PROFESORJU dr. JANEZU FERBARJU V SPOMIN

22. 10. 1939 - 21. 12. 2000

Ferbar7_m.jpg (4695 bytes)

    Profesorja dr. Janeza Ferbarja sem spoznal že pred triindvajsetimi leti, ko sem šele začel učiti. Navdušil me je na seminarjih ob uvajanju njegovega novega učbenika za fiziko za 7. in 8. razred osnovne šole. Ob učbeniku je napisal še obsežno metodično-didaktično gradivo, ki je še danes mnogim učiteljem, zlasti še začetnikom, v pomoč pri pripravi na pouk. Pokazal nam je mnoge nove poskuse, največji pomen pa je dal neposrednim učenčevim dejavnostim. Organiziral je nabavo in celo izdelavo didaktičnih kompletov za delo učencev, kot na primer električno vezalno ploščo in napisal celo vrsto knjižic za njihovo uporabo in priporočila za opremo učilnic. To je imelo vpliv tudi na gradnjo Pedagoške fakultete, takrat še akademije, pri čemer je tudi sodeloval. Njegovo delo je dvignilo pouk fizike na višjo kakovostno raven in obrodilo mnogo sadov.

    Pred šestimi leti pa sva začela bolj neposredno sodelovati. Kot mojega profesorja sem ga vikal, postala pa sva dobra prijatelja. Še vedno je predaval didaktiko fizike, vendar se je tudi vedno več posvečal naravoslovju na nižji stopnji osnovne šole. Tako je med drugim tudi veliko prevajal, kot na primer Zbirko Veselje z znanostjo. Veliko člankov je napisal za strokovne revije, v zadnjem času predvsem v Naravoslovni solnici. V zadnji številki je pisal o Podatkih, kako do njih pridemo, kako jih shranjujemo, kako podatke prenašamo in o njihovih predstavitvah ali reprezentacijah s čimer se je v zadnjem času tudi več ukvarjal.

    Na predavanjih se skoraj nikoli ni ponavljal, vsako leto je dodal kaj novega, kaj boljšega. Njegovo vedenje je bilo tako široko, da je uspel povedati le delček tistega, kar je želel, zato mu je bil čas za predavanja vedno pre kratek, kot je bilo prekratko njegovo življenje, da bi dokončal vse, kar si je zamislil. Predavanja so bila vedno dobro obiskana saj so bila zanimiva, pestra in nikoli brez konkretnih zgledov, poskusov. Njegovo znanje je bilo tako široko, da je mnogokrat zašel tudi na druga področja. Ko sem ga pred mesecem dni med odmorom predavanja bodočim vzgojiteljicam o glasoslovju vprašal ali to kar uči ni v nasprotju s tem, kar bodo študente učili kasneje pri drugih predmetih, je po odmoru študentom ponovil moje vprašanje, in odkrito priznal, da je res v nasprotju s tistim, kar predavajo drugi, vendar meni, da na tej stopnji, ko so poslušalci že polnoletni ljudje lahko mislijo s svojo glavo in sprejmejo tisto, kar se njim zdi bolje za otroke, ki jih bodo učili.

    Skrbno je izbiral tudi izraze, saj je negoval slovenski jezik in na to opozarjal tudi študente. Le redko kdaj je na primer od polne predavalnice stotih študentov dobil slovenski izraz za tobogan. Zlasti pa ga je zanimal izvor imen krajev.

    Nedaleč stran od njegovega rojstnega kraja - Smlednika, kjer je tudi pokopan, sva še jeseni imela terenske vaje za študentke, ki so morale narediti nek izdelek in ga predstaviti. Najraje je imel mlinčke, ki so jih morale postaviti ob potoku in povedati, kakšne težave so imele pri njihovem zagonu. Ob tem so oblikovale njegove priljubljene stavke Čim.., tem… kot npr.: "čim širša je struga potoka, tem počasneje teče voda". Če je ob tem kakšna izmed študentk izjavila, da česa ne ve, jo je profesor popravil, da mora reči, "tega pa še ne vem".

    Veliko je sodeloval tudi na mednarodnem področju s kolegi iz Avstrije npr. s profesorjem dr. Leopoldom Mathelitschem z univerze v Grazu, s profesorico Matildo Vicentini z univerze La Sapienza v Rimu, s prof. Fridrichom Hermannom in Matthiasom Laukenmannom z univerze v Karlsruju v Nemčiji, Simonom Bailyem s Crewe and Alsager Collegeu, Jonom Ogbornom z institute of Education univerze v Londonu, dr. Thonyem Russellom s King's College v Liverpoolu… Vabil jih je na predavanja za naše študente in na seminarje za naše učitelje, prevajal njihova gradiva, kot na primer "Naravoslovje po japonsko" Acuši Kacukija z univerze v Tokiu, "Praktična astronomija" prof. dr. Rolanda Szostaka z univerze v Münstru, komplet video kaset "Fizika v poskusih" dr. Josefa Trne z Masarykove univerze v Brnu in Karlsrujski tečaj fizike, ki je sprožil mnoge polemike med našimi klasičnimi fiziki. Kljub kritikam, je nadaljeval delo in mi večkrat rekel, da nekdo pač mora kdaj tudi spremeniti, izboljšati, posodobiti način poučevanja fizike. On je to poskušal, tudi, če pri tem ni imel podpore širše strokovne javnosti.

    Od svojih sodelavcev je veliko zahteval zato, ker je veliko tudi dajal. Nikoli ni bil povsem zadovoljen, saj je vedel, da se da marsikaj narediti še bolje. Poskuse sva skrbno izbirala, morali so biti preprosti in učinkoviti. Vedno je mislil na to ali bodo učiteljice lahko resnično izvedle tak poskus v svojem razredu in ali bodo lahko pripomočke tudi kupile, po možnosti, kar v trgovini. Zato ni bil zadovoljen, če sem prinesel dragocen uvožen kalorimeter, temveč je imel raje pločevinko v plastičnem kozarcu s preluknjanim plastičnim pokrovom, ne steklene menzure, temveč odrezano narebričeno plastenko ipd. Na oddelku za fiziko in tehniko pa je za njim ostala ogromna zbirka zanimivih učnih pripomočkov, ki jih je nabavil predvsem v tujini. Posebno všeč so mu bile igre in igrače, ki pa so morale imeti kaj zanimivega, pri katerih se je dalo spreminjati medsebojne relacije med posameznimi deli in s tem spreminjati njihovo funkcijo ipd. Prihodnjo uro bi moral študentkam naravoslovja predstaviti gibanje račk, ki jim je dal imena kot npr. račka kljunobračka, račka blatotačka, račka frfotačka ipd. Ob koncu vsakega predavanja pa se mi nikoli ni pozabil zahvaliti za sodelovanje.

    Poleg pedagoškega dela na fakulteti je organiziral tudi mnoge uspešne mednarodno podprte projekte: TEMPUS - "Razvoj začetnega naravoslovja" in EDEN, ki je namenjen posodobitvi naravoslovnih predmetov in njihovi integraciji na predmetni stopnji osnovne šole in na srednjih šolah, v katera je razen sodelavce z naše fakultete vključil tudi profesorje s pedagoške fakultete v Mariboru, z Zavoda za šolstvo in druge tudi iz tujine, za kar je skupaj s sodelavci (izr. prof. dr. S. A. Glažar, viš. pred. mag. D. Krnel, asist. mag. D. Skribe-Dimec, predav. M. Jaklin in asist.D. Mati) pred dvema letoma prejel tudi najvišje državno priznanje na področju šolstva. Dogovarjal pa se je že za nove mednarodne projekte kot npr. CASE - Bistrenje z naravoslovjem, ki pa jih sedaj žal ne bo mogel dokončati.

    V Sloveniji skoraj ni osnovne šole na kateri ne bi imel seminarja za učiteljice in učitelje naravoslovja oziroma fizike. Z do vrha prtljažnika z učnimi pripomočki napolnjenim avtomobilom, ki jih je moralo biti raje malo več, kot pa premalo, sva prepotovala vso Slovenijo po dolgem in počez. Nazadnje sva bila v Kočevju kjer je imel pred mesecem dni seminar za učiteljice prvega razreda devetletke o gibanju v začetnem naravoslovju. Pa ne samo po Sloveniji. Z italijanskim zavodom za šolstvo iz Trsta se je dogovarjal za vnovični seminar za učitelje zamejskih Slovencev, ki ga žal tudi ne bo.

    Čeprav je bil polno zaposlen ni nikoli nikogar odslovil, češ da nima časa. Večkrat je rekel, da je v življenju pomembna le ljubezen. Ljudi je sodil po njihovem delu. Ker mu v mladih letih ni bilo lahko, je vse kar je dosegel, in tega je veliko, dosegel s trdim delom in borbo od zidarja, učitelja  na Bežigrajski gimnaziji, na učiteljišču v Novem Mestu kjer je demonstrativno šotoril, raziskovalca na Pedagoškem inštitutu, višjega predavatelja na Pedagoški akademiji, pa vse do priznanega univerzitetnega profesorja.

    Ko je bil že bolan, smo mu govorili, da mora malo manj delati. Toda on je bil navajen delati po 10 in več ur na dan in ga je bolj skrbelo, ali mu bo uspelo dobro pripraviti priročnik za naravoslovje za učitelje drugega razreda devetletne osnovne šole, kot za svoje zdravje. Tako je odšel sredi svojega plodnega dela, ko je s sinom pripravljal delavnico o raztresanju snovi in energije pri shranjevanju in pretakanju, ter nastajanju entropije pri tem, na srečanju učiteljev naravoslovja v Portorožu, ki se ga letos prvič ni mogel udeležiti. Ostal pa bo v spominu stotin učiteljic in učiteljev, ki bodo iskali nove, boljše poti učenja tisočev učencev po vsej Sloveniji…

    Značilen je njegov "proviant in imprimŕtur", ki ga je leta 1994 napisal na koncu prvega dela Karlsrujskega tečaja fizike :

    “Za učitelje pravijo, da izgore in se zgarajo, ker morajo delati z dušo in telesom, zagnano in preudarno hkrati. Notranje izpraznitve se obvarujemo le, če kar naprej nabiramo nove izkušnje in vzpodbude.

    V eni sami deželi se porodi premalo novosti, da bi bilo z njimi mogoče prehraniti učitelje, ki vsako jutro stopajo pred desetine mladih in neučakanih. Učitelj bo poklicno preživel, če bo vsaj kateri od njegovih učencev ob koncu dneva dejal: "Zvedel sem nekaj novega!"

    To knjigo smo prinesli z univerze v Karlsruheju. Namenjena je razmišljajočim učiteljem fizike in vsem, ki žele staro fiziko doživeti na novo. Predstavlja teoretično in praktično dobro podprto inovacijo, ki jo didaktiki fizike razvijajo že dve desetletji. Njena temeljna odlika je poenotena notranja zgradba vsebinsko različnih področij fizike, ki olajšuje in skrajšuje uk in pouk. Razkrita struktura fizike je zakopana dovolj globoko, da se nam praktikom med vsakodnevnim okopavanjem polja le včasih za hip zablešči pod motiko in spet izgine. S knjigo pri roki jo bomo laže spoznavali sami in skupaj z učenci.

    Ob knjigi se boste pomladili. Prav nič pa ni treba, da se z njo strinjate. Le polemizirajte z idejami v njej. Koristilo bo vam in idejam.”

    V tem citatu je po mojem mnenju zajeta njegova glavna ideja, katera navdihuje vsakega od nas. Ideja, ki bo tudi mene vedno spremljala in spominjala na velikega pedagoga.

Goran Iskrić

NAŠI RAZGLEDI, 20. januarja 2001

 Ferbar2_m.jpg (6133 bytes)

Zakaj verouk ne sodi v spričevala

    Ob razpravah o verouku se zdi, da gre predvsem za pravno vprašanje. V resnici pa predlog o povezavi med veroukom in šolo zadeva v srčiko šolskega sistema in je torej potrebno o njem tudi strokovno razmisliti. Kot učitelj ponujam nekaj izhodišč za tak razmislek.
    Predsednik Drnovšek je nedavno za medije večkrat izjavil, da se mu zmeren predlog za takle kompromis z RKC: da bi se obisk verouka priznal namesto enega izbirnega predmeta, v bistvu kot oprostitev ur. Oprostitev bi lahko priznali tudi nekomu, ki se izven šole aktivno ukvarja s športom ali glasbo in kot sem jaz razumel, brez vpisovanja v spričevalo.
    Za kristjana je prva in najpomembnejša moralna vrlina pobožnost, to je ljubezen do Boga. Pobožnost seveda predpostavlja vernost. Vera v enega boga je bila sprva zapovedana in torej izražena v velelniku: Veruj v enega boga! Če bi pri tem ostalo, bi neverujoči in verniki zlahka shajali drug z drugim.
    Cerkev pa je zapoved kasneje predelala v prvo resnico: Prva, da je Bog. O ukazu Veruj v enega boga! ni mogoče spraševati, če je resničen. Pač pa se je mogoče vprašati, ali je res, da Bog je. Če slišimo trditev "Bog je", pričakujemo, da je potrjena ali vsaj, da ni ovržena. Biti mora torej preverljiva, ali pa se ji ne da pripisati (stopnje) resničnosti.
    Znanstvene trditve se da ovreči s poskusi, zgodovinske se da podpreti z viri. Matematične trditve se da dokazati. Trditve o obstoju boga pa ni mogoče ne ovreči ne potrditi. Vanjo je mogoče le verjeti ali pa ne.
    Nepreverljivo trditev "Bog je" RKC kljub temu proglaša za resnično. Vendar se ne ustavi pri tem. Ker preveritvenega postopka ne more ponuditi, proglaša dvom ali nepriznavanje resničnosti te trditve za največji greh. S tem pomeša znanje in moralne pojme. Prestopek ali greh je, če kdo hoteno ravna navzkriž s kakimi normami. Oblast, ki norme postavlja, prestopke kaznuje. Neverovanje v Boga bi torej lahko kaznovala oblast, ki je izdala ukaz: Veruj.
    Resnice pa ni mogoče zaukazati. Mogoče jo je le spoznati, če je človek dovolj pameten za to. Če pa te sposobnosti nima, ostane neveden. Nevednost pa ni greh. Nesposobnost spoznati Boga ni greh in je logično ni mogoče kaznovati. Kazen je namreč neprijetnost, ki lahko doleti le prestopnika zaradi njegovega prestopka. Nevednost o obstoju Boga je univerzalna. Nihče ne ve, da Bog je in nikogar ni mogoče kaznovati zaradi tega. Ostaja le možnost verjeti vanj.
    Vsakdo ima pravico verjeti, kar hoče. Tudi v nepreverjeno in celo v nepreverljivo. Vsakdo ima tudi pravico drugim pričati o svoji veri. Nihče pa nima pravice nikogar zavajati tako, da vsebino svojega verovanja posreduje drugim kot vsebino svoje vednosti. Prav to morajo početi kateheti po svoji službeni dolžnosti. Ti morajo svojo vero v Boga prikazovati kot svojo vednost o njegovem obstoju. To krivo pričanje pa je greh. Kako prestajajo svojo moralno stisko, ne vem.
    Organizacijsko je še najlaže zapovedano resnico prenašati na mlade, če se jo predaja kot znanje. Zato je treba verouk pomešati med pouk, katehete pa med učitelje, čeprav je med njimi bistvena razlika. Kateheti so, kar so, zaradi svoje vere, učitelji pa so, kar so, zaradi svojega znanja. Kateheti so dolžni vero posredovati kot znanje, učitelji pa so dolžni posredovati znanje in smiseln dvom o njem. Učitelji so dolžni dvom uporabljati kot pot do znanja, kateheti pa so dolžni neverovanje proglašati za greh, za moralni prestopek torej.
    V šoli učencem svetujemo, naj verjamejo kvečjemu tisto, kar je preverljivo. Pravimo jim, naj trditvam zaupajo sorazmerno s stopnjo verjetnosti, da so resnične. Odsvetujemo verjeti nepreverljivo, vendar vsakemu pustimo, da se sam odloča, v kaj bo verjel. Prav gotovo pa vere v karkoli ne zahtevamo, je ne proglašamo za moralno vrlino in nejevere ne proglašamo za greh. Hvalimo znanje, vendar neznanja ne kaznujemo, saj ni prestopek. Negujemo smiseln dvom.
    Naš premier pa učiteljstvu svetuje tole: Učenci so v šoli 25 ur na teden. Po 23 ur na teden jih učitelji v šolah še naprej vzpodbujajte, naj verjamejo le preverljivo in sicer sorazmerno s preverljivostjo. Po dve uri na teden pa vas bodo zamenjali kateheti, ki bodo v župniščih otrokom pravili, da je verjeti v nepreverljivo največja človeška vrlina in da je nevera smrtni greh, ki jih bo pripeljal v večno pogubljenje. Ta predlog se premieru zdi zmeren. Meni se zdi zavajanje v smrtni greh.

Janez Ferbar

DELO, 27. 12. 1999

Ferbar3_m.jpg (6049 bytes)