naslov1

Študij in zaposlitev >> Zaposlitev >> Izjave diplomantov

Izjave diplomantov o svoji poklicni karieri


Meta Trček Andreja Eršte Damjan Štrus Rok Strehovec
mlada raziskovalka IJS Gimnazija Litija

Meta Trček

Meta Diplomirala sem leta 1993 in to brez absolventskega staža. Mudilo se mi je v službo, da izpolnim svoje sanje. Nestrpno sem čakala, da bom lahko prenašala svoje znanje in izkušnje na učence in da se bom tudi sama lahko razvijala. Kot diplomantki PeF mi je bilo dobro postlano. Dobila sem veliko napotkov, idej, navodil in seveda znanja. Kot učiteljica sem do učencev zahtevna, se držim meril in dogovorov, ki jih postavim. Včasih učitelj postavi pravilo za katerega kasneje ugotovi, da ni najboljše. Vendar mora to pravilo veljati do konca zgodbe in se ga spremeni šele, ko se zgodba začne znova. Pri svojem delu sem se veselila uspehov, ki so jih dosegali učenci, njihovih nasmejanih obrazov, ko so odkrivali nove zakonitosti in sami iskali rešitve. Eden mojih drznih podvigov je bil, ko sem učencem dodelila nalogo, da morajo doma narediti dva poskusa in ju opisati. Ne boste verjeli kaj vse so prinesli: različne čolničke, katapulte, avtomobile... Povezava med fiziko in tehniko je lahko skoraj zabrisana, saj učence lahko spodbujaš s tehničnega vidika - poskus izdelajo, sestavijo in fizikalnega vidika - ga razložijo. Tudi sam kot učitelj ti je tako najlažje, saj si lahko marsikatero stvar pripraviš sam, ker si si pridobil spretnosti iz obeh področij. Največ pomenijo učitelju izjave kasnejših srednješolcev: "Hvala, ker ste vztrajali, da sem se naučil. Sedaj lahko mirno pri pouku skoraj spim, ker zadevo obvladam." To daje učitelju voljo in energijo, da vztraja na začrtani poti. Da pouk ni monoton je danes možno sodelovati v različnih dejavnostih - projektih, eksperimentih, seminarjih.. Ko odpreš ena vrata, se jih naprej ponuja še mnogo drugih. Samo odpreti jih je treba. Zakaj vi sedaj berete te vrstice? Hm, na seminarju sem pred leti rekla da, ko se me vprašali, če bi lahko študentje pri meni imeli nastope in hospitacije... Začetek pa je vedno v razredu. Učenci želijo, hočejo in zmorejo, samo verjeti je potrebno vanje.
Meta Trček, profesorica fizike in tehnike

Andreja Eršte

 

Andreja "Začetna točka je izjemnega pomena za vse, zato je ravno prav poskusiti premagati samega sebe, ker nikoli ne veš, kje vse boš lahko pristal." (Hideaki Sorachi). Naj bodoče matematike in fizike ne skrbi - ta izjava nima veze z definicijami iz geometrije ali fizike in je ne bo treba vedeti na izpitih. V času študija na Pedagoški fakulteti sem po predlogih kolegov, asistentov in profesorjev pristala marsikje - npr. v Bistri pri demonstriranju verižnih eksperimentov v Tehniškem muzeju Slovenije, na vajah iz Fizikalnih eksperimentov 1 kot demonstratorka, na MART-u (Mladinski Astronomski Raziskovalni Tabor), ki ga organizirata UAD (Ustvarjalno Astronomsko Društvo) in Astronomsko društvo Orion... Ob vsem tem sem spoznala, da je poklic učiteljice zame le ena od možnosti po končanem študiju matematike in fizike; zato sem izkoristila priložnost za eksperimentalno delo in sedaj sem zaposlena kot mlada raziskovalka na odseku za Fiziko trdne snovi na Institutu Jožef Stefan.

Andreja Eršte, profesorica matematike in fizike

 

Damjan Štrus

Damjan Moja zgodba je zgodba o zarečenem kruhu oziroma zgodba o navdušenem matematiku brez znanja in ljubezni do fizike (v OŠ je bila učiteljica veliko na bolniški, v srednji šoli smo po poldrugem letu dobre fizike dobili novega profesorja in od takrat se fizike ne spomnim več...), ki je spomladi leta 1994 obiskal informativni dan na Pedagoški fakulteti. Želja je bila študirati matematiko in delati z mladimi; zraven sem kot "nujno zlo" izbral še fiziko, prepričan, da se bom z njo ukvarjal le na fakulteti in potem nič več. Študij na PeF se mi je zdel privlačnejši od tistega na FMF, ker je bila paleta predmetov širša, pa tudi informacije o zahtevnosti študija so me bolj kot na Vič vlekle za Bežigrad. V štirih letih so me poleg matematike, naučili tudi ogromno fizike, predvsem sem užival na Didaktiki pokojnega profesorja dr. Ferbarja, dobil pa sem tudi veliko znanja s področja pedagogike in angragogike, ki mi je kasneje marsikdaj prišlo prav. Da je bila moja odločitev za delo z mladimi pravilna sem vedel nekaj minut za tem, ko sem v tretjem letniku študija prvič sam na OŠ Toneta Čufarja stopil pred razred 13. letnikov in jim predstavil tlak sile. Po 4 letih študija sem ob pisanju diplome (seveda s področja matematike), opravil še dodatno izpopolnjevanje iz fizike na FMF, ker je bil program razpisan že oktobra (izpopolnjevanje iz matematike so razpisali šele februarja naslednje leto). Diplomiral sem junija 1999, 1. septembra tega leta pa začel svojo učiteljsko pot na Gimnaziji Litija, ki je bila takrat odprta šele tretje leto - na mojo (ne)srečo je bilo prosto mesto profesorja fizike! Prišel sem med zelo mlade in zagnane kolege, med zelo sposobno vodstvo in vedoželjne dijake, ki so želeli in še vedno želijo od mene več in več. Začetek v učiteljskem poklicu je težak: misliš, da vse veš, v resnici ne veš skoraj ničesar. A dijakov ne zanima, da se učiš na svojih napakah, oni želijo kompetentnega učitelja, pri katerem bodo ure hitro in zanimivo minevale, kjer se bodo z malo truda veliko naučili in imeli lepe ocene. Poklic učitelja je lep, velikokrat naporen in če želiš biti uspešen, potem ni dovolj, da vanj vložiš le del sebe - terja celotno osebo, ki mora vsako leto napredovati. Napredovati pa le na poti iz kabineta v razred ne moreš. Potrebno je iti iz šole, videti kako učijo drugje, se povezovati, sodelovati s sorodnimi ustanovami. Sam sem imel možnost poučevati zelo nadarjenega dijaka, ki se mu je uspelo uvrstiti v nacionalno ekipo za mednarodno fizikalno olimpijado in tam osvojiti bronasto medaljo, sodeloval sem pri prvi postavitvi verižnega eksperimenta (veriga se je celo začela z eksperimentom, ki je nastal po mojim vodenjem skupine študentov 3. letnika na FMF), sodeloval sem s Pedagoškim inštitutom pri analizi raziskave TIMSS, s Hišo eksperimentov smo izdelali eksperiment - dvojček (eden je v HE, drugi pri nas na šoli), čedalje bolj sem vpet v pripravo tekmovanj iz znanja fizike za srednješolce, ki poteka pod okriljem DMFA, dvakrat sem obiskal Finsko in spoznaval njihove učne metode in oblike... V svojem delu v šoli zelo uživam, vedno rad in utrujen odidem na počitnice in se vsakokrat z veseljem spočit vrnem nazaj.
Damjan Štrus, profesor matematike in fizike

Rok Strehovec

 

Rok Študij na Pedagoški fakulteti, smer matematika in fizika sem končal po dolgem "študijskem premoru". Možgani so se v tem času polenili, a so hitro prišli v formo. Izkušnje med študijskem premorom, tako delovne kot družinske, so mi dale drugačen pogled na študij, ki pa nikakor ni bil nezanimiv. Še bolj kot prej me je začel zanimati pedagoški del predmetov, kjer sem odkril, da marsičesa o poučevanju in razvoju otrok in mladostnikov ne vem, kljub temu, da imam dober občutek za delo z ljudmi, kar po besedah profesorja dr. Marušiča ni najpogostejša lastnost matematikov. Tako sem v času študija nadgrajeval svoje znanje matematike in fizike ter skušal kritično gledati na svoje poučevanje oz. podajanje snovi pri predmetih Didaktika fizike oz. matematike, kjer so trčenja med teorijo in prakso in med študenti in profesorji bila bolj ali manj produktivna. To področje, torej pedagoški del študija nosi v sebi veliko pomembnega za kasnejše delo, česar se večina študentov zave šele po končanem študiju. Sam sem se po končanem študiju odločil za samozaposlitev v podjetju, kjer se ukvarjam z inštrukcijami matematike in fizike. Delo z mladimi je zelo pestro, raznoliko in predvsem nikoli dolgočasno. Ce želiš dosegati uspehe na tem področju, pa tudi polno izzivov, saj ima večina odpor do fizike ali/in matematike, ki pa lahko s pravim pristopom in discipliniranim delom (včasih) celo izpuhti, kar je pravzaprav največja nagrada za inštruktorja. Nedvomno mi dejstvo, da sem diplomiral na Pedagoški fakulteti daje zelo dobre smernice in kompetence za opravljanje tega poklica.

Rok Strehovec, profesor matematike in fizike