pogledamo vsak kartonček posebej. Če je klovn "pokončnokapi", se na prvem križišču usmerimo na desno, če ima rdečo obleko, se v drugem križišču usmerimo na desno, če ima npr. zelen ovratnik, gremo v tretjem križišču levo in če ima rjave barve čevljev po levi poti v četrtem križišču. Vsakemu kartončku s klovnom pripada natanko eno mesto na vrhu drevesnega diagrama, samo po eni poti je mogoče priti na to mesto. Kartončki so razvrščeni po toliko spremenljivkah, da ima določeno vrednost vsake spremenljivke le po en kartonček.

  Prof. dr. Barbara BAJD je razvila preproste ključe za uporabo v biologiji, ki se razen v knjižni obliki dobijo tudi kot računalniški program in sicer MOJE PRVE (2167) -drobne živali, -zimske vejice, -sladkovodne živali, -školjke in polži.

2. Urejanje



  Naslednji naravoslovni postopek je urejanje , ki nam pove še nekaj več kot samo o enakosti ali neenakosti. Če dva elementa množice nista enaka je lahko eden npr. večji ali manjši od drugega (semikvantitativna spremenljivka ali na pol kvantitativna). Odnosu "je večji od" v razmeščanju po prostoru odgovarja npr. "je desno od". Za urejanje so primerne npr. posodice enakih oblik in enakih barv a različnih prostornin npr. lončki. Spet vzamemo poljuben lonček in ga postavimo na mizo. Nato vzamemo poljuben drug lonček in se vprašamo ali je (po prostornini) večji od prvega. Če je, ga postavimo desno od prvega, če ni ga postavimo levo od prvega. Nato vzamemo tretji lonček in ga primerjamo s prvim. Če je večji ga damo na desno. Če je tam drug lonček se moramo spet vprašati ali je večji od njega. Če je, ga postavimo desno od njega, če pa ni ga postavimo vmes med prva dva lončka. Tako postopek ponavljamo, dokler ne uredimo vseh lončkov po velikosti od levega najmanjšega do desnega največjega. Lahko jih urejamo tudi navpično navzgor od največjega do najmanjšega.




  Za urejanje po dveh spremenljivkah so primerne PALIČICE (1063) različnih debelin in različnih višin. Najprej urejamo po eni spremenljivki npr. rdeče palčke po višini, nato po drugi npr. zelene palčke po debelini.

  Če obe množici urejamo hkrati, potrebujemo za to dve razsežnosti. V desno ob robu mize uredimo palčke npr. po debelini in prečno na to od roba proč po višini. Če bi želeli urediti vse možnosti, bi za to potrebovali 4 x 4 = 16 palčk. Ker je to lahko prevelika množica, vzemimo raje 3 x 3 = 9 palčk. Množico palčk najprej uredimo vzdolž mize po npr. višini v tri kupčke: visoke, višje in najvišje ali nizke, srednje visoke in visoke, nato pa jih znotraj posameznih kupčkov uredimo še po debelini prečno na rob mize v tri vrstice: debele, debelejše in najdebelejše ali tanke, srednje debele in debele. Vsaka palčka je opredeljena z dvema spremenljivkama. V sredini je npr. srednje debela in srednje visoka paličica, desno od nje pa srednje debela najvišja paličica. Spet lahko kakšna paličica manjka in morajo ugotoviti katera.

  Podobno je Mendeljejev iz svojega urejanja elementov ugotavljal, kateri še manjkajo, kar kaže na pomembnost urejanja v naravoslovju.

  Če imamo palčke še različnih barv jih sicer ne moremo urejati po barvi saj ne moremo reči, da je modra barva večja od rjave, pač pa lahko kombiniramo razvrščanje in urejanje: vzdolž mize jih lahko uredimo po debelini, prečno jih uredimo po višini in navpično jih razvrstimo po barvi, pri čemer ne moremo reči kako naj si barve sledijo navzgor, so pa v eni plasti samo palčke enake barve.

  Barve bi lahko urejali po valovni dolžini, seveda ne z našimi čutili, s katerimi pa lahko urejamo odtenke enake barve. Za urejanje po barvi lahko vzamemo PLOČICE RAZLIČNIH ODTENKOV (743, 744 in 748) iste barve in jih uredimo npr. od najbolj svetle do najbolj temne. ROŽNATI STOLP (713) je ena izmed čutilnih zbirk za urejanje Marie Montessori pri kateri otroci različne kocke zlagajo na različne načine v stolp. Pri RJAVIH STOPNICAH (715) otroci urejajo (zlagajo) klade v stopnišča, RDEČE PALICE (714) in MODRO - RDEČE PALICE (2065) urejajo po dolžini.
  Mlajši otroci bodo urejali RAZLIČNA MALA GEOMETRIJSKA TELESA RAZLIČNIH BARV NA LESENI PLOČI (773) po višini.  VALJI ZA VTIKANJE (712) so v štirih lesenih blokih v katere vtikamo valje in s tem objektivno urejamo. Pri prvem urejamo valje po višini, pri drugem po debelini pri tretjem po višini in debelini , pri čemer obe spremenljivki naraščata v isto smer, pri četrtem bloku pa v nasprotnih smereh. BARVNI VALJI (716) so podobni valjem za vtikanje le, da niso v blokih, a so zato štirih barv. V zbirki barvnih valjev "RITMO" (755) je 9 valjev treh barv in treh višin.
  Urejamo lahko tudi SMIRKOV PAPIR (737, 738) po hrapavosti. Nalogo otežimo tako, da ga skrijemo v škatlo. PLOŠČICE (734, 735, 736) razvrščamo po teži ali po toplotni prevodnosti, ROPOTULJICE (739) po zrnatosti in številu predmetov v njej, ZVENEČE ŽEBLJE (2064) po dolžini in po višini tona. Urejanje utrjujemo z igro HAMURABI (1016). Pri tem moramo vedeti, da so naša čutila bolj občutljiva na spremembe dražljajev kot na same dražljaje (če pridemo v zatohle prostore z vonjem takoj začutimo spremembo, ko pa smo nekaj časa v prostoru, ne zaznavamo več slabega vonja; če se s prsti dotaknemo smirkovega papirja je naš tip manj občutljiv, kot če podrsamo po smirkovem papirju; če potopimo prst iz hladne v toplo vodo to dobro občutimo, če pa imamo prst nekaj časa v topli vodi, se navadimo okoliške temperature in ne vemo več ali je topla ali hladna ipd).

  Učenci se lahko najprej razvrstijo po spolu na deklice in dečke, nato pa se v obeh skupinah še uredijo po višini od najnižjega do najvišjega.
  Razvrščanje in nato urejanje imenujemo včasih kategoriziranje. Kategorije so urejeni ekvivalenčni razredi.

3. Prirejanje







  Prirejanje je operacija na dveh množicah, ki je natančno definirano v matematiki kot funkcija ali (bijektivna) preslikava dveh množic druge v drugo. Povezovalno pravilo izraža relacijo med sestavinami obeh množic. Najpreprostejše je prirejanje SKODELIC KROŽNIČKOM (2063),

  kart v igri ČRNI DIMNIKAR (1412). Igralca si razdelita karte in izmenično izvlečeta nasprotniku karto. Ko najdeta ustrezen par v katerem eni sličici npr. delovnega okolja ali orodja, priredimo ustrezno sličico delavca (učilnica-učitelj, kmetijski pridelki-kmet, kuhinja-kuhar,...), ga položita na mizo. Le ena karta nima para, to je Črni dimnikar in tisti, ki mu ostane v roki, zgubi. Za lažje iskanje parov je po navadi v kotu ustreznega para kart enak znak.

  ČRNI PETER (1411) ima lahko namesto delovnega okolja in delavca pare sličic s podobnim motivom npr. šotori in klobuki, cvetlice in oblački,...

  Namesto parov imamo v igri IMA DREVO? (1413) trojice sličic npr. drevo-list-plod.

  Otroci lahko prirejajo tudi oblike ŽIVALI, PREVOZNIH SREDSTEV ABLONAM V PLOČI (803 in 804).

  Tudi SPOMINAR (231 in 348) je podobna prirejanka.







  DOMIN (2060) imamo več vrst npr. s sličicami, s številkami ali pikami.

  Pri pikah je velika verjetnost, da bo otrok prirejal enak vzorec pik in ne število pik, zato so za urjenje v štetju pik primernejše domine z različno razporeditvijo pik.

  OTIPNIM DOMINAM (210) prirejamo pare samo s tipanjem (z zavezanimi očmi).

  e zahtevnejše je prirejanje CVETNEGA BIMINA (283 in 284) pri katerem otroci sami postavljajo prireditvena pravila (ozadje, barva, cvetovi, število popkov,...).

  Obstajajo tudi TRISTRANE DOMINE (1414) - zlaganke (glej igralne zbirke) in

  slikovne preproge DOMAČE ŽIVALI, POVEDI (1415).







  SESTAVLJANKA IZ LESENIH KLAD (704),

  RAZREZANKA - PUZZLE (778,779) in

TRIZZLE (759) so tudi prirejanke.

  Pa PLOŠČATI PARI (710,711).

  Zanimivi so tudi različni TLAKI (704), ki jih lahko zlagamo kot črtne domine ali pa tudi v tretjo dimenzijo (še v višino).

  Nekatere prirejanke imajo v podlogi električno vezje, ki pri pravilni vezavi povzroči pisk ali pa se prižge žarnica kot npr. pri ELEKTRO KVIZU (176).







  Prirejamo lahko tudi like ustreznim presekom teles kot npr. enakokraki trikotnik PREREZANEMU STOŽCU (1235 in 1236) ali

  MODRA LESENA GEOMETRIJSKA TELESA (765) LIKOM Z OBROBAMI (722 do 725) . Prirejamo lahko sence telesom, ki jih naredimo z BATERIJSKO SVETILKO (982 in 1903) brez zrcala in leče.

  Prirejamo lahko tudi vonje ustreznim sličicam PARFUMMASTER (12, 13 in 14) in

  DIEČI PLASTELIN (133).

  Prirejamo zvoke pri metanju gozdnih plodov v različne pločevinke, kartonske škatle in posode iz trde plastike; zvoke ustreznim slikam

  LOTO SONORE (219 do 222);

  PISKAČ (193) in

  KIKERIKI (203), ki pravzaprav spadata k didaktičnim igram.

4. Štetje.


  Pri štetju otroci prirejajo elemente množice, ki jo štejejo npr. prstom, kamenčkom ali obročkom na STOLPIČNIKU (707 in 787) ali ŠTEVILKE VOZLOM (760). Pri štetju množici (teles) priredimo eno število. Otroci najprej spoznavajo različne izštevanke (An, ban pet podgan, štiri miši, v uh me piši, vija, vaja, ven. En kovač konja kuje, kolko žebljev potrebuje, en, dva, tri, pa povej število ti! Tudi nerazumljive kot npr.: Ekate, pekate, cukate me, abe, fabe, domine, etkum petkum škufer tuc, inter kvante jezer fuc), ali pesmice: Eden mali slonček se je pozibaval na pajčevini tam pod drevesom, ko je ugotovil, da stvar je zanimiva je poklical še enega slončka. Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini tam pod drevesom, ko sta ugotovila, da stvar je zanimiva sta poklicala še enega slončka. Trije ... Nato spet ugotavljajo enakost oz. neenakost množice skodelic in množice krožnikov in nato katerih je več. Na začetku moramo opozoriti na nevarnost enačenja posameznega elementa (vrstilni števnik) s številom elementov (glavni števnik), npr. da kazalec ni dve, temveč je lahko drugi tudi prstanec, če štejemo prste z druge strani; da Jože ni štiri, če je star štiri leta ipd. S štetjem pridemo do števil, ki so lastnosti množic! Pri tem se moramo zavedati, da je štetje povratno enolično prirejanje (nobenega elementa ne smemo izpustiti in nobenega šteti večkrat). S štetjem se lahko otroci spoznajo tudi z didaktičnimi dominami, ki imajo različno topologijo ali celo razlike v lastnostih in relacijah. Filozofi (Piaget) mislijo na ekvivalenčne razrede, ko govore o kvaliteti in kvantiteti, v fiziki pa govorimo o intenzivnih in ekstenzivnih količinah, kjer preprosto rečeno ekstenziteta opredeljuje koliko je reči v množici, intenziteta pa, kakšne so te reči. Z razvrščanjem ploščic po barvi dobimo rumene in rdeče. Rumenost podmnožice je lastnost, ki se ohrani, če od podmnožice nekaj elementov odvzamemo. Pravimo, da je to intenzivna lastnost ali intenziteta. Pri štetju ugotovimo, da je rumenih ploščic 5. Peterost pa se ne ohrani, če nekaj ploščic odvzamemo. Moč množice je ekstenzivna lastnost ali ekstenziteta množice. Množica 5 jabolk je po intenzivni lastnosti drugačna od množice 5 hrušk, množica 5 jabolk pa se po ekstenziteti razlikuje od množice 3 jabolk. S štetjem smo dobili prvo kvantitativno spremenljivko. Ne nanaša se na posamezen predmet, temveč opisuje lastnost množice. Ker se štetje konča z enim samim naravnim številom, bi lahko dejali, da s štetjem množici reči priredimo eno samo reč - naravno število. Med naravnimi števili lahko ugotavljamo enakost in urejenost. Pozorni moramo biti na pojem je večji, saj številka 8 ni nič večja od številke 5. Lahko pa jih tudi seštevamo. Operacija seštevanja je novost, ki omogoča, da izračunamo moč združene množice. Štejemo lahko le razločljive reči. To so lahko telesa ali pojavi. Na štetju enakih teles temelji merjenje snovi in prostora. Na štetju enakih pojavov pa temelji merjenje časa.
Najrazširjenejši je desetiški sistem, verjetno zaradi desetih prstov. Drug pomemben je dvanajstiški sistem (12 ur dneva in 12 ur noči, 12 mesecev). e danes (anglo - ameriški) trgovci prodajajo na ducate, ker ima 12 več deliteljev (1, 2, 3, 4, 6 in 12) kot 10 (1, 2, 5 in 10). Zanimivo je še štetje po francosko po 20, kolikor je prstov na rokah in nogah. Tako je 80 quatre-vingt (štiri-krat-dvajset), 81 quatre-vingt-un (štiri-dvajset-ena) itd.
  V rimskih časih števke (cifre) niso imele pozicijske vrednosti in je npr. znak za 5 imel vedno vrednost 5 ne glede na to, na katerem mestu je bil zapisan. Najprej so znake samo seštevali, kasneje pa so njihove vrednosti tudi odštevali, če so bile zapisane levo od znaka za večje število. Tako so včasih pisali 9 kot 5+1+1+1+1 (VIIII), kasneje pa kot 10-1 (IX). 1969 kot 1000+500+100+100+100+100+50+10+5+1+1+1+1 (MDCCCCLXVIIII), kasneje pa kot 1000+(1000-100)+50+10+(10-1) to je MCMLXIX, kar je skoraj 2-krat manj znakov (7 namesto 13).
  Izrazi kot npr.: par čevljev pomeni dva čevlja, vendar ne enaka, par dni pa nekaj dni; peščica običajno pomeni približno pet elementov, toliko kot je prstov v pesti, pest fižolov pa toliko, kot jih lahko zagrabimo z eno roko.

5. Histogrami.

Množico predmetov ali pojavov opišemo tako, da povemo, po čem so si podobni (intenziteta množice) in koliko jih je (ekstenziteta množice). Rečemo na primer "V predalu je 5 žlic." Podobnost je zajeta v besedi "žlica". Sporoča obliko predmeta in njegovo uporabnost. Število 5 pa odgovori na vprašanje, koliko članov ima množica.
Z razvrščanjem lahko osnovno množico razcepimo na več podmnožic - razredov. Reči, ki sodijo v isti razred, so si po nečem podobne, reči v različnih razredih pa se razlikujejo. Z razvrščanjem smo v množici opredelili spremenljivko. Žlice lahko razvrstimo na kovinske, lesene in plastične. tako smo vpeljali spremenljivko snov za izdelavo žlic. Ta spremenljivka ima v množici 3 vrednosti, ki smo jih že našteli: kovina, les, plastika.
Množico lahko predstavimo z enim samim telesom - s stolpičem ali trakom. Moč - ekstenziteto množice preslikamo v višino stolpca ali dolžino traku, intenziteto množice pa preslikamo v kak drug atribut stolpca. Najpogosteje je to njegova lega, lahko pa je tudi barva.

  S histogrami lahko prikažemo tudi porazdelitev kake lastnosti v množici. Porazdelitev množice ENOTSKIH KOCK (902,903 in904) po barvi prikažemo s stolpičnim histogramom, ki nam pove katere barve kock je največ, za koliko je več rdečih od modrih ipd. 


  Če pa želimo npr. v množici sadežev prikazati koliko je mandarin in koliko jabolk, pa obeh podmnožic sadežev ne moremo neposredno primerjati, saj lahko dobi otrok občutek, da je jabolk več, ker je stolpec štirih jabolk višji, kot stolpec petih mandarin. 
Zato moramo vsakemu elementu podmnožice jabolk prirediti po en element neke druge množice npr. zelenih MAGNETNIH HISTOGRAMSKIH PLOŠČIC (1082) in vsakemu elementu mandarin prirediti po en element rumenih histogramskih ploščic, ki se od prvih razlikujejo samo po barvi. V začetku je najbolje,da so ploščice kvadratne, saj ni nevarnosti, da bi jih otroci različno zlagali na kovinsko tablo, kot se to lahko zgodi s pravokotnimi histogramskimi ploščicami. Množico 4 jabolk in 5 mandarin predstavimo z dvema stolpičema (trakovoma). Postavimo ju navadno ob vodoravno črto vštric. Višini sta 4 enote in 5 enot. Prvi z leve pomeni jabolka, drugi pa mandarine. Tako smo obe lastnosti množic - ekstenziteto (4 in 5) in intenziteto (jabolka in mandarine) izrazili s prostorskimi atributi: z višino in oddaljenostjo od levega roba. Višina je ekstenzivni atribut stolpca (traku), saj se zmanjša, če mu del odvzamemo. Oddaljenost stolpiča (traku) od levega roba (lega) pa je njegov intenzivni prostorski atribut, saj se ne spremeni, če od stolpiča (traku) kaj odvzamemo. V histogramu označimo, katero spremenljivko nanašamo navpično, npr. število elementov in katero vodoravno, npr. vrsta sadeža in ga opremimo z naslovom npr.: porazdelitev jabolk in mandarin v množici sadežev.
  Porazdelitev posameznih vrst v množici fižolov. Več vrst fižolov najprej razvrstimo (porazdelimo) po sortah (npr.: bel, rjav, temen,...) v posamezne lončke, nato pa preštejemo, koliko jih je v kakem lončku.
Histograme uporabljamo najprej za predstavitev strukture množic, ki smo jih pred tem razvrščali, urejali in šteli. Z njimi pa prostorsko predstavimo tudi časovni potek pojavov, relacije med pojavi in relacije med lastnostmi teles (reprezentacija).
  Če v histogramu opustimo meje med stolpci, dobimo stopničasti graf. Vse podatke zdaj razberemo iz lege stopnic. Tovrstni grafi so komaj še primerni za prvo triletje. Uporabili jih bomo predvsem za predstavitev časovnega poteka pojavov. V stopničastem grafu je pojav predstavljen kot zaporedje stanj. Spremembe so predstavljene z brezčasovnimi preskoki med stanji. Iz stopničastega grafa lahko razberemo, kaj se je spreminjalo pri pojavu in kolikšne so bile spremembe. Ni pa iz takega grafa mogoče razbrati, koliko časa so spremembe trajale in s kakšno hitrostjo so se odvijale. Stopnice nato zožimo v točke, ki jih povežemo z ravnimi črtami v lomljen graf. Če jih povežemo z gladko črto, dobimo zvezni graf. (glej grafe v N&T za 4&5)

 6. Merjenje kvantitativnih spremenljivk je naravoslovni postopek, pri katerem ugotavljamo koliko izbranih enot vsebuje količina, ki jo merimo. Enemu (merjenemu telesu) prirejamo množico (enot).

Prirejamo torej izbrane enote merjencu: METRSKE PALICE (845, 909, 910, 916) letvi, ki jo merimo, ENOTSKE KVADRATE (2061) pravokotniku, ENOTSKE KOCKE (902, 903, 904) ŠKATLI (1116),... Tudi pri merjenju najprej ugotavljamo enakost (če se en konec letve pokriva z enim koncem druge letve in če se druga dva konca tudi pokrivata, potem sta letvi enako dolgi; če se en dogodek začne hkrati z drugim in se tudi hkrati končata, potem trajata enako dolgo časa). Če ni enakosti, potem ugotavljamo relacijo urejenosti (če iz prve polne posode prelijemo vodo v drugo in jo ne napolnimo, potem je druga posoda večja od prve). Pri merjenju je pomembno kako količine seštevamo (konkateniramo - "verižimo"). Metrskih palic ne moremo poljubno polagati ob merjencu temveč na konec prve začetek druge in to premočrtno. Odraslim se zdi to samoumevno, otroke pa moramo tega šele naučiti. Pri merjenju večkrat transformiramo merilo ali pa merjenca. Pri tem se mora merjena količina ohraniti. Npr. dolžina traku, ki je enaka obsegu pasu se ohranja, ko ga napnemo ob metrsko palico, če pa to naredimo z gumijastim trakom in ga pri tem raztegnemo pa ne; voda pri prelivanju ohranja prostornino, če pa tlačimo sneg v posodo, se mu prostornina zmanjša. Za merjenje navadno potrebujemo merilno pripravo (KVADRATNO MREŽO (825), MERILNO POSODO (830), ŠTOPARICO (1083),...) Merimo po znanem postopku tako, da najprej ugotovimo ali je merjena količina enaka celemu številu izbranih enot. Če je, je merjenje končano, če ni ugotovimo ali je merjenec večji ali manjši od celega števila izbranih enot. Če je manjši, zmanjšamo število izbranih enot za eno in ugotovimo, da je merjenec večji od manjšega števila enot in manjši od za eno enoto večjega števila enot (n<a<n+1), nato merjenje nadaljujemo z manjšimi enotami (če imamo na eni strani TEHTNICE (898, 899) jabolko, polagamo na drugo stran UTEŽI (833, 834, 900, 901, 905, 914 in 915) toliko časa, da se tehtnica prevesi in je neznana masa manjša od znane mase uteži, nato eno utež odstranimo in dodajamo manjše enote toliko časa, da bo neznana masa spet manjša od znane mase in odstranimo zadnjo utež in spet dodajamo manjše enote in postopek ponavljamo dokler še lahko zaznamo razlike). Ob koncu merilnega postopka mora otrok videti množico metrskih palic, ki je enaka dolžini merjene letve (torej za merjenje dolžine na začetku ni dovolj ena sama metrska palica, ki jo polagamo ob letvi), videti množico uteži, ki je po masi enaka jabolku, množico kock, ki so po prostornini enake škatli. Pri tem je primerno, da na začetku merjenja ne uporabljamo takoj standardnih enot, temveč šele kasneje, ko želimo primerjati naše meritve z drugimi.
Merimo najprej telesne razsežnosti, snov in prostor, nato pa čas.
S štetjem pridemo do rezultata "5 kamenčkov", kjer 5 pomeni ekstenziteto množice, "kamnitost" pa intenziteto množice. Kamenčke obravnavamo kot posamezne predstavnike množice (telesa), če jih štejemo. Če pa kamenčke zamenjamo z 1 m3 ali 50 kg peska, številčnost, ki je bila v množici njena ekstenzivna lastnost, zamenjamo s prostornino ali maso, ki ju dobimo z merjenjem ekstenzivnih količin. (Več o merjenju v N & T za 4 & 5)

7. Od telesa do snovi in od snovi do telesa
Kamenje in pesek so imena za snovi. Od teles se snovi razlikujejo po tem, da oblika in velikost zanje nista definicijski značilnosti. Zato snovi lahko gnetemo, prelivamo, presipamo in ostanejo to kar so. Telesa pa predelamo v snovi, če jih drobimo, mečkamo, prešamo, meljemo, ribamo, sekljamo. Iz snovi dobimo telesa, če snovi damo obliko in velikost, na primer z modelčkom za piškote.
Temeljni poskus, s katerim razločimo telo od snovi je odvzemanje. Če od telesa odtrgamo, odrežemo, odkrhnemo poljuben del, ostanek ni več isto telo. Če snovi odvzamemo poljuben del, je preostanek še vedno ista snov. Telesa zato preskušamo tako, da jih ohranjamo, ničesar ne odvzemamo od njih. Snovi pa preizkušamo tako, da od njih jemljemo vzorce. Vzorec lahko pri preizkušanju uničimo: juho poskusimo, da ugotovimo, če je slana. Za to ni potrebno pojesti vse juhe. Če je vzorec slan, je tak tudi preostanek. Lastnosti, ki se ohranjajo pri odvzemanju so intenzivne lastnosti. Snovi opredelimo samo z intenzivnimi lastnostmi.
Razbijanje glinenega lončka je proces odvzemanja. Lastnosti, ki se pri tem spremene, so ekstenzivne - telesne (oblika, prostornina, masa, teža). Ohranjajo se intenzivne - snovne (barva, krhkost, trdota, gostota). Intenzivne količine - snovne lastnosti zaznavamo z okusom, vonjem (koncentracija), otipom (trdoto, agregatno stanje). Zadošča ena zaznava. Ekstenzivne količine - telesne lastnosti zaznavamo z očmi (razsežnost, ploščina, prostornina), s kinestetičnimi čutili (masa, teža).
Priporočam ogled starejše reklame za Fructalov Frutek v kateri lupijo, režejo, sekljajo, pasirajo, skratka telesa spreminjajo v snovi in jo najdete na spletni strani:

http://video.google.com/videoplay?docid=8484845498626915702

8. O pojmih lahko in težko
Ko je vaščanka pri Svetem Duhu vprašala soseda, ki je vlekel otovorjeno cizo: "Kam pa vlečeš takšno težo?" je nekoliko pretiravala. S težo bi imel sosed opraviti, če bi breme dvigoval ali nosil. Ker pa ga je peljal, sta kolesi držali breme gor in uravnovešali težo. Mož je moral poskrbeti le za vleko. Vlečna sila pa je bila gotovo manjša od teže. "V Škofjo Loko na ultravago", ji je odvrnil možak. Ni povedal le, kam vleče svoje breme, temveč je povedal tudi, zakaj gre tja. Stehtati ga je hotel na zelo dobri tehtnici. Tehtnice so naprave za merjenje teže. Pogosto pa nas ne zanima, kolikšna je sila, ki vleče telo k tlom (teža), temveč, koliko snovi je v njem. Ker velja pravilo: "Čim bolj teža vleče telo k tlom, tem več snovi je v njem," so lahko tehtnice že kar umerjene v enotah za količino snovi - maso. Namesto, da bi na utežeh pisalo, kolikšna sila jih vleče k tlom, kako težke so torej, piše na njih, koliko snovi je v njih. Količina snovi v utežeh je izražena v kilogramih.
Količino snovi je mogoče meriti na različne načine. Oštir toči cviček v kozarce in meri prostornino pijače v decilitrih. Črpalkar že kar med točenjem meri bencin na litre. Tehtnice pa merijo snov v kilogramih in tonah. Pravimo, da kažejo maso snovi. Tehtnice torej delujejo na težo, kažejo pa maso. Pri umerjanju tehtnic se zanašamo na skušnjo, da več snovi več tehta. Čim večja je teža kosa snovi, tem večja je njegova masa. V težjem telesu je več snovi. Pa tudi obrnjeno je res: "Čim več snovi je v telesu, tem težje je." Telesa v katerih je veliko snovi, (ki imajo veliko maso) je težko dvigovati ali držati gor (imajo veliko težo). Telesa z veliko maso pa je težko tudi vleči in težko peljati.
Posplošitev prislovov lahkó in težko.
Besed lahkó in težko ne uporabljamo samo v zvezi s težo. Videli smo že, da je lahko telo lahkó dvigniti, težko telo pa je težkó dvigniti. Vendar je lahko telo tudi lahkó vleči ali peljati. Težko telo pa je težko vleči ali peljati. Lahko telo je lahko premakniti, težko pa je težko premakniti. Mehko vzmet je lahko raztegniti, trdo pa težko. Lonček vode je lahko segreti, sod vode pa težko. Skozi tanko cev je težko poganjati vodo, skozi debelo pa lahko. Besedi lahko in težko uporabljamo za opis povezave med vzrokom in posledico. Če je posledica na enoto vzroka velika, pravimo, da je pojav lahko sprožiti ali pognati. Če pa je posledica na enoto vzroka majhna, pojav poteka težko. Vzrok za začetek gibanja telesa je sila. Naraščanje gibanja pa opisuje pospešek. Telo je lahko premakniti, če je pospešek na enoto sile velik. Telo je težko premakniti, če je pospešek na enoto sile majhen. Vzrok za raztezanje vzmeti je sila. Posledico opišemo z raztezkom. Če je raztezek na enoto sile velik, je vzmet lahko raztezati. Če pa je raztezek na enoto sile majhen, je vzmet težko raztezati. Vzrok za segrevanje teles je dovajanje toplote. Posledica je naraščanje temperature. Če je dvig temperature na enoto dovedene toplote velik, je telo lahko segrevati. Če pa je dvig temperature na enoto dovedene toplote majhen, je telo težko segrevati. Prepričevanje je včasih vzrok za spremembo mnenja. Če je z malo prepričevanja komu mogoče mnenje zelo spremeniti, pravimo, da ga je lahko prepričati. Če pa z veliko prepričevanja dosežemo le majhno spremembo mnenja, pravimo, da je človeka težko prepričati.

9. Zakon o ohranitvi.
Ohranitev (istovetnost) predmetov pri kaki vrsti pojavov temelji na ohranjanju katerega od njihovih atributov. Kaka lastnost predmeta ali kaka njegova relacija z okolico ostaja časovna konstanta, ko se telo udeležuje raznih pojavov. Sposobnost ugotavljanja istovetnosti teles zelo poenostavi spoznavno strukturo materialnega sveta. Brez tega bi se nam zdelo, da se srečujemo vedno z novimi predmeti, kadarkoli bi se navidezno ali zares spremenila lega, oblika ali katera od razsežnosti opazovanega predmeta. Časovne konstante imajo torej pri spreminjanju enega samega telesa v različnih pojavih podobno vlogo kot jo imajo krajevne konstante pri spremljanju  množice istovrstnih teles v enem samem pojavu. Zato množice teles razvrščamo v ekvivalenčne razrede. Vsa telesa v istem razredu, ki se sicer po mnogočem razlikujejo, se podobno vedejo v pojavu, s katerim smo jih razvrstili, in v pojavih, ki so z razvrstitvenim pojavom v tesni zvezi. Za napovedovanje izidov teh pojavov si ni treba izkušenj nabirati z vsakim članom ekvivalenčnega razreda, temveč le s poljubnim predstavnikom tega razreda.
Togo telo se ohranja, čeprav se njegova oblika in velikost navidezno spreminjata pri vrtenju ali spreminjanju razdalje od opazovalca. Identiteta telesa se ohranja, čeprav se mu pri prožnih deformacijah oblika in velikost resnično spreminjata. Prožna sprememba oblike (in prostornine) je obrnljiva sprememba. Zakon o ohranitvi prostornine pri gnetenju pokažemo s PLASTELINOM (2074), ki ga potopimo v MERILNO POSODO (830), nato ga preoblikujemo in ponovno potopimo. Zakon o ohranitvi prostornine pri presipanju in prelivanju pokažemo s presipanjem ali prelivanjem tekočine iz ene v drugo POSODO (1006) in spet nazaj v prvo. Pri tem lahko otroke vprašamo, katero pravljico naj jim povemo. Tisto o Jari kači ali tisto o Steklem polžu. Če želijo slišati tisto o Jari kači, jim rečemo, da je tista o Steklem polžu daljša. Če sedaj želijo slišati tisto o Steklem polžu jim rečemo "Že že, da je pravljica o Steklem polžu daljša, a je zato tista o Jari kači lepša" in tako naprej. Res, da je oglata posoda višja, je pa zato ožja. Že res, da je okrogla nižja, je pa zato širša. Zakon o ohranitvi mase pri stiskanju pokažemo z GOBAMA (1824) na vsaki strani TEHTNICE (898 in 899), eno poleg majhne PROZORNE ŠKATLE (2079) in drugo stisnjeno v enaki majhni prozorni škatli. Zakon o ohranitvi mase pri taljenju pokažemo s taljenjem ledu v do roba polnem kozarcu na uravnovešeni tehtnici. Zakon o ohranitvi mase pri raztapljanju pokažemo z vodo na vsaki strani uravnovešene tehtnice in dvema vrečkama sladkorja, ki ga na eni strani raztopimo v vodi.

10. Neaditivno (neseštevljivo) mešanje snovi. Opozorimo tudi na drugačne primere od zgoraj opisanih. Npr. tlačenje snega v posodo, pri čemer se prostornina ne ohranja (masa pa). 1/2 l fižola in 1/2 l prosa hkrati presipljemo (zmešamo) v litrsko posodo, ki pa je ne bomo napolnili. Tudi, če zmešamo 50 ml alkohola in 50 ml vode ne dobimo v MERILNI BUČKI (1507 in 1508) 100 ml mešanice. Če zmešamo 1/2 l vroče rdeče obarvane vode in 1/2 l mrzle, modro obarvane vode, ne bomo dobili vodo, ki bi imela vsoto obeh temperatur, da o vsoti barv niti ne govorimo.

11. Operacijsko opredeljevanje lastnosti (eksperimentiranje). Opazovalec spozna lastnosti teles in snovi iz pojavov, v katerih je udeležen. V pojavih sta najpogosteje udeleženi vsaj dve telesi, ki učinkujeta druga na drugo. Takšno medsebojno učinkovanje lahko imenujemo interakcija. Jezikovno jo izrazimo v stavku s tremi členi: osebek, povedek in predmet. Osebek in povedek opredeljujeta sodelujoči telesi. Povedek pa je prehodni glagol, ki opredeljuje način sodelovanja.
Subjektivne lastnosti
Najenostavnejši se zde pojavi, v katerih je opazovalec (Janez) eno od sodelujočih teles. Med njim in različnimi drugimi telesi potekajo naslednje interakcije: Janez stiska žogo. (J,Ž)  Janez dviguje vrečo. (J,V) Janez pokuša omako. (J,O)  Opazovalec Janez ob tem ugotovi, da je žoga mehka, vreča težka, omaka slana. Z znamenji lahko to zapišemo: (J,Ž) - m   (J,V) - t   (J,O) - s   Ker je bil opazovalec tisti, na katerem so se poznali učinki sodelovanja z okoliškimi rečmi, pravimo, da so zaznane lastnosti subjektivne. Če se istih interakcij udeleži Tone, se mu utegne žoga zdeti primerno trda, vreča je lahko zanj lahka in omaka celo premalo slana. Pričkati o tem se ne izplača saj "O okusih se ne razpravlja." in "Vsake oči imajo svojega malarja." Če Janeza in žogo ohranimo, zamenjamo pa operacije, tako da je ne bo stiskal, temveč jo bo še dvigoval in pokušal, potem bo zaznal še druge njene lastnosti. Ugotovil bo, na primer, da je žoga lahka ipd. Z različnimi operacijami bo zaznal različne lastnosti. Za matematični opis bi bilo zdaj koristneje vejico (,) kot splošno znamenje za katerokoli operacijo, nadomestiti z različnimi znamenji za različne operacije. Tem znamenjem bi lahko rekli operatorji. Npr.: (J s Ž) pomeni "Janez stiska žogo." (J d Ž) pomeni "Janez dviguje žogo." Subjektivno torej ocenjujemo barvo, težo, hrapavost, vonj, obliko, glasnost in višino zvoka,..To smo razvijali s čutilnimi zbirkami (loto). Če z eno roko primemo kovinsko ogrodje stola ali mize z drugo pa leseni del stola ali mize, se nam bo zdelo, da ima kovina nižjo temperaturo kot les.
Predmete lahko urejamo po njihovih lastnostih torej na več načinov:
- s pomočjo čutil: telo potežkamo, ocenimo velikost z vidom... (subjektivno)
- z merjenjem: pri tem uporabljamo merske naprave: meter, tehtnica... (objektivno)
- z operacijskim opredeljevanjem:
Objektivno opredeljujemo kvalitativne lastnosti teles, množic, snovi in stanj le z drugim telesom npr. s termometrom temperaturo opazovanega telesa s katerim bomo ugotovili, da imata kovina in les enako temperaturo. Pomembnejše od subjektivnih lastnosti so torej v naravoslovju objektivne lastnosti predmetov in snovi. Do njih pridemo z opazovanjem interakcij, v katerih pa sami nismo udeleženi. Opazovalec torej ni udeleženec interakcije. Trudi se, da jo opazuje tako, da jo čim manj zmoti.

  Objektivno lahko opredelimo težo štirih različno težkih ŠKATLIC (1885) enake oblike (in različnih barv za poimenovanje). Ker v poskusu ne smemo sami sodelovati s svojimi čutili bomo za to uporabili operacijo trka KROGLICE (1074, 1075 in 1209), ki jo spustimo po ŽLEBU (1080), podprtim s SREDNJE VELIKO LESENO KLADO (1069) vedno z iste višine, v škatlico (K t ). Čim manjši je premik škatlice, ki jo ciljamo z isto kroglico, tem težja je. Škatlice uredimo po teži. Če pa ciljamo isto škatlico z različnimi kroglicami, bomo iz premika škatlice sklepali na težo kroglice. Sedaj lahko uredimo kroglice po teži. Ne moremo pa z eno kroglico ciljati v eno škatlo z drugo kroglico pa v drugo škatlico, saj potem iz premika škatlice ne moremo vedeti ali se je bolj premaknila zaradi težje kroglice ali zato, ker je škatlica lažja.

 

  Objektivno lahko s sitom z operacijo sejanja opredelimo zrnatost ZRNJA (2172). Imamo tri vrste mrež z različno velikimi luknjami: RETA, SITO IN REŠETO (1071) in tri vrste zrn različnih velikosti: fižol, ajdo in proso. Sedaj lahko preizkušamo ali bo zrnje padlo skozi ali ostalo na mreži, posamično vsako zrnje posebej in vsako mrežo posebej, ali vse tri vrste zrn na eni mreži, ali eno vrsto zrnja na vseh treh mrežah, ali vse tri vrste zrn na vseh treh mrežah.


Plavanje teles v kapljevinah nas poduči o snovnih lastnostih kapljevin in o snovnih lastnostih trdnih teles v kapljevinah. (glej plavanje spodaj)
Zaznavanje električnega toka z različnimi čutilniki. Ob njih spoznamo električno prevodnost različnih snovi in občutljivost čutilnikov. (glej električna prevodnost v N&T za 4&5)
"Fer test" ugotavljanja odvisnosti višine zvoka od vrste CEVKE (2075). Imamo cevke različnih dolžin, različnih debelin in iz različnih materialov. Če želimo ugotoviti ali je višina tona odvisna od debeline cevke moramo spreminjati le debelino cevke ne pa hkrati še dolžine in materiala, torej potrebujemo cevke enakih dolžin iz istega materiala a različnih dolžin. Če želimo ugotoviti ali je višina tona odvisna od materiala iz katerega je cevka potrebujemo cevke enakih dolžin in enakih debelin, ki se razlikujejo le v materialu. Na koncu objektivnega opredeljevanja lahko ugotovimo, da je lastnost cevke, ki vpliva na višino tona le njena dolžina. Za preverjanje narahlo potolčemo z dlanjo po odprtini cevke. (Glej Bistrenje z naravoslovjem)
Odskočnost različnih žogic na različnih podlagah preizkušamo tako, da enako žogico, npr. ping-pong spuščamo z iste višine na različne podlage (karton, les, steklo, plastika, stiropor,...) in nato različne žogice z iste višine na isto podlago in merimo višino odskoka.
Pravzaprav imamo pri vseh teh poskusih opravka s kartezičnim produktom (štiri škatlice X štiri kroglice, tri vrste mrež x pet vrst zrn, nekaj različnih podlag X nekaj različnih žogic)

  žoga                                                            podlaga plastika na mizi les karton stiropor
bela, ping-pong najbolj manj malo najmanj
zelena, mehka žogica nič nič nič nič
rjava, lesena kroglica        
pisana, steklena frnikola        
temna, kovinska kroglica        

12. TELESA IN POJAVI

Jezik v naravoslovju
Med najpomembnejša znamenja sodi jezik.
Ob odsotnosti čutila za zvok se šele zavemo kaj nam pomeni govorica.
Zato so gluhi že zgodaj govorico nadomestili z drugimi znaki

Zanimivo je, da je Graham Bell (1847 - 1922), učiltej gluhih, izdelal 1876 prvi uporabni telefon in predlagal, kako lahko hkrati pošiljamo dva signala po podmorskem kablu iz Evrope v Ameriko.
Slepi pa imajo Braillovo pisavo (francoski učitelj slepih 1809 - 1852)

(Naj ima sreča tudi v naslednjem letu mnogo obrazov)

Besedni opis pojavov

S čutili svet razdelimo na telesa in pojave (okolico - prostor in dogodke v njem).
Za telesa (okolico) značilna je stalnost. Imena za telesa so samostalniki.
Za pojave (dogodke) značilna je spremenljivost. Poimenujemo jih z glagoli.
Pojave v izoliranih sistemih opišemo z neprehodnimi glagoli, za opis medsebojnih interakcij pa služijo prehodni glagoli. Če so pojavi minili, jih opišemo z dovršniki. Pojave, ki še tečejo opišemo z nedovršniki.
Telesa podrobneje opredelimo z lastnostmi in relacijami med njimi.
Pojavi so spremembe lastnosti ali relacij ali na kratko: spremembe atributov teles in sistemov teles.
Lastnosti so lahko telesne (ekstenzivne) ali snovne (intenzivne).
Telesne atribute spoznamo le, če je telo udeleženo v kakem pojavu. Lahko jih opredelimo kvalitativno z razvrščanjem, semikvantitativno z urejanjem in kvantitativno z merjenjem.
Pojavi so lahko odvisni drug od drugega, če so kako povezani. V prostoru pojave povezuje kaka interakcija med telesi. Pogosto se jo da izraziti s tokovi (ekstenzivnih količin). Interakcije med pojavi, ki pa so časovno ločeni, pogosto opisujemo s shranjevanjem (ekstenzivnih količin). Med njimi ima posebno pomembno mesto energija.
Pojave včasih pojasnimo, če povemo kaj jih spočne, vzdržuje ali ustavi. Včasih pa jih razložimo tako, da se sklicujemo na kak atribut telesa, ki sodeluje v pojavu. Tako posredno povezujemo tisti pojav, pri katerem smo razlagalni atribut definirali in tistega, ki smo ga z njim razložili.
Razlaga pojava je kvalitativna, če v njej opredelimo le, katere spremenljivke so za pojav pomembne. Če pa pri razlagi povemo ali opisne spremenljivke rastejo ali padajo z razlagalnimi, smo pojav razložili semikvantitativno. Kvantitativna razlaga omogoča matematično izraziti relacije med pojavi.
Pri začetnem naravoslovju pojave opisujemo predvsem semikvantitativno kot npr.: ČIM ožja je struga potoka, TEM hitreje teče voda po njej. To je besedni opis zveze ali relacije. Lahko jih opišemo še z risbo. Temu sledi razlaga  (če bi voda tekla enako hitro, bi se pred zožitvijo začela nabirati).(glej tudi terenske vaje)

Rišemo:
    - objekte, telesa in strukture
    - pojave
    - grafe

Risanje teles in struktur

Telesa rišemo z eno sliko (stalnost). Lahko jih narišemo v tlorisu narisu ali stranskem risu, redkeje v perspektivi. V začetnem naravoslovju rišemo večinoma dvodimenzionalne sheme teles.

Risanje pojavov

Pojave lahko opišemo tudi s sliko. Pojav ne moremo narisati z eno samo sliko (kot npr. telo), temveč z najmanj dvema - začetnim in končnim stanjem, lahko pa še z enim ali več vmesnimi  stanji. (vsebinski in časovni opis - reprezentacija). Učence navajamo, da pojave rišejo čim večje. Navadno tisto v kar nismo prepričani narišemo čim manjše, da se naše neznanje ne opazi. Če rišemo dovolj veliko, si ozavestimo naše znanje, oziroma se zavemo česa še ne razumemo.

Opis padanja papirnatega pladnja in papirnate kepe in upor zraka kot razlaga.

Prežiganje vrvice povzroči, da stisnjena vzmet porine VOZIČKA (1780) narazen.

Raztezanje VZMETI (2078), ki jo obtežimo z utežjo.
Poskus lahko razširimo z več enakimi vzmetmi različnih barv, ki jih obtežimo z dvakrat, trikrat težjo utežjo in z neznano utežjo. (Raztezek rdeče, na katero smo obesili dvakrat težjo utež, je dvakrat večji od zelene)

Gorenje SVEČE (1442 do 45) pod KOZARCEM (2077).
Poskus lahko razširimo na gorenje treh enako velikih raznobarvnih SVEČ (1442 do 45) (barva je za pojav nepomembna spremenljivka, zato jo lahko uporabljamo za opis določene sveče: namesto, da rečemo prva z desne, je primerneje če rečemo zelena) pod tremi različno velikimi KOZARCI (2077).
Prižgite tri svečke in jih sočasno pokrijte z različnimi kozarci.
Kaj se zgodi in čez koliko časa? Narišite in napišite.
Po čem se razlikujejo opazovani trije pojavi?
Natanko poglejte notranjost kozarcev. Kaj opazite? Ali opazite kake razlike?
Razložite izid pojavov, razlike med vsemi tremi pojavi in podatke, ki ste jih zbrali z naknadnim opazovanjem kozarcev.
Skicirajte histogram, ki prikazuje, kako se trajanje pojavov spreminja z velikostjo kozarca.
Poskus ponovite z gorenjem treh različno visokih sveč pod tremi enakimi kozarci.

Krogli v vodi

Opis pojava:
Modra krogla iz plastelina potone, rdeča krogla iz plastelina plava.
Risba:

Razlaga: Ker je modra krogla težja potone, rdeča lažja pa plava.
Trditev preverimo tako, da damo krogli na tehtnico:

Kognitivni konflikt: Obe krogli sta enako težki
Razlaga: Modra krogla je manjša (gostejša od vode) in voda, ki jo izpodrine, je lažja od nje.
             Rdeča krogla je večja (redkejša od vode) in zato izplava.

Krogli na dlani

Krogli potežkamo in ocenimo, da je kovinska težja od lesene.
Trditev preverimo tako, da damo krogli na tehtnico

Kognitivni konflikt: Lesena krogla je težja od kovinske
Razlaga: Kovinska krogla pritiska na majhno površino roke, zato je tlak pod njo večji od tlaka pod leseno kroglo, ki pritiska na večjo površino roke in se zato njena teža porazdeli po večji površini in se nam zato zdi, da je lažja (d1=60 mm, m1=82 g; d2=24 mm, m2=55 g). Še bolj je to očitno, če poskusimo z leseno klado in jekleno kroglico, ki je 10-krat lažja, a vseeno daje občutek, da je težja. Vendar gre pri tem poskusu tudi za različne oblike teles, ki ju primerjamo. (Glej tlak v fiziki za 8. r.)

Prostor med kroglicami

Dve enaki prozorni posodi napolnimo z velikimi in majhnimi kroglicami. V eno natočimo vodo do roba. Koliko vode bomo lahko natočili v drugo? Večina otrok bo trdila, da je med velikimi kroglicami več prostora kot med majhnimi, zato bomo v drugo posodo lahko nalili več vode.

Kognitivni konflikt: V eno in drugo posodo lahko dolijemo enako količino vode (v merilnih valjih, v katerih je bilo pred dolivanjem enako obarvane vode, je ostala enaka prostornina vode).

Več o pojavih na posebni spletni strani.

13. Gibanje igrač.

Gibanje teles in snovi (pretakanje) je model za vse druge pojave. Tudi besednjak za opis in razlago različnih pojavov si sposojamo iz besednjaka za opis gibanj. Da je res tako, spoznamo pri snovnih spremembah. Namesto, da bi dejali, da se led stali, pogosto rečemo, da snov preide iz enega v drugo stanje. Namesto, da bi rekli, da se voda greje ali hladi, pravimo, da da se ji temperatura dviga ali pada.
Gibanje je pojav, pri katerem se spreminjajo relacije telesa glede na okolico: oddaljenost, zasuk. Lahko pa se spreminjajo tudi relacije med deli telesa (glej gibanje pri pojavih)
Najprej opazujemo gibanje enodelnih togih teles, ki jih lahko premikamo le od zunaj. Npr. prevračanje VELIKE LESENE KLADE (1068) ali VELIKE ŠOLSKE GOBE (1822, 1823 in 1899). Na tablo pritrdimo risbe pojava (torej vsak učenec nariše več risb) in jih komentiramo (representation of redescription). Nato pojav ponovimo. Sled gibanja lahko poudarimo z mokro gobo, ki jo prevračamo po časopisnem papirju. Vrtenje predstavimo s kolesom na vrtljivi osi pod katerim premikamo deščico, nato pa ga zakotalimo po mizi. Nato zakotalimo npr. VELIKO PLOČEVINKO (2084) s piko na obodu, katere tir naj narišejo (namesto več zaporednih risb). Nato sestavimo dvoje gibanj npr. enakomerno premočrtnega gibanja gobe v vodoravni smeri in prostega padanja v navpični smeri tako, da jo porinemo v vodoravni smeri preko roba mize.

Med toga telesa spadajo tudi vrtavke: navadna LESENA (1203), Z GRAFITNO MINCO (606), ki riše sled gibanja, vrtavka, ki se jo požene S POTEGOM NAVITE VRVICE (2087), vrtavka, ki se vrti NA VRVICI (411 in 605), vrtavka, ki se med vrtenjem OBRNE-DVIGNE (402), KOVINSKA POJOČA (1170) vrtavka, LESENA LADJICA (1158), ki spremeni smer vrtenja, VRTAVKA ZA MEŠANJE BARV (1203) in VOUKEC (), ker tuli kot volk, ko se vrti. Tudi LETEČI PROPELER (1192), ki ga potisnemo ob palici z navojem navzgor ali HELIKOPTER (2190) na poteg in BUMERANG (1196), so pravzaprav "leteče" toge vrtavke.

Najpreprostejše so igrače s pogonom od zunaj, ki jih vlečemo ali potiskamo. Vlečemo jih lahko z vrvico ali palico, potiskamo pa le s palico. Take so npr. račke: KOTAČKA (1124), ki jo vlečemo z vrvico in se pri tem oko giblje premočrtno kolesa pa se kotalijo, lesena KLJUNOBRAČKA (1125) je že bolj sestavljena saj obrača kljun, kar je povezano s kotaljenjem sprednjih koles in gaga, kar je povezano z zadnjimi kolesi, ki na gladki površini drsijo in jo je potrebno zato obtežiti, ali natakniti zimske gume (gumici) ali pa posuti pesek (podložiti smirkov papir), FRFOTAČKO (1228) potiskamo preko palice in se ji obračajo krila zaradi povezanosti s kolesi, BLATOTAČKO (1227) prav tako potiskamo s palico, a nima okrogli temveč ovalni kolesi, ki ju lahko premikamo hkrati, ali pa s spremembo relacij izmenično, tudi METULJČKA (1269) potiskamo s palico in je kotaljenje koles povezano z mahanjem kril gor in dol. Zanimivo je še VOZILO KI MU LAHKO DODAMO TRETJO PRAVOKOTNO OS (1223) s kolesoma, ki se na ostrem ovinku lahko pri večji hitrosti prekucne, pa se bo kljub temu nemoteno gibalo naprej. Teža poganja dvodelno igračo RAČKO NA KLANCU (1229), ki se lepo guga po njem navzdol le, če je primerno nagnjen. Tudi DETLA (33), ki kljuje palico ko se spušča po njej poganja teža. NOSANA (1231) gugajoč oponašata hojo in ju vleče teža kroglice na vrvici in se na robu mize ustavita, ker ju ne vleče več v vodoravni smeri temveč navzdol. Zanimiv je še črn PAJEK, KI SKAČE (1139), ker ga poganjamo od zunaj s stisnjenim zrakom. Ker je BULDOŽER (1150) prozoren, lahko v njegovi notranjosti opazujemo vrtenje zobnikov in dviganje in spuščanje odrivne plošče (vrtenje spremenimo v premočrtno gibanje). Tudi JADRNICA je na zunanji pogon.

14. Igrače na notranji pogon.
Najpreprostejši test ali je igrača na zunanji ali notranji pogon je, da jo prevrnemo. Če se še vedno giblje, je na zunanji pogon, če pa se ne more več gibati, je na notranji pogon. Igrače na notranji pogon so netoge, saj se v njih nekaj premika.
Otroci lahko sami iz plastenke, dveh palčk in gumice izdelajo PLESALKO ( ). Najpreprostejši je SKAKAČ (1153) na vzmet, ki jo stisnemo (prilepimo na podlago) in čez nekaj sekund odskoči. VOZIČEK Z BALONČKOM (1162) gre naprej na reakcijski pogon podobno kot raketa. Na Kubi izdelujejo želve, ki jih navijemo s potegom vrvice, s čimer navijemo gumico na vretenu, ki nato poganja želvo, ko se odvija. Za navit so ŽELVA (1204), LOKOMOTIVA (2093), ČOLNIČEK Z VESLAČEM (1142), MOTORNI ČOLN, RIBICA (1148) in MIKA (1120), ki teka sem in tja. Za navit s potegom nazaj so MALI AVTOMOBILČKI (1156), s potegom PULL`N`GO PERCI (1121), s pritiskom navzdol PUSH`N`GO SIR TOPHOM HATT (1140), s pritiskom na klobuk navijemo tudi MEDVEDKA (1122), ki pa spelje z zakasnitvijo potem, ko potisne nos, odpre oči, pokaže jezik in dvigne ušesa. Na notranji pogon so tudi igrače, ki jim s poganjanjem zavrtimo težje kolo v njih, ki nato poganja AVTOMOBILČEK NA VZTRAJNIK (2094). Prav tako so na notranji pogon vse igrače na baterije in MOTO VILO (228), ki je opisano pri igrah in igračah.

Več o igračah na posebni spletni strani.
O vozilih in igralih pa na spletni strani o reprezentacijah.

15. Energija kot povezovalka pojavov. Zgoraj omenjene igrače služijo tudi razlagi pojma energija. Ko račko vlečem z vrvico ali potiskam s palico, se po njej pretaka energija, v skakača sem spravil energijo, ko sem stisnil vzmet, v zrak in prožen balonček, ki sem ga napihnil sem prav tako spravil energijo, v igrače, ki jih navijem sem spravil energijo. Ko dvignem utež v MODELU URE NA NIHALO (2165), sem ji povečal (potencialno) energijo, v BUDILKO (2088 in 2089), ki jo navijem, sem spravil (notranjo ali prožnostno) energijo. V PROŽNO ŽOGICO SKOKICO (1211 in 1212) se je naložila (prožnostna) energija, ko se je stisnila ob tla in ta jo je spet pognala navzgor. V PROŽNO KAPICO (385), ko jo upognem spravim (prožnostno) energijo in zato odskoči više, kot smo jo spustili. JOJO (1199 in 1775) se povečuje (rotacijska kinetična) energija, ko se vedno hitreje vrti in zato lahko pride na njen račun nazaj. Podobno se pri KIMPEŽU (2090) in KATLICI POVRNI SE (2091), ko jo zakotalim poveča notranja (prožnostna) energija in ta jo požene nazaj. Če navijem gumico na PULCI S PALIČICO () spravim vanjo energijo in lahko spleza po klancu navzgor. Podobno deluje CEDEVITINA RJAVA PLASTENKA Z ELASTIKO IN PALIČICO (2092). V dvignjeni vodi v NAREBRIČENI PLASTENKI Z ODTOČNO CEVKO (1354) je spravljena (potencialna) energija in lahko poganja MLINČEK PHYWE (1105). Rdeči hitrejši VOZIČEK (2146) odda (kinetično) energijo počasnejšemu modremu vozičku tudi če je ta težji. Voda teče iz MENZURE S PIPICO (1062), ki ima gladino više, v menzuro, ki ima gladino niže tudi, če je v prvi manj vode.

16. Guganje je pojav, ki je primeren za povezavo dveh lastnosti: oddaljenost od podpornega mesta in teže telesa tako na eni, kot na drugi strani PREVESNE GUGALNICE (1477), ki se jo da prestavljati - spreminjati dolžino obeh koncev. Na začetku naj otroci občutijo "na lastni koži" kako je s tem, če je na eni strani enakoročne prevesne gugalnice močan fant, na drugi pa suha deklica. K deklici naj prisede še en "drobižek". Potem naj otroci prestavljajo desko toliko časa, da bo gugalnica v ravnovesju, če sta na njej močan fant in suha deklica iz prvega poskusa. (glej tudi igrišče) Če torej na eni strani povečujemo tako težo kot razdaljo, na drugi pa zmanjšujemo težo in razdaljo, ne bo težko predvideti kaj se bo zgodilo. Če pa na eni strani povečamo težo in zmanjšamo razdaljo, pa je težko predvideti kaj se bo zgodilo. (odgovor je seveda v produktu teže in razdalje to je navoru). Namesto otrok lahko polagamo radirke na PREVESNO GUGALNICO IZ RAVNILA NA VALJU (1897), da ne drsi, na ravnilo s spodnje strani nalepimo smirkov papir, valj pa podložimo s trajno elastičnim kitom ali plastelinom. Bolj natančno ugotavljamo ravnovesje med oddaljenostjo in težo ne eni in oddaljenostjo in težo na drugi strani PREVESNE GUGALNICE S FRNIKULAMI (897) ali GUGALNICE "LESKO" (2082) S PODLOŽKAMI (2083) ali NAMIZNE GUGALNICE (637), na kateri lahko spreminjam razdaljo od obesišča, ki pa je ves čas na sredini (pritrjena prevesna gugalnica). Kaj se zgodi, če na eno stran obesimo utež? Kako lahko gugalnico spet izravnamo? (Na isti strani jo dvignemo ali na drugi strani potisnemo navzdol). Kam bi morali obesiti enako utež na drugi strani, da bi bila gugalnica spet v ravnovesju? Če na drugi klin obesimo dvojno utež, na kateri klin na drugi strani bi morali obesiti enojno utež, da bi gugalnico uravnovesili? Če na šesti klin obesimo enojno utež, na kateri klin na drugi strani bi morali obesiti trojno utež, da bi gugalnico uravnovesili?...(podrobneje glej ravnovesje v "Bistrenju z naravoslovjem")

17. Plavanje je zahtevno za razumevanje, ker je odvisno hkrati tako od teže in prostornine (specifične teže) tako telesa kot tekočine (njene gostote) in je zato dober primer obravnave pojavov, ki so odvisni hkrati od dveh telesnih (ali ekstenzivnih) lastnosti in snovne (intenzivne) lastnosti tekočine. Če povečujemo težo telesa se "plovnost manjša", če pa povečujemo prostornino telesa (natančneje izpodrinjene tekočine) se "plovnost povečuje". Če v čašo previdno nalijemo redkejše in gostejše tekočine, ki se ne mešajo kot npr. olje, sirup, detergent, bomo dobili pasove različno obarvanih delov tekočine. Na vrhu plava najredkejša nato gostota narašča od zgoraj navzdol. Na podoben način lahko operacijsko določamo gostote TELES ENAKIH PROSTORNIN RAZLIČNE TEŽE (1738 do 1747), ki izpodrinejo različne prostornine vode. Najmanj se bo potopilo telo z najmanjšo gostoto, najbolj pa telo iz snovi z največjo gostoto. Pokažimo tudi plavanje LESENIH KVADROV ENAKE TEŽE A RAZLIČNIH PROSTORNIN (1246), ki izpodrinejo enako prostornino vode. PLASTIČNE FRNIKULE (2113), ki ravno še potonejo, denemo v vodo v kateri raztapljamo sol ali sladkor pa bodo izplavale, ker se je spremenila (snovna ali intenzivna) lastnost tekočine (gostota).

O Soncu in vremenu glej v vajah na terenu.