Začetki Pedagoške fakultete

Petdesetletni zgodovinski razvoj PeF bi lahko razdeli v tri obdobja

  1. Obdobje Višje pedagoške šole (1947-1964),
  2. Obdobje Pedagoške akademije do uvedbe visokošolskega študija (l964-1987),
  3. Obdobje visokošolskega univerzitetnega študija (od 1987 dalje)

Današnja Pedagoška fakulteta ima svojo predhodnico v Višji Pedagoški šoli, ustanovljeni 4. julija 1947 z odločbo vlade Ljudske republike Slovenije, ki je predvidevala izobraževanje učiteljev v okviru treh odsekov: 1. usposabljanje predmetnih učiteljev za poučevanje na tedanjih nižjih gimnazijah, 2. usposabljanje defektologov, 3. usposabljanje vzgojiteljev v vzgojnih domovih. Svečana otvoritev novoustanovljene Višje pedagoške šole je bila 6. oktobra 1947. Njen prvi direktor je postal zgodovinar in geograf Jože Hainz.

Ob ustanovitvi so študentje lahko vpisali naslednje študijske skupine: matematika - fizika, biologija - kemija, slovenščina - srbohrvašcina, ruščina - slovenščina, zgodovina - geografija, defektologija. Tem so se v naslednjih letih pridružile še nove smeri, 1950 študij nemščine, 1951 študij angleščine, glasbene in likovne vzgoje, 1953 študij ročnih spretnosti (kasneje je to študij tehnike), krajši čas je bilo mogoce študirati telesno vzgojo in predvojaško vzgojo. Študij defektologije je bil sprva možen le za študente ob delu, od 1953/54 dalje tudi za redne študente (od leta 1963/64 je v uporabi termin specialna pedagogika).

Po odpravi nižjih gimnazij in uvedbi enotne osnovne šole 1958 je VPŠ izobraževala učitelje za višje razrede osnovnih šol. Ko je v naslednjih letih prišlo do postopnega ukinjanja učiteljišč in uvedbe pedagoških gimnazij, je pričelo prevladovati mnenje, naj bi vsi učitelji osnovnih šol imeli višješolsko izobrazbo. Tako se je leta 1964 VPŠ preoblikovala v Pedagoško akademijo, ki je v svoj program poleg izobraževanja učiteljev za predmetno stopnjo, vključila tudi izobraževanje učiteljev za razredno stopnjo osnovne šole.

Leta 1961 je VPŠ v Ljubljani pomagala pri ustanovitvi mariborske pedagoške akademije.

Pomembna značilnost prvega obdobja (1947- 1964) je bila, da je bilo redno zaposlenih učiteljev sorazmerno malo, v začetku le 9, ob koncu tega obdobja pa 19, veliko dela je torej delo slonelo na honorarnih predavateljih. Med njimi je bilo veliko že uveljavnjenih strokovnjakov s fakultet in drugih ustanov.

 

Zgodovina knjižnice

Knjižnica s sedežem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani se je razvila iz knjižnice Višje pedagoške šole, ustanovljene 1947. leta. Ob spremembi Višje pedagoške šole v Pedagoško akademijo leta 1964 je imela knjižnica 11.930 enot in je redno prejemala 50 domačih in tujih revij oz. časopisov. Leta 1990 je knjižnica pridobila status visokošolske knjižnice in je aktivna članica v sistemu COBISS.

Do danes je knjižnični fond narasel na 120.000 monografskih publikacij in 166 trenutno naročenih naslovov domačih in tujih revij in časopisov. Knjižnica nudi bogat izbor domače in tuje strokovne literature, zlasti s pedagoških področij in drugih znanstvenih ved, ki so v študijskih programih in predmetnikih matične fakultete.

Namenjena je predvsem študentkam in študentom, učiteljicam in učiteljem ter raziskovalkam in raziskovalcem matične fakultete, pa tudi drugim uporabnikom. Storitve, ki jih zagotavlja knjižnica so: dostop do knjižnične zbirke v prostem pristopu, izposoja knjižničnega gradiva na dom ali v čitalnico, uporaba lokalnega in vzajemnega kataloga ter drugih podatkovnih zbirk in informacijskih virov, pomoč in svetovanje pri iskanju gradiv, informacij in pri uporabi knjižnice, izgradnja digitalnih zbirk, e-dostop do naročenih e-revij in e-knjig, oddaljeni dostop do e-virov, medknjižnična izposoja, vodenje bibliografij raziskovalcev, vodenje zbirke obveznih izvodov gradiv, ki nastajajo v okviru matične fakultete, izobraževanje uporabnikov.

 

 

Prostori

Poseben problem, ki je pestil tedanjo VPŠ in kasneje še bolj njeno naslednico PA, je bil problem prostorov. Čeprav je od leta 1952 imela svojo stavbo na Starem trgu 34 (nekdanji stiški dvorec), pa je stavba bila premajhna, zlasti še potem, ko so se pojavljale nove smeri študija. Prostorski problem je bil začasno rešen leta l983 s preselitvijo v novo stavbo PA za Bežigradom.

Število študentov se je nenehno povečevalo, zlasti po letu 1964, ko je PA dobila več novih študijskih smeri. Tako smo leta 1964 poleg zelo močnega oddelka za razredni pouk uvedli še študij knjižničarstva, 1968 študij za vzgojitelje v domovih, 1975 študij gospodinjstva, 1984 študij vzgojiteljev predšolskih otrok. Leta 1972 so pričeli nastajati dislocirani oddelki: 1972 v Novi Gorici in Novem mestu, 1974 v Kopru, obenem je delovalo več začasnih centrov za študij ob delu po vsej Sloveniji. Pomembna prelomnica v razvoju PA je tudi njena vključitev v okvir ljubljanske univerze sredi sedemdesetih let.

Največje spremembe je Pedagoška akademija doživela konec 80ih in začetku 90ih let. V študijskem letu 1987/88 smo namreč vpisali prvo visokošolsko generacijo študentov. Priprave za to reformo so trajale kar nekaj let, bilo je tudi precej težav in dilem. Da je treba učitelje za predmetno stopnjo izobraževati na visokošolskih programih, se je večina strinjala, glede izobraževanja razrednih učiteljev pa so se pojavljali različni predlogi. Končno je prevladala odločitev o štiriletnem visokošolskem izobraževanju razrednih učiteljev. Menim, da je odločitev bila pravilna, kajti današnji čas potrebuje vsestransko izobražene učitelje, tako na strokovnem kot na psihološko-pedagoškem in didaktičnem področju. Le program za vzgojitelje predšolskih otrok je še nekaj let ostal dvoletni višješolski študij, danes pa je to triletni visokošolski strokovni program.

Zaradi številnih novih programov in velikega povečanja števila študentov so prostori Pedagoške fakultete postali pretesni. Problem prostora je toliko bolj pereč, ker si Pedagoška fakulteta prostore stavbe fakultete na Kardeljevi ploščadi 16 v Ljubljani, deli še s Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, do konca leta 2006 pa tudi še z oddelkom za obramboslovje FDV.

 

Prehod na štiriletni študij

Osmega maja 1987 je Skupšcina SR Slovenije sprejela zakon o Pedagoški akademiji v Ljubljani. Prehod na 4-letni univerzitetni študij pa je za PA pomenil tudi izgubo nekaterih smeri študija, ki so se na PA (VPŠ) izvajale v večini že od njenega začetka. Predmetna področja geografija, zgodovina, jeziki, knjižničarstvo je prevzela Filozofska fakulteta, glasbena pedagogika je prešla na Akademijo za glasbo, medtem ko je pri naravoslovno-matematičnih usmeritvah prišlo do sporazuma s tedanjima Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo in Biotehniško fakulteto o delnem izvajanju določenih programov v povezavi z njima.

V celoti pa smo ohranili programe razredni pouk, likovna pedagogika, defektologija, socialna pedagogika in predšolska vzgoja.

Leta 1991 se je Pedagoška akademija preimenovala v Pedagoško fakulteto.

Danes je PeF organizirana v devetih oddelkih

  • oddelek za temeljni pedagoški študij,
  • oddelek za razredni pouk
  • oddelek za defektologijo,
  • oddelek za socialno pedagogiko,
  • oddelek za likovno pedagogiko,
  • oddelek za fiziko in tehniko,
  • oddelek za matematiko in računalništvo,
  • oddelek za kemiji, biologijo in gospodinjstvo,
  • oddelek za predšolsko vzgojo.

V vseh minulih letih je bilo veliko izrednega študija, ne le v Ljubljani ampak tudi v raznih krajih po Sloveniji, kar je pomenilo veliko obremenitev pedagoškega kadra, še zlasti, ker je študij ob delu potekal ob koncu tedna, včasih celo ob nedeljah. V zadnjem desetletju je bilo zlasti veliko zanimanja za vpis v 3. letnik izrednega študija, kar pomeni, da so se vpisovali predvsem naši bivši diplomanti s končano višješolsko izobrazbo. Kar lepo število diplomantov PA prve stopnje pa je študij druge stopnje nadaljevalo na drugih fakultetah in akademijah. Na PeF je sedaj vpisanih v vseh letnikih blizu 1700 rednih študentov. Število vpisanih izrednih študentov se nekoliko spreminja, največ jih je na oddelku za razredni pouk, veliko izrednih študentov je tudi na oddelku za predšolsko vzgojo.

Od leta 1949 do konca leta 1997 je diplomiralo na višješolskih programih blizu 11.500 študentov, na visokošolskih univerzitetnih programih pa v zadnjem desetletju še 1.700. Skupno je torej v 50 letih dala naša ustanova blizu 13.200 diplomantov raznih smeri, približno vsak četrti je študiral ob delu.
V letu 2006 je diplomiralo 407 rednih in 139 izrednih diplomantov.

 

Nenehno prilagajanje programov in izboljševanje kadrovske strukture

Pol stoletja dela naše ustanove je pomenilo tudi spopadanje z najrazličnejšimi problemi. Že soočanje s šolskimi reformami, ki smo jim morali slediti, je zahtevalo nenehno prilagajanje programov. Obenem je bilo treba slediti evropskim in svetovnim tokovom v načinu izobraževanja, pa tudi na strokovno-znanstvenem področju so naši učitelji morali biti uspešni.

Od leta 1947 dalje je ustanovo vodilo 14 dekanov (pred vključitvijo v Univerzo so se imenovali direktorji), nekateri so bili na tem položaju več mandatnih obdobij. Dekani so bili: Jože Hainz (1947/48-1961/62), Blaž Tomaževič (l962/63-1964/65), dr. Aleksandra Kornhauser (1965/66-1968/69), dr. Branko Božič (1969/70-1972/73, 1979/80-1980/81, 1985/86-1986/87), Franc Plevnik (1973/74-1975/76), Ciril Brezovec (1976/77), dr. Jurij Kunaver (1977/78-1978/79), dr. Ivan Škoflek (1981/82-1984/85), mag. Ivan Justinek (1987/88-1988-89), dr. Veljko Troha (1989/90-1990/91), dr. Vinko Skalar (1991/92-1994/95), dr. Miran Čuk (1995/96-2000/01), dr.Pavel Zgaga (2001/02-2003/04), dr.Cveta Razdevšek Pučko (od 2004/05 dalje)

V petdesetih letih se je na VPŠ, PA in PeF zvrstilo kar nekaj generacij učiteljev in sodelavcev, ki so s svojim delom veliko prispevali k izobraževanju osnovnošolskih učiteljev, specialnih pedagogov, knjižničarjev, socialnih pedagogov in vzgojiteljev predšolskih otrok. Nenazadnje je naša ustanova prispevala pomemben delež k dvigu kvalitete znanja in načinu poučevanja na naših šolah, člani Pedagoške fakultete pa so tudi avtorji številnih učbenikov ter strokovno-znanstvenih in umetniških del.

Še nekaj besed o učiteljskem kadru. Ob ustanovitvi VPŠ je bilo redno zaposlenih 9 učiteljev in kar 30 je bilo honorarnih predavateljev. Število redno zaposlenih je le počasi naraščalo, leta l963 jih je bilo 19 in še vedno je bilo dvakrat toliko honorarnih sodelavcev. V 70. letih se je stanje precej izboljšalo, leta 1978 smo imeli že 68 redno zaposlenih in 83 zunanjih učiteljev. Deset let kasneje je bilo 77 rednih in 43 zunanjih, ob koncu študijskega leta 1996/97 pa je bilo 126 rednih in še vedno 43 honorarnih sodelavcev. V letu 2006 je bilo na Pedagoški fakulteti redno zaposlenih 149 visokošolskih učiteljev in sodelavcev in 46 administrativnih in tehničnih delavcev.

Zanimiv je tudi sestav učiteljskega kadra po doseženih habilitacijskih nazivih. V starejšem obdobju in vse do zacetka 80. let so bili učitelji voljeni v nazive: profesor višje šole, predavatelj višje šole ter asistent. V osemdesetih letih je profesorja višje šole zamenjal višji predavatelj, ostala pa sta naziva predavatelj in asistent. Ob prehodu na 4-letni visokošolski študij so se kadrovski pogoji zaostrili. Ker se je prehod na visokošolski študij pripravljal že nekaj casa, je PA spodbujala zaposlene k pridobivanju magisterijev in doktoratov ter pridobitvi nazivov docent, izredni in redni profesor. Vrsta učiteljev se je tega problema zavedala in je kljub velikim pedagoškim obremenitvam in minimalnemu študijskemu dopustu uspela pridobiti doktorat in ustrezno habilitacijo.

V študijskem letu 1987/88, ko smo pričeli izvajati 4-letni visokošolski program, smo imeli med redno zaposlenimi 9 doktorjev znanosti in 21 magistrov, deset let kasneje imamo 52 doktorjev in 27 magistrov. Ob začetku študijskega leta 1987/88 je bilo na PeF 13 docentov, kar 45 višjih predavateljev ter 5 asistentov, čez deset let, ob koncu študijskega leta 1996/97 pa smo imeli 7 rednih in 19 izrednih profesorjev, 28 docentov, 7 višjih predavateljev, 12 predavateljve, 29 asistentov in 14 asistentov stažistov ter 2 mlada raziskovalca. Tako vidimo, da se je število višjih predavateljev precej zmanjšalo, povečevalo pa se je število docentov, izrednih in rednih profesorjev.

V študijskem letu 2006/2007 je na Pedagoški fakulteti zaposlenih 9 rednih profesorjev, 17 izrednih profesorjev, 34 docentov, 11 višjih predavateljev, 4 predavatelji, 52 asistentov, 4 mladi raziskovalci, 1 lektor, 6 učiteljev veščin, 3 bibliotekarji, 2 strokovna sodelavca, 6 tehničnih sodelavcev in 2 sodelavca.

 

Podiplomsko izobraževanje in znanstveno raziskovalno delo

Pedagoška fakulteta redno organizira strokovno izpopolnjevanje in pedagoško andragoško izobraževanje. Fakulteta trenutno izvaja 7 podiplomskih študijskih programov: 4 programe magistrskega in doktorskega študja (Poučevanje na razredni stopnji, likovna pedagogika, specialna in rehabilitacijska pedagogika, socialna pedagogika) in 3 programe specialističbnega študija (supervizija, pomoč z umetnostjo, koordinator - specialist za delo z otroki s posebnimi vzgojno izobraževalnimi potrebami)

Zlasti v zadnjih letih se je na PeF okrepilo znanstveno-raziskovalno in umetniško delo, čeprav so mnogi učitelji v tej smeri delovali tudi že prej. Vrsta učiteljev se uspešno uveljavlja na simpozijih in kongresih doma in na tujem, vključeni so v mednarodne raziskovalne projekte, sodelujejo s sorodnimi fakultetami doma in v tujini. Na PeF skoraj vsako leto organiziramo enega ali več posvetov in izdajamo spremljajoče publikacije, organiziramo likovne razstave ipd. Mnogi naši učitelji so dobili za svoje znanstveno in umetniško delo pomembna priznanja in nagrade.

Vzporedno z nastankom in rastjo VPŠ, PA in PeF se je razvijala tudi knjižnica, ki ima danes bogat fond knjig (preko 75.000 monografskih enot) in redno prejema 227 revij oz. časopisov.

Pedagoška fakulteta se zaveda pomembnosti pedagoškega poklica in si prizadeva za vsestransko kakovost svojega izobraževalnega dela. Ob pripravah na novo šolsko reformo pa jo čakajo številne nove naloge.

 

www.pef.uni-lj.si uporablja piškotke. Več informacij Zapri