Novica

Objavljeno: 01. 10. 2019 ob 11:38    Starost: 16 dni

Razstava Zdenka Huzjana

ZDENKO HUZJAN
 
 

Zatišna lega
 
 
 
kustos Miklavž Komelj
 
 

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave upokojenega sodelavca UL PEF Zdenka Huzjana - Zatišna lega,
v torek, 8. oktobra 2019, ob 19h.  
 

 
 
 
 
 
Zdenko Huzjan, Slikar vrač, 2017, olje na platnu, 120 x 100 cm
 

 
 

Nežno vztrajanje


Ena novejših slik Zdenka Huzjana je naslovljena Nežno vztrajanje. V nekem smislu bil lahko tako naslovljen ves njegov opus.

Huzjan je v svojem slikarstvu razvil čisto poseben odnos do časa. V nasprotju z danes prevladujočim prilagajanjem trendom, ko je za mnoge umetnike najpomembnejše predvsem to, da bi se zdeli čim sodobnejši, je Huzjanovo slikarstvo zavezano nekemu stanju, ki ni v času, a je tik ob njem; kot da gre za stanje tik pred vstopom v času ali tik po njem. Njegovo slikarstvo se dogaja v času na tak način, da hoče ohranjati stik s tem stanjem. V nekem stanju, ki se lahko zdi otrplo – a to je otrplost stanja, v katerem se dogaja nekaj skrivnostnega.

Spominjam se enega svojih prvih pogovor s Huzjanom v njegovem ateljeju pred približno tridesetimi leti. Takrat mi je govoril o drstenju – o tem, kako so takrat ribe v stanju med življenjem in smrtjo. Takrat je slikal bitja, ki jih je imenoval »gnezdilci« – nekaj med zarodki, homunkulusi in živalcami –, ki so bila povezana s tem stanjem. Danes imenuje bitja, ki vznikajo na njegovih slikah, drugače, a gre za stanje, ki je v svojem bistvu isto.

Slikar nekaj ohranja, nekaj čuva. (Ena njegovih najlepših slik iz devetdesetih let prejšnjega stoletja ima naslov Varuh sanj.) Pravi: »Vse življenje slikam eno sliko.«

Ta slika je zelo zemeljska, a ni od tega sveta. Seveda so njegove današnje slike zelo drugačne kot njegove slike izpred tridesetih let, a vse, kar se je zgodilo med njimi, se je zgodilo s skoraj neopaznimi prehodi, zelo organsko, kot se v času dogajajo spremembe na živem bitju. Morda je ena glavnih lastnosti novejših slik, da so še nežnejše, tišje.

V tej nežnosti je tudi melanholija. Včasih na robu joka. Tudi strašna odprtost. Slika Norost vzpostavlja podobo totalno izpostavljenega človeka tako, da se mu glava nežno, v komaj zaznavnem prehodu staplja z ozadjem.

Ko se pogovarjam s slikarjem v ateljeju, se spominja osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se slikarji v času tako imenovane »nove podobe« navdušeno pogovarjali med sabo, kaj vse je mogoče naslikati. Zdaj pa se sprašuje, ali je to res. Več je dvoma. Več je sledi časa, neke porumenele patine, ki se je slikar ne boji, saj ljubi predmetnost, ki se z njo povezuje.

Pravi: »Všeč so mi košare, čipke, nekaj, kar je ročno narejeno.« Poleg slik dela tudi objekte, ki jih tokrat razstavlja ob slikah – nekakšne zelo intimne asemblaže, ki so obenem zelo slikarski. Košček belega mila zažari kot najčistejša slikarska poteza.

Tudi če je v materialnosti patina, Huzjan vso materialnost doživlja kot nekaj strašno živega. »Vse je kemija,« reče v pogovoru.

In če je vzdušje na njegovih slikah negibno, je to zato, da prestreza tiste drhtljaje realnosti, ki jih ljudje, kadar se identificirajo s hitenjem časa, ne zaznajo. Tako čudovito je bilo, ko sem ga šel v času priprav na to razstavo obiskat in sem ga srečal ateljejem – in je stal ves zazrt v nekaj – in mi je nato še pred pozdravom začel navdušeno in nekam zasanjano pripovedovati, kako je ravnokar uzrl veverico – in kako je skočila z bora na češnjo in s češnje bogvekam.

Sam pravi, da so figure na njegovih slikah večinoma antropomorfne – in to zavestno, ker je iskal arhetipe. A pogosto gre za neka vmesna bitja med človeškim in živalskim. In če imajo njegove antropomorfne podobe pogosto nekaj živalskega, imajo njegove živalske podobe nekaj človeškega.

Čudovit je portret psičke Negre, naslovljen Ostarela Negra. Za slikarja je psička prav tako oseba kot človek.

Iz stanja, ki ni v času, a je tik ob njem, Huzjanovo slikarstvo kar naprej pripoveduje tudi o zgodovinskem času in o času osebnih izkušenj. V slike so vpisane poplavne vode Prekmurja, ki jih je slikar doživljal kot otrok, spomini na potovanje po Baltiku pa se povezujejo s tamkajšnjimi strahotnimi zgodovinskimi travmami, ki se spet povežejo s prav tako strahotnimi slovenskimi zgodovinskimi travmami. Za sliko Talec na deževni dan slikar pravi, da je najbolj strašna slika, kar jih je naslikal. Nič antropomorfnega, samo neka gmota – sprašujem se, ali bi grozo prepoznal tudi brez naslova. Pretresljiva je slika Zadnji pogled moje matere. A sorodno pretresljivost ima tudi portret mrtvega ptičjega mladiča. Strašen je portret matere na mrvaškem odru. Slikar je neprizanesljiv do samega sebe in upodablja tudi najbolj travmatična doživetja. Pri tem samega sebe na avtoportretu pokaže kot ostarelega pajka. Toda na drugi sliki, inspirirani s potovanjem v Peru, sam postane Slikar jaguar (vrač).

Huzjan o stanjih, ki jih kaže na svojih slikah, tudi piše. Tako v romanu Mušji ples kot v pesmih. Toda tisto, kar njegovo slikarstvo najgloblje povezuje s poezijo, je zaobjeto v sami definiciji slikarskega dejanja, ki mi jo mimogrede izreče v pogovoru: »V sliki je treba vedno nekaj zgostiti.« Slikarstvo kot zgostitev, Dichtung, kar je nemška beseda za poezijo.


2. – 3. 9. 2019

Miklavž Komelj

 

 
 

ZDENKO HUZJAN *13. 9 1948, Lendava. Diplomiral je na Akademiji likovnih umetnosti, oddelek za slikarstvo v Ljubljani (1972), kjer je obiskoval tudi specialko za slikarstvo (1972–1974). Na Univerzi v Ljubljani je leta 1988 pridobil Priznanjepomembnih umetniških del. V naziv rednega profesorja za slikarstvo in risanje na Univerzi u Ljubljani je bil imenovan leta 1997.

* * *

Predstavil se je na 122 samostojnih razstavah, od tega na 6 retrospektivnih (Zdenko Huzjan. Slike in risbe 2000–2008, Mestna galerija, Ljubljana 2009; Zdenko Huzjan – slike, Galerija Murska Sobota, 2008; Zdenko Huzjan – retrospektivna razstava risb, Mednarodni grafični center, Ljubljana 2000; Huzjan. Monografska razstava, Galerija Murska Sobota, Murska Sobota 2000; Zdenko Huzjan, slike – retrospektivna razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1995; Zdenko Huzjan, grafike 1983–1994, pregledna razstava, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec 1994) in preko 420 skupinskih razstavah u Sloveniji in tujini.

Za svoje ustvarjalno delo je prejel 30 nagrad in priznanj, med njimi najpomembnejše Nagrada prešernovega sklada za leto 1987, Ljubljana 1988; Nagrada Riharda Jakopiča, Ljubljana 2002; Župančičeva nagrada, Ljubljana 2005; Plaketa občine Lendava/ Lendva község plakettjét, Lendava 2013; Nagrada strokovne žirije Zveze grafičnih umetnikov Madžarske, IV. mednarodni bienale crteža, Plzen 2004; Častna diploma, IV. International Art Triennale, Majdanek 94. Panstwowy Muzeum na Majdanku, Lublin 1994; Odkupna nagrada muzeja Albertina (Dunaj), 2. Bienale slovenske grafike, Otočec 1992; Odkupna nagrada Moderne galerije Ljubljana, 10. međunarodna izložba originalnog crteža, Rijeka 1986; Odkupna nagrada mesta Nikšič, 4. septemberski likovni salon mladih, Nikšič 1982; Premija, Panonia 77, Szombathely-Eisenstadt-Murska Sobota 1977.

Huzjanova dela se nahajajo v zbirkah muzejev in zbirateljev u Sloveniji in tujini (izbor): Moderna galerija Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana, Umetnostna galerija Maribor, Muzej in galerija Murska Sobota, Muzej Lendava/Lendva, Obalne galerije Piran, Dolenjski muzej Novo mesto, Mestna galerija Ingolstadt, Albertina Wien/Dunaj, Kabinet grafike JAZU Zagreb, Likovni salon Cetinje, Gradska galerija Nikšič, Zbirka Riko, Zbirka NLB Ljubljana, Zbirka BTC, Zbirka Merkator, ter v privatnih zbirkah.

Njegova ustvarjalnost prehaja tudi v literaturo, prepoznan je kot pesnik in esejist; pesniške zbirke: Mačuhice (1992), Znamenja (1993), Živalice (1994), Mačuhice (1997), Solea krema (2004), Priključki (2006), Zapestja (2008), Tišinasto (2012); proza: Mušji ples (2019).

Biografija in bibliografija v (izbor): Nadja Zgonik: Zdenko Huzjan, Pomurska založba, Monumenta Pannonica, 174 str., Murska Sobota 2001; Rober Inhof: Notranje ravnanje. Figura v slikarstvu Zdenka Huzjana / Inner Handling. Figure in the Painting of Zdenko Huzjan z dodatkom Nataša Smolič: Nagovor slike / Picture, talk to me in/and Zdenko Huzjan: Poti nezavednega / The Ways of the Subconscious, KUD POLIS, 228 str, Ljubljana 2010; Robert Inhof, Zdenko Huzjan, 68 str., ilustr. Galerija Murska Sobota 2000; Zdenko Huzjan, Pregledna razstava, Moderna galerija 1995 (Medved, A., Zalezenost upodobitve; Jančar, D. Podobe iz predvednosti); Zdenko Huzjan, Pregledna razstava risb, MGLC, Ljubljana 2000 (Škrjanc, B., Razkošje tišine; Šteger, A., Oreh); Košan, M., Zdenko Huzjan, lesorezi 1983–1993, Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec 1994; Zdenko Huzjan, 2000–2008, Galerija Murska Sobota (Inhof, R., Smolič, N.) 2008

 
 
 
 

 
 
 
Razstava bo odprta do petka, 8. novembra 2019.

www.pef.uni-lj.si uporablja piškotke. Več informacij Zapri