Študij in zaposlitev >>
Zaposlitev
>> Izjave diplomantov
Izjave diplomantov o svoji poklicni karieri
Diplomirala sem leta 1993 in to brez absolventskega staža. Mudilo se mi je
v službo, da izpolnim svoje sanje. Nestrpno sem čakala, da bom lahko prenašala
svoje znanje in izkušnje na učence in da se bom tudi sama lahko razvijala.
Kot diplomantki PeF mi je bilo dobro postlano. Dobila sem veliko napotkov,
idej, navodil in seveda znanja. Kot učiteljica sem do učencev zahtevna, se
držim meril in dogovorov, ki jih postavim. Včasih učitelj postavi pravilo
za katerega kasneje ugotovi, da ni najboljše. Vendar mora to pravilo veljati
do konca zgodbe in se ga spremeni šele, ko se zgodba začne znova.
Pri svojem delu sem se veselila uspehov, ki so jih dosegali učenci,
njihovih nasmejanih obrazov, ko so odkrivali nove zakonitosti in sami
iskali rešitve. Eden mojih drznih podvigov je bil, ko sem učencem dodelila
nalogo, da morajo doma narediti dva poskusa in ju opisati. Ne boste verjeli
kaj vse so prinesli: različne čolničke, katapulte, avtomobile... Povezava
med fiziko in tehniko je lahko skoraj zabrisana, saj učence lahko spodbujaš
s tehničnega vidika - poskus izdelajo, sestavijo in fizikalnega vidika - ga
razložijo. Tudi sam kot učitelj ti je tako najlažje, saj si lahko marsikatero
stvar pripraviš sam, ker si si pridobil spretnosti iz obeh področij.
Največ pomenijo učitelju izjave kasnejših srednješolcev: "Hvala, ker ste
vztrajali, da sem se naučil. Sedaj lahko mirno pri pouku skoraj spim, ker
zadevo obvladam." To daje učitelju voljo in energijo, da vztraja na začrtani
poti. Da pouk ni monoton je danes možno sodelovati v različnih dejavnostih -
projektih, eksperimentih, seminarjih.. Ko odpreš ena vrata, se jih naprej
ponuja še mnogo drugih. Samo odpreti jih je treba. Zakaj vi sedaj berete
te vrstice? Hm, na seminarju sem pred leti rekla da, ko se me vprašali,
če bi lahko študentje pri meni imeli nastope in hospitacije... Začetek pa
je vedno v razredu. Učenci želijo, hočejo in zmorejo, samo verjeti je
potrebno vanje.
Meta Trček, profesorica fizike in tehnike
"Začetna točka je izjemnega pomena za vse, zato je ravno prav poskusiti
premagati samega sebe, ker nikoli ne veš, kje vse boš lahko pristal."
(Hideaki Sorachi). Naj bodoče matematike in fizike ne skrbi - ta izjava
nima veze z definicijami iz geometrije ali fizike in je ne bo treba vedeti
na izpitih. V času študija na Pedagoški fakulteti sem po predlogih kolegov,
asistentov in profesorjev pristala marsikje - npr. v Bistri pri
demonstriranju verižnih eksperimentov v Tehniškem muzeju Slovenije, na vajah
iz Fizikalnih eksperimentov 1 kot demonstratorka, na MART-u (Mladinski
Astronomski Raziskovalni Tabor), ki ga organizirata UAD (Ustvarjalno
Astronomsko Društvo) in Astronomsko društvo Orion... Ob vsem tem sem
spoznala, da je poklic učiteljice zame le ena od možnosti po končanem
študiju matematike in fizike; zato sem izkoristila priložnost za
eksperimentalno delo in sedaj sem zaposlena kot mlada raziskovalka na
odseku za Fiziko trdne snovi na Institutu Jožef Stefan.
Andreja Eršte, profesorica matematike in
fizike
Damjan Štrus
Moja zgodba je zgodba o zarečenem kruhu oziroma zgodba o navdušenem
matematiku brez znanja in ljubezni do fizike (v OŠ je bila učiteljica
veliko na bolniški, v srednji šoli smo po poldrugem letu dobre fizike
dobili novega profesorja in od takrat se fizike ne spomnim več...), ki
je spomladi leta 1994 obiskal informativni dan na Pedagoški fakulteti.
Želja je bila študirati matematiko in delati z mladimi; zraven sem kot
"nujno zlo" izbral še fiziko, prepričan, da se bom z njo ukvarjal le na
fakulteti in potem nič več. Študij na PeF se mi je zdel privlačnejši od
tistega na FMF, ker je bila paleta predmetov širša, pa tudi informacije
o zahtevnosti študija so me bolj kot na Vič vlekle za Bežigrad. V štirih
letih so me poleg matematike, naučili tudi ogromno fizike, predvsem sem
užival na Didaktiki pokojnega profesorja dr. Ferbarja, dobil pa sem tudi
veliko znanja s področja pedagogike in angragogike, ki mi je kasneje
marsikdaj prišlo prav. Da je bila moja odločitev za delo z mladimi
pravilna sem vedel nekaj minut za tem, ko sem v tretjem letniku študija
prvič sam na OŠ Toneta Čufarja stopil pred razred 13. letnikov in jim
predstavil tlak sile. Po 4 letih študija sem ob pisanju diplome (seveda
s področja matematike), opravil še dodatno izpopolnjevanje iz fizike na
FMF, ker je bil program razpisan že oktobra (izpopolnjevanje iz matematike
so razpisali šele februarja naslednje leto). Diplomiral sem junija 1999,
1. septembra tega leta pa začel svojo učiteljsko pot na Gimnaziji Litija,
ki je bila takrat odprta šele tretje leto - na mojo (ne)srečo je bilo prosto
mesto profesorja fizike! Prišel sem med zelo mlade in zagnane kolege, med
zelo sposobno vodstvo in vedoželjne dijake, ki so želeli in še vedno želijo
od mene več in več. Začetek v učiteljskem poklicu je težak: misliš, da vse
veš, v resnici ne veš skoraj ničesar. A dijakov ne zanima, da se učiš na
svojih napakah, oni želijo kompetentnega učitelja, pri katerem bodo ure
hitro in zanimivo minevale, kjer se bodo z malo truda veliko naučili in
imeli lepe ocene. Poklic učitelja je lep, velikokrat naporen in če želiš
biti uspešen, potem ni dovolj, da vanj vložiš le del sebe - terja celotno
osebo, ki mora vsako leto napredovati. Napredovati pa le na poti iz kabineta
v razred ne moreš. Potrebno je iti iz šole, videti kako učijo drugje, se
povezovati, sodelovati s sorodnimi ustanovami. Sam sem imel možnost
poučevati zelo nadarjenega dijaka, ki se mu je uspelo uvrstiti v nacionalno
ekipo za mednarodno fizikalno olimpijado in tam osvojiti bronasto medaljo,
sodeloval sem pri prvi postavitvi verižnega eksperimenta (veriga se je celo
začela z eksperimentom, ki je nastal po mojim vodenjem skupine študentov
3. letnika na FMF), sodeloval sem s Pedagoškim inštitutom pri analizi
raziskave TIMSS, s Hišo eksperimentov smo izdelali eksperiment - dvojček
(eden je v HE, drugi pri nas na šoli), čedalje bolj sem vpet v pripravo
tekmovanj iz znanja fizike za srednješolce, ki poteka pod okriljem DMFA,
dvakrat sem obiskal Finsko in spoznaval njihove učne metode in oblike...
V svojem delu v šoli zelo uživam, vedno rad in utrujen odidem na počitnice
in se vsakokrat z veseljem spočit vrnem nazaj.
Damjan Štrus, profesor matematike in
fizike
Rok Strehovec
Študij na Pedagoški fakulteti, smer matematika in fizika sem končal po dolgem
"študijskem premoru". Možgani so se v tem času polenili,
a so hitro prišli v formo.
Izkušnje med študijskem premorom, tako delovne kot družinske,
so mi dale drugačen
pogled na študij, ki pa nikakor ni bil nezanimiv. Še bolj kot prej
me je začel zanimati pedagoški del predmetov, kjer sem odkril, da marsičesa o
poučevanju in razvoju otrok in mladostnikov ne vem, kljub temu, da imam dober
občutek za delo z
ljudmi, kar po besedah profesorja dr. Marušiča ni najpogostejša lastnost
matematikov. Tako sem v času študija nadgrajeval svoje znanje matematike
in fizike
ter skušal kritično gledati na
svoje poučevanje oz. podajanje snovi pri predmetih Didaktika fizike
oz. matematike,
kjer so trčenja med teorijo in prakso in med študenti in profesorji
bila bolj ali
manj produktivna.
To področje, torej pedagoški del študija nosi v sebi veliko pomembnega
za kasnejše
delo, česar se večina študentov zave šele po končanem študiju.
Sam sem se po končanem študiju odločil za samozaposlitev v podjetju, kjer se
ukvarjam z inštrukcijami
matematike in fizike.
Delo z mladimi je zelo pestro, raznoliko in predvsem nikoli dolgočasno.
Ce želiš
dosegati uspehe na tem področju, pa tudi polno izzivov,
saj ima večina odpor do
fizike ali/in matematike,
ki pa lahko s pravim pristopom in discipliniranim delom
(včasih) celo izpuhti, kar
je pravzaprav največja nagrada za inštruktorja. Nedvomno mi dejstvo, da sem
diplomiral na Pedagoški
fakulteti daje zelo dobre smernice in kompetence za opravljanje tega poklica.
Rok Strehovec, profesor matematike in fizike
|